Franja:
Etimologija, simbolika in mitologija rodu ceder
Etimologija: Ime cedra je prevzeto iz latinske besede cedrus (verjetno prek
nemškega poimenovanja Zeder). Morda je sorodna tudi z litovsko besedo
kadagỹs ‛brin’ in dalje s praslovansko besedo kadi̋ti, kar bi kazalo na
poimenovanje po aromi zažganega cedrinega (in brinovega) lesa.
Vrstni pridevek deodara v znanstvenem imenu prihaja iz sanskrtske besede
devadara, kar pomeni 'drevo bogov'. Takšno ime je dobila zaradi pogostega
pojavljanja v hindujski mitologiji, zaradi svoje visoke rasti in kakovostnega
lesa.
Simbolika in mitologija: Cedra je zaradi visokega debla postala simbol
veličine, plemenitosti, plemstva, moči, trajnosti, nepokvarljivosti in
nepodkupljivosti. Kot vsi iglavci je tudi cedra simbol nesmrtnosti .
Slika: Izvor in razširjenost himalajske cedre (Worldagroforestry, 2009)
Višina: Zimzeleno drevo, visoko do 50 m, izjemoma celo 60 m, s premerom do 3
m.
Oblika drevesa: Odvisna od starosti: - mlada drevesa: valjasta krošnja,
- starejša: bolj stožčasta krošnja z
značilnim povešenim vrhom.
Glavne veje so močne in iz debla izraščajo poševno navzgor ali vodoravno.
Konci vej so kot vrh, značilno povešeni. Po tej lastnosti lahko himalajsko cedro
ločimo od drugih vrst ceder.
Mladi poganjki: Svetlo rjavi, gosto dlakavi z belkastim poprhom.
Brsti: Drobni, topo zašiljeni, zeleno-oranžni, konice luskolistov so
rjavkaste.
Iglice: Temno zelene do modro zelene, zašiljene, tanke in precej mehke, na
drevesu ostanejo 2–3 leta.Dolge so 25–65 mm in med cedrami najdaljše, v šopku
jih raste po 20–30. Zaradi njih krošnja deluje polno in gosto.
Cvet:Moški cvetovi so rumeni, pokončni, valjasti, dolgi 4–7 cm in se bujno
razvijejo septembra in oktobra. Ženska storžasta socvetja so zelena, dolga 2–2,5
cm.
Storži:
Zorijo dve leti.
Najprej so modrikasti, zreli rdeče rjavi, ovalni ali sodčkasti, na vrhu
zaokroženi in nikoli ugreznjeni kot pri atlaški cedri. Dolgi so 7–10 cm in
široki 5–7 cm. Sestavljeni iz okrog 6 cm širokih, na hrbtni strani golih plodnih
lusk.
Seme: Trikotno krilato. Po dve semeni se razvijeta na hrbtni strani plodnih
lusk. Dozorel storž pozimi razpade na drevesu.
Rastišče: Na naravnih nahajališčih največkrat raste na silikatih, vendar
prenese tudi druge vrste matičnih podlag. Pomembno je, da so tla sveža, globoka
in odcedna. Zelo ji ustreza visoka zračna vlaga. Prenese sicer nekaj suše,
vendar manj kot druge cedre, zato najbolj suhih kraških območij z njo niso
veliko pogozdovali. Je polsencozdržna vrsta, v mladosti je nekoliko občutljiva
na mraz in hladen veter. Preživi temperaturo do –25 °C, nekatere okrasne sorte
pa preživijo še nižje temperature.
G Smrekar:
Zaradi kakovostnega lesa je himalajska cedra gospodarsko pomembna drevesna
vrsta. Les so uporabljali za gradnjo (včasih templjev) in v rezbarstvu. V
sredozemskih in atlantskih predelih Evrope je zelo pogosta in priljubljena
okrasna vrsta. Znanih je več okrasnih sort, ki se med seboj razlikujejo po
habitusu ter po barvi iglic in poganjkov.
Les himalajske cedre je odličen za kurjavo.
Les himalajske cedre je bele do svetlo rumene barve, z značilnim vonjem in
oljnat na otip. Sestavljen je iz ravno potekajočih vlaken (ang.
straight-grained), zato ga lažje obdelujemo. Je srednje gladek in ima nekoliko
neenakomerno teksturo. Gostota lesa je 560 kg/m3. Črnjava lesa (jedrovina) je
trpežna, medtem ko je beljava občutljiva na napad insektov in gliv. Cedra je
pomembna v lesni industriji, les je uporaben v gradbeništvu in drugih
industrijskih področjih, kjer je pomembna trpežnost lesa. Uporablja se tudi pri
gradnji hiš, tramov, podov ter pri izdelavi vratnih in okenskih okvirjev ter
pohištva. Iz njega pridobimo tudi kvalitetne vezane plošče
(Worldagroforestry, 2009).
Olje cedre se je nekoč že uporabljalo za kadilo, prav tako pa tudi kot eno
glavnih sestavin za zaščito egipčanskih mumij. Še dandanes ga uporabljajo v
tibetanskih templjih in v tibetanski medicini. Zaradi svojega specifičnega
lesnega vonja je eterično olje cedre sestavina mnogih moških parfumov. V
kozmetičnih izdelkih se cedra uporablja za čiščenje aknaste in pomirjanje
občutljive kože. Blagodejno deluje na dihala in pomaga pri izkašljevanju.
Eterično olje cedre je pogosta sestavina masažnih olj, v kopelih spodbuja
prekrvavitev telesa. Blag lesni vonj cedrovega olja krepi in pomirja, je tudi
priljubljeno olje za meditacijo, saj vzpostavlja harmonijo in stabilizira
energijo (Favn, brez datuma).
Opis: Vednozeleno, pogosto večdebelno razraslo drevo s temno sivo in razpokano
skorjo. Višina do 30, celo 40 m, premer do 3 m.
Oblika krošnje: Pri mladih drevesih pravilno stožčasta, pri starih široka,
dežnikasta in gosta, pogosto razvita v značilnih vodoravnih plasteh. Dolge,
debele veje rastejo najprej poševno navzgor, pozneje vodoravno, vejnih vencev ne
tvorijo, vrh drevesa je potlačen ali nagnjen, a ne povešen.
Mladi poganjki: Gosto dlakavi ali skoraj goli.
Iglice: Temno zelene, dolge 15–35 mm, zašiljene, tri- do štirirobe in po vseh
straneh s progami listnih rež. Na drevesu ostanejo 2–5 let. Na dolgih poganjkih
rastejo posamično, na kratkih v šopkih po 15–45.
Cvet: Enodomna, vetrocvetka. Cvetovi se razvijejo od julija do septembra na
štiri- ali petletnih kratkih poganjkih. Moški cvetovi so rumeni, valjasti, dolgi
3–5 cm. Ženski cvetovi so modrozeleni, dolgi 8 mm, podolgovato jajčasti.
Storži:
Rjavi, sodčkasti,
dolgi 7–10 cm in debeli 4-6 cm, pokončni, zgoraj ravni ali nekoliko ugreznjeni.
Plodne luske so široke 5 cm in po hrbtni strani gosto žametno dlakave, pod vsako
sta po dve krilati semeni. Storži dozorijo septembra ali oktobra v drugem letu
po oprašitvi. Šele spomladi razpadejo na drevesu.
Rastišče: Raste na skoraj vseh tipih tal, najbolje na apnenčasti matični
podlagi. Dobro prenaša sušo (zadošča že 400 mm padavin), ustrezajo pa ji tudi
vlažna poletja (do 2000 mm padavin). Zbita tla in onesnažen zrak prenaša slabše
kot atlaška cedra. Po poreklu je gorska vrsta, na naravnih rastiščih prenese
nizko temperaturo in veliko snega, ki pa ji včasih lomi veje. Proti vremenskim
ekstremom je manj odporna kot atlaška cedra, za olesenitev mladih poganjkov
potrebuje veliko poletne toplote.
Je svetloljubna in počasi rastoča vrsta, nekatera drevesa naj bi doživela
starost do 3.000 let.
G Smrekar: Kakovosten, trpežen in dišeč gradbeni les s pomembno zgodovinsko
vlogo.
Zaradi izjemno kakovostnega lesa, prepojenega s posebno smolo, je les
libanonske cedre trajen in lepo dišeč material, ki se lepo obdeluje. Libanonska
cedra je že 5.000 let ena najbolj izkoriščenih drevesnih vrst nasploh. Cedrovina
je bila najpomembnejši les za gradnjo templjev in palač ter za gradnjo ladjevij
vseh vzhodnosredozemskih kultur (med 2.700 pr. n. š. in 1.000 n. š.). Libanonsko
cedro so takrat imenovali drevo bogov. Cedra je zelo pogosto omenjana v Svetem
pismu, iz cedrovine naj bi bila zgrajena Davidov in Salomonov tempelj. Iz
cedrovine, ki so jo uvozili iz Libanona, so zgradili Dianin tempelj v Efezu,
Aleksander Veliki pa je dal iz cedrovine zgraditi kar 500 ladij za svoje
ladjevje. Danes je gospodarsko pomembna drevesna vrsta le še v Turčiji. V drugih
delih Evrope, kjer je podnebje dovolj milo, libanonsko cedro danes sadijo kot
izjemno lepo in slikovito okrasno drevo. Vedno jo sadimo posamično. Znanih je
več sort, ki se med seboj razlikujejo po barvi in velikosti iglic, storžev ter
po rasti.
Zaradi svojih lastnosti je bila cedra nekoč simbol nepokvarljivosti in
nepodkupljivosti, hkrati pa tudi emblem veličine, plemenitosti, moči, trajnosti
in tudi nesmrtnosti.
Najmogočnejša znana libanonska cedra raste pri kraju Bscharre v Libanonu. Drevo
je visoko 25 m in ima premer 4 m, njegovo starost pa ocenjujejo na kar 3.000
let.
Ena najmogočnejših in najlepše oblikovanih libanonskih ceder v Sloveniji je
drevo sinje libanonske cedre Glauca v osrednjem delu Botaničnega parka v Sežani.
Drevo libanonske cedre je na državni zastavi in grbu
Libanona.
Slika: Območja izvora atlaške (tudi libanonske in ciprske) cedre
Opis: Vednozeleno drevo s stožčasto, redko in presvetljeno krošnjo. V višino
zraste 30–40 m, na naravnih rastiščih celo do 50 m, premer debla doseže tudi do
2 m. Veje izraščajo pod ostrim kotom in postanejo šele pri starih drevesih bolj
ali manj vodoravne ter plosko razvite.
Vršni poganjek: Pokončen ali le malo nagnjen.
Skorja: V mladosti gladka, pozneje temno siva in razpokana. Kot vse cedre ima
dolge in kratke poganjke; dolgi so bolj ali manj dlakavi.
Iglice: Modro zelene ali zelene, zašiljene, na dolgih poganjkih rastejo
posamezno, na kratkih pa v šopkih po 20–30, redko do 40, na drevesu ostanejo do
6 let. Iglice atlaške cedre so kratke, dolge le 15–25 mm. Krajše ima samo še
ciprska cedra (C. brevifolia), ki pa je redka.
Cvet: Enodomna vetrocvetka. Moški cvetovi so rumeni, včasih rahlo rožnati,
pokončni, valjasti, dolgi 3–5 cm. Razvijejo se septembra in oktobra.
Ženska
storžasta socvetja so zelena, pokončna in dolga do 1 cm. Storži dozorijo
septembra ali oktobra v drugem letu ali šele spomladi v tretjem letu po
oprašitvi. Razpadejo na drevesu.
Storž: Zrel je rjav in
smolnat, jajčasto valjast, razmeroma majhen (5–7 cm dolg in ? cm širok),
pokončen, zgoraj rahlo zožen in na vrhu ugreznjen. Do 3,5 cm široke plodne luske
so po hrbtni strani fino dlakave.
Rastišče: Raste na različnih vrstah tal, najraje na peščenih tleh z nekoliko
bazično reakcijo (na apnencih). Vrsti ustrezajo tudi suha kraška rastišča, a le
če so tla dovolj prepustna in je v njih dovolj globokih razpok, v katere se
lahko razrastejo korenine. Prenese sušo, na naravnih rastiščih raste tudi na
območjih, kjer v rastni sezoni ni padavin. Preživi lahko samo ob vodi, ki med
taljenjem odteka iz višje ležečih ledenikov in vlaži tla v nižjih legah.
Je svetloljubna in hitro rastoča vrsta. Zasenčena sicer preživi, a ne napreduje.
Ustreza ji gorsko sredozemsko ali atlantsko podnebje. Med cedrami je najbolj
odporna proti nizki temperaturi, onesnaženemu zraku in močnemu vetru. V
neposredni bližini morja ne uspeva dobro. V Sredozemlju spada med vrste,
odpornejše proti požarom, saj so njeni poganjki med manj vnetljivimi. Pomembno
je, da lahko v nasadih raste zelo na gosto in s tem preprečuje razvoj grmovja.
G Smrekar: Okrasna rastlina, kakovosten in dišeč les.
Les atlaške cedre je kakovosten in trajen. Z zelo močnim vonjem odganja
škodljivce. V severni Afriki in ponekod v Sredozemlju se uporablja v
gradbeništvu in mizarstvu. V Sredozemlju z njo včasih pogozdujejo suhe kraške
goličave. Znani so obširni, 150 let stari nasadi v Provansi, v katerih se cedra
celo pomlajuje. Še pogostejša pa je kot okrasno drevo, ki ga pogosto sadijo tudi
v delih zahodne Evrope z atlantskim podnebjem z milimi zimami. Drevesa sort s
svetlimi ali srebrnimi iglicami zelo močno učinkujejo, kadar jih sadimo pred
temnim ozadjem zgradb ali temnejšimi iglavci. Drevesa se lepo ujemajo tudi z
vednozelenimi listavci. Med sortami je najbolj priljubljena C. atlantica
Glauca s srebrno zelenimi iglicami. Pogosti sta tudi sorti
Aurea z
zlato rumenimi mladimi iglicami in
Glauca Pendula
s povešenimi vejami. Atlaška cedra je hitrorastoča vrsta, zato ni najbolj
primerna za sajenje na majhnih vrtovih.
Franja:
Etimologija, simbolika in mitologija rodu jelk. Zakaj in od kdaj božična jelka?
Etimologija: Ime je iz latinske besede ẽglė 'smreka', kar je domnevno
izpeljano iz indoevropskega korena *edh- ‛igličast, koničast’, iz katerega je še
lat. ebulus ‛vrsta nizkega bezga’.
Simbolika in mitologija: Jelka je simbol poštenja, upanja in preporoda. Če
raste več jelk skupaj, simbolizirajo močno prijateljstvo. Zaradi njene
zimzelenosti simbolizira večno ali vedno znova rojevajoče se življenje.
Zanimivost: Zakaj je božično drevo ravno jelka?
V Encyclopedii Britannici je zapisano: »Čaščenje drevesa je bilo med
poganskimi Evropejci nekaj običajnega in se je ohranilo tudi po tem, ko so se
spreobrnili h krščanstvu. Ohranilo se je v različnih ritualih in običajih, med
drugim tudi v običaju, da se med zimskimi prazniki postavlja božično drevo pred
vhodom v hišo ali vanjo.« Verjetno sta prav oblika jelke, ki se bolj kot katero
koli drugo drevo odločno vzpenja proti nebu, soncu in zvezdam, in njena
simbolika razlog, da je postala tudi božično in novoletno drevo.
Še danes ni znano, kdo je prvi okrasil božično jelko. Po eni razlagi naj bi
bil to Martin Luther, po drugi pa pripadniki esnafov ali cehovskih združenj
baltskih dežel. Tradicijo okraševanja dreves ob nastopu božiča naj bi po prvi
razlagi pričel Martin Luther. Legenda pravi, da se je nekega božičnega večera
sprehajal po zasneženem gozdu, ko ga je pogled na zasnežene mlade jelke
popolnoma prevzel s svojo lepoto. Veje, ki so bile pokrite s snegom, so se
čarobno svetlikale v mesečini. V navdušenju je posekal jelko, jo odnesel domov
in postavil v sobo, da bi to čudovito doživetje lahko delil s svojimi otroki.
Nato pa je jelko še okrasil s svečami, kar naj bi simboliziralo zvezdno nebo in
božansko luč (Kolman, 2016).
Kot zanimivost velja omeniti še, da so zimzelena drevesa začeli krasiti v
nemških mestih šele v 18. stoletju. Slovenci tega nismo takoj sprejeli, saj se
pri nas do druge svetovne vojne na podeželju jelk (ali smrek) še ni krasilo
(Ivanuša-Bezjak, 2017).
Izvor: Gorata območja Evrope: od Pirenejev do Normandije na severu, na vzhodu
do Alp in Karpatov, Slovenija, Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Črna gora, Srbija,
na jugu do Bolgarije, Albanije in severa Grčije (slika Izvor in razširjenost
navadne bele jelke).
Opis: Vednozeleno drevo, visoko do 50 m in debelo do 2 m.
Krošnja: Mlada drevesa – stožčasta oblika, starejša drevesa – valjasta,
jajčasta oblika. Veje so plosko razvite. Starejše (slabše vitalne) jelke imajo
gnezdast ali potlačen vrh (t. i. štorkljino gnezdo).
Skorja: Gladka, siva, v mladosti tanka, v starosti razpoka v pravilne
pravokotne luske.
Brsti: Rdečkasto rjavi, niso smolnati, jajčaste oblike, dolžina do 5 mm.
Poganjki: Sivorjavi, rahlo dlakavi.
Listi: Iglice ploščate, dolge 10–35 mm in široke 2–3 mm, v zgornjem delu
krošnje zašiljene, v spodnjem delu na vrhu izrezane in na spodnjih, zasenčenih
vejah razporejene v dveh redeh. Na zgornji strani so temno zelene in bleščeče,
spodaj imajo dve značilni beli progi. Če je drevo zdravo, ostanejo na drevesu
8–12 let, sicer manj.
Cvetovi: Enodomna vrsta. Moški cvetovi so rumenkasti, valjasti, dolgi do 2 cm
in sestavljeni iz številnih spiralasto nameščenih prašnikov.
Ženska storžasta
socvetja so zelena, pokončna, dolga do 6 cm, rastejo na koncu lanskih poganjkov
v zgornji tretjini krošnje.
Storž: Po oprašitvi
postanejo ženska socvetja modrozelena in se med 5-mesečnim zorenjem spremenijo v
temno rjave, pokončne, valjaste, do 20 cm dolge in 5 cm debele storže. Krovne
luske z zašiljeno konico gledajo izpod plodnih lusk. Zreli storži razpadejo na
drevesu. Tako kot pri vseh jelkah sta na vsaki plodni luski po 2 trikotni,
okriljeni semeni.
Rastišče: Sveža, globoka in hranilna tla na karbonatni in nekarbonatni
matični podlagi. Potrebuje dovolj zračne vlage, slabše prenaša sušo in nizko
temperaturo. Precej odporna je proti vetru. Najbolj znana lastnost jelke je
njena velika sencozdržnost, saj lahko (tako kot tisa) preživi že z zelo majhno
količino svetlobe. V gozdu lahko kot majhno drevesce v globoki senci preživi
celo več kot 200 let.
G Smrekar: Kakovosten les, ki ne smoli, medonosna rastlina, nekatere jelke v
Sloveniji so edinstvene.
Bela jelka je ena od
avtohtonih drevesnih vrst. Les je mehak, elastičen, lahek in ima dobro
izražene letnice. Smolnih kanalov nima, razen na mestih v bližini ran.
Uporabljajo ga v gradbeništvu, rudarstvu, v pohištveni in celulozni industriji,
iz njega izdelujejo razne plošče, tramovja, različne stebre, nekoč tudi jambore.
Jelka je tudi pomembna medonosna vrsta. Mana ali medena rosa, ki jo nabirajo
čebele na jelki, je sladek drevesni sok, ki ga večinoma nepredelanega izločajo
nekatere vrste cevastih uši in kaparjev, ki so prisesani na iglicah.
Skoraj vsi deli jelke vsebujejo dišeča, v zdravilstvu ali v kozmetični
industriji uporabna eterična olja. Kot okrasno drevo je zaradi velikosti
primerna samo za večje parke. Sadimo posamezna drevesa ali večje skupine za
ustvarjanje temnega, kontrastnega ozadja za vrste s svetlejšo krošnjo.
Jelka je precej prizadeta zaradi t. i. sušenja jelke. Vsi vzroki niso znani,
med verjetnimi pa sta neustrezno preteklo gospodarjenje z gozdovi, ki je ponekod
preveč spremenilo drevesno sestavo, in onesnaženost ozračja. Mlada drevesa rada
obžira divjad, lahko tako močno, da je onemogočena naravna obnova gozda.
Največje jelke v Sloveniji so:
-
Rajhenavska jelka
v Kočevskem rogu (višina 50 m, obseg 466 cm),
- Črmošnjiška jelka
v Kočenskem rogu (višina 43 m, obseg 580 cm),
- Maroltova jelka na
Pohorju, v Bistriškem vintgarju (višina 35 m, obseg 605 cm) je veljala za
najdebelejšo jelko v Evropi. Drevo v slabem stanju je leta 2010 dokončno uničil
domnevno podtaknjen požar.
Znana je tudi jelka z Rakitne, naravni mutant z gosto stebrasto krošnjo hitre
rasti, ki ga po najditelju imenujemo
Brinarjeva jelka
(Abies alba Brinar), Klanška jelka, ali kot ji pravijo domačini: ta lepa jelka.
Zaradi redkosti izjemnih lastnosti so mutanta začeli vegetativno razmnoževati in
v Botaničnem vrtu UM rasteta dve drevesi, klona Brinarjeve jelke.
Žal je zdrava in intenzivno rastoča, več kot sto let (120–130) stara
Brinarjeva jelka, padla pod žago neznanca julija 2016. Visoka je bila 40,5
metra, na prsni višini debla je bil njen premer 77,4 cm, obseg debla pa 243 cm.
Na spletni strani
Monumental trees lahko vidite resnično veličastne navadne jelke po svetu. Na
seznamih je tudi nekaj opaženih iz Slovenije.
Opis: Vednozeleno drevo s široko, tudi do tal razvito stožčasto krošnjo,
deblo je dobro izraženo. Višina do 25 m, debelina do 1 m.
Skorja: Najprej temno siva in gladka, pozneje vzdolžno razpokana in skoraj
črna.
Poganjki: Rdečerjavi, goli.
Brsti: Jajčasti, topi, močno smolnati.
Listi: Zelo kratke iglice, dolge le 8–15 mm (po dolžini iglic se razlikuje od
navadne bele jelke!), zašiljene, a ne bodeče, debele, spodaj razširjene, v
prečnem prerezu trapezaste, in ne ploščate, spodaj imajo dve beli progi, zgoraj
pa številne listne reže. Iglice so enakomerno razporejene okrog poganjka in
lahko na drevesu ostanejo do 15 let.
Cvet: Enodomna vrsta. Moški cvetovi so najprej zeleni in pozneje temno rdeči,
veliki, jajčasti. Ženska storžasta socvetja so rjavkasto zelena.
Storž: Iz ženskih socvetij
se do septembra ali oktobra razvijejo rjavkasti, pokončni in valjasti storži,
dolgi 10–15 cm, debeli 5 cm. Ti imajo krovne tako kratke, da se v primerjavi z
navadno jelko kažejo izpod plodnih lusk. Zrel storž
razpade na drevesu.
Rastišče: Uspeva na različnih vrstah tal, najraje na apnencu in peridotitu.
Za vzgojo sadik so najprimernejša topla tla na apnenčasti matični podlagi.
Prenese sneg in veter, pozimi pa jo lahko poškoduje nizka temperatura. V
primerjavi z večino drugih sredozemskih jelk prenese več suše in za rast
potrebuje več svetlobe. Kljub temu jo še vedno uvrščamo med polsencozdržne
drevesne vrste.
G Smrekar: Okrasna rastlina, ima dolge korenine – primerna za pogozdovanje
krasa, les odporen proti trohnobi.
Zaradi izjemnih estetskih lastnosti sadimo špansko jelko za okras tam, kjer
je na razpolago dovolj prostora, na primer po parkih, v drevoredih, po vrtovih
in pokopališčih.
Iskana je kot božično drevesce.
Med okrasnimi sortami jih je nekaj z obarvanimi iglicami in nekaj z značilno
obliko krošnje.
Španska jelka razvije dolge korenine in se je sposobna prilagajati suši, zato
je uporabna tudi za pogozdovanje krasa. Večjih površin z njo kljub temu ne
pogozdujejo.
Les je lahek in brez posebno dobrih tehničnih lastnosti. Ker je odporen proti
trohnobi, ga uporabljajo za železniške pragove.
Znanih je več spontanih in umetnih križancev med špansko jelko in drugimi
vrstami jelk. Med njimi imajo nekateri križanci izjemne okrasne lastnosti.
Opis: Vednozeleno drevo z ravnim deblom in stožčasto, pogosto do tal segajočo
krošnjo. Višina do 50 m, debelina do 2 m. Kot pri beli jelki imajo tudi stara
drevesa kavkaške jelke gnezdast vrh.
Skorja: Temno siva, pri starejših drevesih razpokana, ploščice lubja so
debelejše kot pri drugih jelkah.
Mladi poganjki: Dlakavi, dve leti stari se ogolijo in so sivi ali svetlo
rjavi.
Brsti: Podolgovati, jajčasti, brez smole.
Listi: Iglice (dolge 10–30 mm, široke 2–3 mm), ploščate, na vrhu tope, včasih
zašiljene. Na zgornji strani bleščeče in temno zelene, spodaj z dvema izrazitima
belima progama listnih rež. Na zgornji strani poganjka so iglice zelo gosto
ščetkasto razporejene, na spodnji strani in na senčnih vejah so razčesane. Na
drevesu ostanejo 6-7 let.
Cvetovi: Enodomna vrsta. Moški cvetovi so rumenorjavi, veliki do 1 cm. Ženska
socvetja so zelenkasta ali rdečkasta, pokončna, velika do 3 cm.
Storž:
Pokončni, valjasti,
na obeh koncih nekoliko zoženi, dolgi 12–20 cm, debeli 3–5 cm, pogosto smolnati.
Dozorijo septembra/oktobra in razpadejo novembra, zašiljene krovne luske gledajo
izpod plodnih lusk.
Rastišče: Globoka, sveža, bogata tla z večjim deležem gline. Potrebuje veliko
zračne in talne vlage, vendar prenese več suše kot navadna jelka. Odporna je
proti vetru in zelo nizki zimski temperaturi (do –35 °C), mlada drevesa pa so
občutljiva na pozno in zgodnjo slano. Zaradi goste krošnje jo včasih prizadene
moker sneg. Je še bolj sencozdržna kot navadna jelka, vendar uspeva tudi na
osvetljenih mestih. Dobro prenaša mestno okolje.
G Smrekar: Okrasna rastlina, uporabna v papirni industriji, pridelava za
božična drevesa.
Kavkaško jelko je v zahodno Evropo prinesel botanik A. Nordmann (1838), ki jo
je prvi odkril ob zgornjem toku
kavkaške reke Kura. Po
njem je vrsta dobila znanstveno ime.
Kavkaška jelka je po vsej Evropi priljubljena okrasna vrsta. Na prostem rastoča
drevesa razvijejo krošnjo do tal. Med okrasnimi sortami so
Aurea z zlato rumenimi iglicami, Albospicata z belkastimi poganjki,
Pendula z visečimi vejami in
Barabit's Compact ter
Golden Spreader v pritlikavi obliki s kratkimi, širokimi iglicami.
V nekaterih zahodnoevropskih deželah kavkaško jelko sadijo v gozdnih nasadih
ali jo gojijo za božična drevesa.
Les je po lastnostih in uporabi podoben lesu navadne jelke. Pogosta je
uporaba v papirni industriji, nekdaj tudi pri izdelavi letal in glasbil.
Na Kavkazu raste nekaj 60 m visokih in 500 let starih dreves. Najboljši
gozdovi imajo lahko lesno zalogo 1800 m3/ha.
Slika: Izvor in razširjenost koloradske jelke (modro: A. concolour subsp.
lowiana in zeleno: A. concolour subsp. concolor)
Opis: 25–45, tudi 60 m visoko vednozeleno drevo z bolj ali manj ozko, pri
odraslih drevesih gosto krošnjo.
Skorja: Pri mladih drevesih siva, gladka in polna značilnih smolnih mešičkov,
pozneje globoko vzdolžno razpokana.
Poganjki: Rumenkasto do zelenkasto rjavi.
Brsti: Rjavi ali rumenkasti, do 6 mm dolgi, okroglasti in močno smolnati.
Listi: Iglice so mehke, ploščate, po obeh straneh motno sivo zelene ali
modrikaste, na spodnji strani imajo po dve komaj opazni svetlejši vzdolžni
progi. Dolge so 4–8 cm in široke 2–2,5 mm, zašiljene ali tope. Na poganjku so
razporejene nepravilno spiralasto, pogosto so navzgor srpasto ukrivljene.
Cvet: Enodomna vrsta. Moški cvetovi so temno rdeči ali rožnati,
ženska
storžasta socvetja so zelenkasta.
Storži: Sprva bledo zeleni ali škrlatni, pozneje rjavi, pokončni, valjasti,
dolgi 8–15 cm in debeli 3–5 cm, spodaj in zgoraj nekoliko stanjšani. Krovne
luske so krajše od plodnih, in zato niso vidne. Dozorijo septembra ali oktobra
in razpadejo na drevesu.
Rastišče: Globoka, bogata, vlažna, zračna tla, peščeno-ilovnate teksture,
nekoliko kisla. V primerjavi z navadno jelko in drugimi zahodnoameriškimi
jelkami potrebuje manj vlage in dobro prenese sušo, enako veter. Nizka
temperatura je ne prizadene, med vsemi vrstami jelk najbolje prenaša onesnažen
mestni zrak.
G Smrekar: Les za konstrukcije, veliko okrasno drevo.
Les koloradske jelke se uporablja za različne lesene konstrukcije, saj je
trden, močan in lahek, se ne cepi in zvija, ni smolnat.
Koloradska jelka je lepo okrasno drevo, predvsem če jo sadimo v skupinah. Med
vsemi jelkami je najprimernejša za sajenje v mestnem okolju, saj najbolje
prenaša mestni zrak, ker je velika, pa bolj kot v zasebne vrtove spada na javne
površine z več prostora. Znanih je več okrasnih sort različnih oblik, velikosti
in barv. A. concolor
Compacta je gosto in nizko, 2–3 m visoko drevesce, A. concolor
Argentea ima še bolj izrazito srebrno obarvane iglice kot osnovna oblika, A.
concolor
Fastigiata ima ozko valjasto krošnjo in kratke veje.
Na spletni strani
Monumental trees lahko vidite resnično veličastna drevesa koloradske jelke
po svetu.
Opis: Vednozeleno drevo, višina do 60 m (tudi 90 m), doseže prsni premer 1,3
m.
Skorja: Sivo rjava, v mladosti gladka, posuta s smolnimi mešički in z
belkastimi pegami. Pri starejših drevesih rdečkasto rjava in globoko razpokana.
Poganjki: Olivno zeleni, goli ali le malo dlakavi.
Brsti: Majhni, jajčasti, smolnati.
Listi: Razčesane iglice. Na zgornji strani poganjka večinoma krajše. Iglice
so dolge 3–6 cm in široke 2–2,5 mm, ploščate, na vrhu izrobljene in po robu
zavihane navzdol. Zgoraj so temno zelene, bleščeče z vzdolžno brazdo, spodaj s
po dvema belima progama, zdrobljene prijetno dišijo po pomarančah.
Cvet: Enodomna vrsta. Moški cvetovi so, dokler se ne odprejo, škrlatni in
majhni. Ženska socvetja so rumenozelena.
Storži: Pokončni, valjasti, majhni (dolgi 5–10 cm, široki 3–4 cm), na obeh
koncih nekoliko zoženi, smolnati dozorijo septembra. Krovne luske so kratke in
pri zaprtem storžu niso vidne. Zrel storž velike jelke (kot pri vseh jelkah)
razpade na drevesu.
Rastišče: Sveža, globoka, bogata tla. Glede rastišča je velika jelka nekoliko
bolj skromna kot naša bela jelka. Odpornejša je tudi proti mrazu, boleznim in
škodljivcem, suše ne prenaša dobro. Onesnažen zrak ji škoduje.
G Smrekar:Najhitreje rastoča jelka, primerna za pogozdovanje, okrasna
rastlina za velike vrtove.
V Severni Ameriki je velika jelka gospodarsko pomembna drevesna vrsta. Z njo
pogozdujejo tudi ponekod v zahodni Evropi (v Nemčiji, na Danskem in v Veliki
Britaniji). Je priljubljeno okrasno drevo. Zaradi izjemnih mer, ki jih doseže,
je primerna predvsem za parke, arboretume in velike vrtove, ne priporočajo je za
sajenje v mestih. Znanih je nekaj okrasnih sort, med njimi
Aurea z rumenimi mladimi vršički, Compacta z gosto krošnjo in Pendula s
povešenimi vejami.
Med vsemi jelkami je velika jelka najhitreje rastoča, dosega največje višine
in velja za eno najvišjih dreves nasploh. Pri visokih drevesih, ki rastejo na
izpostavljenih mestih, se glavni vrh pogosto odlomi, vendar ga hitro nadomesti
več enakovrednih vrhov, ki zelo hitro ponovno zrastejo v višino.
Za največjo še rastočo veliko jelko velja drevo iz narodnega parka
Redwood v Kaliforniji. Visoka je 78 m, njen premer v prsni debelini pa je 2
m.
Franja:
Etimologija, simbolika in mitologija rodu macesnov. Pojav rastline v ljudskem in umetnem slovstvu.
Etimologija: Element ma- je morda prvotno členek ma 'pa', ki utegne
kakor pa- tvoriti besede z modifikacijo pomena ‛nepravi’. Drugi člen je ali
prenarejen iz praslovanske besede *sosna̋ ‛bor’ ali izposojen iz predromanske
besede *caiss- ‛hrast’. Prvotni pomen je torej *‛nepravi bor’ ali *‛nepravi
hrast’.
Simbolika in mitologija: Macesen je simbol nepokvarljivosti in odpornosti, v
nekaterih kulturah tudi simbol plodnosti (Mulej, brez datuma).
Pojav rastline v ljudskem in umetnem slovstvu: Macesen je velikokrat omenjal
naš veliki pisatelj Prežihov Voranc v svoji zbirki črtic Solzice. Kot vidimo v
spodnjem besedilu, je macesen omenil v vsakem odstavku črtice z naslovom Prvi
maj. Celotno zbirko lahko najdeš
tukaj.
Ko sem tega jutra spet začutil butanje tovarniških kladiv, sem se takoj znašel
sredi resničnega sveta. Prenehal sem biti del narave, ki me je obdajala, postal
sem to, kar sem bil: pastirček, ki je zgodaj zjutraj pasel bicke nekje na
zapuščenem vrhu. Lepa, harmonična godba, ki je še malo prej zvenela skozi
macesnovje nad mojo glavo, je zdaj prenehala, ker jo je razsekal odmev parnih
kladiv. Celo jutranji zvon, ki se je oglasil iz druge doline pod menoj, mi ni
mogel več priklicati prejšnje zamaknjenosti.
[…]
Bili so še tako daleč, da nisem mogel razločiti, kaj in kak jezik govorijo. Toda
zdaj jih nisem utegnil več poslušati, ker so se vedno bolj bližali. Zvest svoji
nezaupljivosti sem hitro skočil med grmovje in se potuhnil za debeli
macesen, ki
je zakrival celotno mojo postavo. Iz tega skrivališča se je dalo nemoteno
gledati na družbo, ki je prihajala vedno bliže. Ovce niso skrbele, ker so se
mirno pasle nedaleč med brezami.
Skupina ljudi se je medtem že tako približala, da smo bili skoraj vštric. Jaz
sem se prilepil tesno k macesnovemu deblu, da bi me nikakor ne mogli odkriti.
Sedaj sem že razločil posamezne besede, toda nisem mogel razumeti, o čem
govorijo. Nekaj pa me je pri njih zelo presenetilo, vsi od prvega do zadnjega,
in celo tista dva ali pa trije otroci, ki so šli zraven, so imeli v gumbnicah
zataknjene lepe rdeče nageljne. Vsi so žareli v obraz, ko da bi bili zalo
razgreti, čeprav pot ni bila naporna in ob tej jutranji uri na vrhu celo
prijetno hladno. Ženske, ki so šle z družbo, so se smejale tako razposajeno,
kakor se smejejo dekleta, kadar gredo ob lepih nedeljah v cerkev (Wikivir, 2018).
Opis: Listopadno drevo, visoko do 40 m, debelo do 1,5 m.
Krošnja: Stožčasta, veje rastejo iz debla raztreseno, so vodoravne ali
povešene. Vejice visijo, so gole in zelenkasto rumene.
Lubje: Zunaj je sivkasto, znotraj rdečkasto, razpokano v vzdolžni smeri.
Popki: Rdeči, majhni, jajčasti, pokriti z luskami.
Listi: Svetlo zelene tope in mehke iglice, dolge do 3 cm. Na spodnji strani
nimajo belih prog. Na kratkih mladikah rastejo iglice v šopih (do 65 iglic), na
dolgih mladikah rastejo posamično v spiralasti namestitvi. V jeseni se obarvajo
zlato rumeno.
Cvet: Enodomna vrsta. Moški cvetovi (mačice) so rdeče rumene, jajčasto
okroglaste, dolge do 1 cm. Ženski cvetovi (mačice) so karminasto rdeče barve,
dolge do 2 cm. Drevo cveti v aprilu in maju.
Storži: Rjavi, ovalni, dolgi do 4 cm. Krovne luske so vidne samo v spodnjem
delu storža. Plodne luske se deloma prilegajo druga na drugo in se med seboj
pokrivajo. Vrh plodnih lusk je raven, rob pa odebeljen. Storži dozorijo v
oktobru.
Seme: Bleščeče, rjavo, trioglato, na eni strani ravno, dolgo do 3 mm.
Rastišče: Globoka, zračna in z minerali bogata tla na apnencu. Prenese tudi
nestabilne in neutrjene podlage. Potrebuje zračno in talno vlago ter dobro
prevetrene lege, suše ga prizadenejo. Zelo dobro prenaša zimski mraz ter
spomladansko in jesensko slano. Je svetloljubna vrsta. Dobro prenese močan veter
in obremenitve s snegom.
G Smrekar: Pionirska rastlina, smolnat trajni les, cenjen »krvavi« macesen.
Evropski macesen je tipična pionirska rastlina: kolonizira odprte površine in
uspešno raste, dokler ga ne začnejo zasenčevati druge vrste.
Macesen daje odličen, trden in trajen les. Les sestavljata rumenkasta beljava
in rdečkasto obarvana jedrovina. Je elastičen, obstojen in vodoodporen, zato je
široko uporaben v gradbeništvu (ostrešja, mostovi), mizarstvu in rezbarstvu.
Izjemne lastnosti daje lesu macesna smola. Je naravna zaščita, ki odvrača
insekte in ustavlja rast gliv, ki uničujejo les. Macesnovina ne potrebuje nobene
kemične impregnacije, brez katere smrekovina ali borovina na prostem zelo hitro
propadeta. Brez nje dolgo in dobro služi tudi pod vedrim nebom.
Trajni in lepi so sodarski izdelki iz mecesnovine, od škafov in čebrov do
sodov. Macesnovi sodi dajo vinu poseben vonj in barvo, kar izkoriščajo v
švicarskem kantonu Wallis (Valais) pri pridelavi ledeniškega vina. Ledeniško
vino ni ledeno vino, torej ni iz grozdja, ki zmrzne na trti, vinogradniki pa ga
nato oberejo in stisnejo. V Wallisu stisnejo grozdje z navadne trgatve, zato pa
vino skladiščijo v bližini ledenikov, v naravnih jamah, v katerih je tudi poleti
zelo nizka temperatura. Visoko v gorah trta seveda ne raste. Mlado vino spomladi
pripeljejo iz doline in ga dotočijo v stare macesnove sode, ki jih nikoli do
konca ne izpraznijo. Vino, ki ima značilen priokus po terpentinu, uspešno
prodajajo in ga spretno vključujejo v turistično ponudbo.
Macesnova smola je uporabna v zdravilstvu.
Po Sloveniji je razširjen predvsem v Alpah. V južnih krajih raste redkeje, na
južnem Notranjskem, južnem Primorskem in v Istri pa raste samo kultivirano.
V povirju Save Dolinke raste »krvavi« macesen, ki ga že dolgo cenijo zaradi
kakovostnega lesa z zelo velikim deležem rdečkaste jedrovine. Dolgo so
domnevali, da gre za posebno raso macesna, vendar je verjetnejši razlog vpliv
rastišča.
Po barvi macesnovine in po kakovosti so pri nas včasih dobro ločili »krvavi«
macesen od »travniškega«. »Krvavi« macesen ima večji delež rdečkaste jedrovine,
ki predstavlja pozni, poletni les, ta pa je temnejši, trši, bolj smolnat in
trajnejši. Rani les zraste v pomladnih tednih, je bolj rahel, manj gost in
vsebuje manj naravne zaščite. Ranega lesa je tem več, čim bolje se drevesu godi
in čim hitreje raste. Les »krvavega« je v primerjavi s »travniškim« macesnom
torej bolj kakovosten in zato dražji.
Najstarejše slovensko drevo je macesen v dolini Male Pišnice. Velja tudi za
enega največjih na Slovenskem, saj je visok 22 metrov, njegov obseg pa meri 4,22
metra. Macesen je bil precej višji, vendar mu je vihar odlomil vrh. Njegovo
starost ocenjujejo na 800 do 1.000 let, kar pomeni, da sega njegova zasaditev v
čas poznega srednjega veka.
Med slovenskimi drevesnimi rekorderji je še en macesen: na pobočju pod
Krofičko nad Logarsko dolino raste najdebelejši macesen. Njegov obseg je 465 cm,
visok pa je kar 29 m.
Izvor: Gorske regije na Japonskem, osrednji del otoka Honšu. Vrstni pridevnik
kaempferi je rastlina dobila po nemškem naravoslovcu Engelbertu Kaempferju.
Opis: 20–40 m visoko listopadno drevo, s premerom do 1 m.
Krošnja: Široka, stožčasta in zaobljena. Veje rastejo iz debla raztreseno, so
vodoravne ali povešene.
Lubje: Sivorjavo do rdečerjavo, lušči se v ozkih pasovih.
Iglice: Modrozelene do temno zelene barve, dolge do 3,5 cm, široke do 1 mm.
Lahko so koničaste ali tope, zgoraj ploščate, spodaj pa imajo dve modro-beli
vzdolžni progi. V vsakem šopu raste najmanj po 40 iglic, ki postanejo v jeseni
izrazito rumene barve in odpadejo.
Vejice: Rumene ali rdečerjave, dlakaste ali gole.
Kratke mladike: Rdeče, okrogle in debele.
Popki: Rdeče rjavi, smolnati, majhni, podolgovati ali okrogli.
Cvet: Enodomna vrsta. Moški cvetovi so rumeni,
ženski cvetovi rožnato rdeči.
Pri nas vrsta cveti aprila.
Storži: Najprej zeleni, pozneje temno rjavi, jajčasti, in pokončni, dolgi med
3 in 4 cm. Plodne luske so tanke, okroglaste, na hrbtni strani rahlo progaste in
imajo nazaj zavit rob. Krovne luske so skrite in manjše od plodnih lusk. Imajo
med 30 in 50 lusk, izpod katerih po 4 do 6 mesecih po oploditvi začne izletavati
seme. Stari storži še več let ostanejo na drevesu, barva pa se jim spremeni v
temno sivo.
Seme: Svetlo rjavo, krilato, dolgo do 4 mm. Krilce je bleščeče in temno
rjavo.
Rastišče: Potrebuje več zračne in talne vlage kot evropski macesen, zato mu v
Evropi najbolj odgovarja Atlantsko podnebje. Raste hitro, odporen je proti
macesnovemu molju in macesnovemu raku, ki pogosto prizadene evropski macesen.
Odporen proti vetru in onesnaženemu zraku, med macesni prenese največ
zasenčenja.
G Smrekar: Kakovosten les, v Atlantskem podnebju z njim pogozdujejo.
Japonski macesen ima kakovosten les, zato ga marsikje v zahodni in
severozahodni Evropi sadijo v gozdnih nasadih. Najhitreje raste v mladosti, pri
starosti 30–40 let se rast upočasni in druga drevesa ga prerastejo. Sadijo ga
tudi kot okrasno drevo.
Franja:Etimologija, frazeologija, mitologija in simbolika rodu, pojav
rastline v ljudskem in umetnem slovstvu.
Etimologija: Praslovansko ime *bȍrъ se je razvilo iz indoevropske besede
*bharu- ‛iglasto drevo’.
Frazeologija: V slovenskem jeziku poznamo star frazem biti brez bóra in belíča
(tudi biti brez bôra in božjáka), ki pomeni toliko kot 'biti popolnoma brez
denarja'.
Zanimivost: V Prekmurju je razširjen običaj borovo gostüvanje ali poroka z
borom, katerega namen je mlade spodbuditi k poroki. Do borovega gostüvanja
pride, če se v vasi v predpustnem času nihče ne poroči. Ta čas je na vasi
najprimernejši za sklepanje poročnih zvez. Sodelujoči posekajo bor in ga
pripeljejo v vas, kjer se na pustno nedeljo z njim oženi predstavnik vaških
fantov. Bor ob koncu prireditve prodajo na dražbi. Prvo borovo gostüvanje je
bilo leta 1921 in gre za razmeroma nov običaj, ki ima danes predvsem turistični
pomen. Več lahko prebereš
tukaj.
Mitologija in simbolika: Bor je drevo, ki si je v mitologiji prislužil
pomembno mesto. V vzhodni mitologiji je simbol nesmrtnosti, ki ga razlagamo s
trajnostjo iglic in smole. V zahodnih mitologijah pa je simbol izpričane
resnice.
Na Daljnem vzhodu je bor na splošno simbol nesmrtnosti, in sicer zaradi
trajnih iglic in nepokvarljive smole. Bor je na Kitajskem povezan z drugimi
simboli dolgoživosti, sestavlja triade z gobo in žerjavom ali pa bambusom in
slivo. Na Japonskem med novoletnimi prazniki postavijo pred hišna vrata dva
bora, ki sta enako velika. Borov storž pomeni eskalacijo (porast) življenjske
moči in glorifikacijo (poveličevanje) plodnosti. Pri nas se borove vejice
največkrat pojavljajo v adventnem vencu. Več lahko prebereš
tukaj.
Pojav rastline v ljudskem in umetnem slovstvu: O borih je pisal celo naš
veliki pesnik Srečko Kosovel:
Bori (Srečko Kosovel)
Bori, bori v tihi grozi,
bori, bori v nemi grozi,
bori, bori, bori, bori!
Bori, bori, temni bori
kakor stražniki pod goro
preko kamenite gmajne
težko, trudno šepetajo.
Kadar bolna duša skloni
v jasni noči se čez gore,
čujem pritajene zvoke
in ne morem več zaspati.
"Trudno sanjajoči bori,
ali umirajo mi bratje,
ali umira moja mati,
ali kliče me moj oče?"
Brez odgovora vršijo
kakor v trudnih, ubitih sanjah,
ko da umira moja mati,
ko da kliče me moj oče,
ko da so mi bolni bratje.
Izvor: Evrazija: od zahodne Evrope, vzhodne Sibirije, na jugu Kavkaz in
Anatolija, na severu Skandinavija, do arktičnega kroga (slika Izvor in
razširjenost rdečega bora).
Opis: Do 40 m visoko in do 1 m debelo vednozeleno iglasto drevo. Dočaka
starost do 600 let, običajno jih doseže 200. Drevesa, ki rastejo sama, niso
visoka.
Krošnja: V mladosti stožčasta, pri starejših drevesih široka, zaobljena in
redka.
Deblo: Vitko, ravno, dolgo ali pa kratko in krivo.
Lubje: Na deblih starejših dreves debelo, sivorjavo, v vzdolžni in prečni
smeri globoko razpokano v pravokotne ploščice, ki so bolj dolge kot široke. Na
starejših vejah rdečkasto sivo, lušči se v tankih luskah.
Iglice: Sivkasto zelene, na kratkih mladikah izraščajo v šopkih po dve, v
drugem letu postaneta iglici sivorjavi. Dolžina iglic 3–8 cm, širina 2 mm, na
robovih so fino napiljene, na zunanji strani izbočene, od dna do vrha večinoma
zavite za en popoln obrat. Iglice odpadejo tretjo jesen s kratkimi mladikami.
Popki: Dolgi do 2 cm, pokriti z rjavimi in svetlečimi suličastimi luskami.
Praviloma se razvijejo na zgornjem delu dolgih mladik. Na koncu dolgih mladik
rastejo vrhnji popki, ki so navadno nekoliko večji od stranskih, ki rastejo v
vretencih pod vrhnjim popkom.
Cvet: Enodomna vrsta. Cveti maja in junija. Moški cvetovi (mačice) so rumeni,
jajčasti, dolgi do 1 cm, in se razvijejo na dnu vejic. Pelodna zrna imajo zračne
mehurčke. Ko izpade cvetni prah, se moški cvetovi posušijo in odpadejo.
Ženski
cvetovi, rdečkasto rjavkasta, okroglasto jajčasta socvetja ali storžki rastejo
posamezno ali pa po dva na vrhu mladik, dolgi so 0,5 cm. Krovne luske so
zelenkaste in manjše od semenskih lusk, ki so mesnate, zelene in bolj ali manj
rdeče navdihnjene. Plodne luske se med oprašitvijo ne prilegajo tesno vretenu,
ampak so nekoliko odklonjene od njega. Po oprašitvi se plodne luske tesno
prilegajo druga k drugi in na zunaj popolnoma zaprejo cvet. Cvet se nato zavije
navzdol, krovne luske izginejo, storžek postane rumeno zelen. Tako spremenjeno
žensko socvetje se do jeseni bistveno ne spremeni in je bolj ali manj skrito med
iglicami. Naslednjo pomlad se razvije iz storžka storž, ki je sprva zelen in
doseže v oktobru svojo pravo velikost.
Storži: Zelenkasto ali rumeno sivi in motni, dolgi 3–7 cm, široki 3 cm,
stožčasti, zaviti navzdol. Plodne luske pokrivajo na zaprtem storžu druga drugo
tako, da ostane nepokrit samo zgornji odebeljeni del luske, tako imenovani
ščitek ali apofiza. Grbica sredi ščitka je svetlo rjava. Storži se odpirajo šele
naslednjo pomlad, odpadejo naslednje poletje.
Seme: Črnkaste, sive, svetlo rjave ali pa belkaste barve, krilato, okroglasto
trioglato, dolgo okoli 4 mm in široko 3 mm, na eni od širokih strani je gladko
in se sveti, na strani, ki je bila obrnjena k plodni luski, pa je motno.
Rastišče: Skromna in prilagodljiva vrsta, ki uspeva tudi na najrevnejših
rastiščih. Najmanj mu odgovarjajo vlažna in bazična tla. Svetloljubna vrsta, ki
dobro prenaša sušo in nizke temperature. Slabše je odporen proti snegu, ki mu
lomi veje in vrhove.
Rdeči bor na ustreznih tleh razvije močno dolgo glavno korenino, ki je že v
prvem letu tri- do štirikrat daljša kot nadzemeljsko deblo. Če bor raste na
tleh, kjer ne more razviti glavne korenine (kamnita tla), potem se razvijeta
kratko deblo in ploščata krošnja.
Rdeči bor je razširjen po Sloveniji na južnem Notranjskem, na južnem
Primorskem in v Istri raste samo kultivirano.
G Smrekar: Kakovosten in uporaben les, pionirska vrsta na revnih
degradiranih tleh, inhaliranje čaja iz borovih iglic pomaga pri vnetju dihal.
Rdeči bor je odporen iglavec, ki prenaša ekstremne razmere. Dobro prenaša
vetrovne, sončne in sušne lege. Spada med pionirske vrste – vrste, ki se
pojavljajo na uničenih, poškodovanih in degradiranih območjih. V Sloveniji je
vrsta dokaj razširjena in v skupni lesni zalogi predstavlja 4,9 %.
Je gospodarsko pomembna drevesna vrsta. Les ima rumenkasto do rdečkasto beljavo
in rjavordečo jedrovino (črnjavo). Uporaben je v gradbeništvu, mizarstvu, za
izdelovanje stavbnega pohištva, ladijskih podov, tramovja, zabojev in podobno.
Iglice vsebujejo veliko vitamina C, inhaliranje njihove sopare pa pomaga pri
vnetju pljuč in žrela. Čaj iz storžkov čisti kri, sopara iz svežih brstov pa
očisti zamašen nos.
Izvor: Naravno rastišče črnega bora se razteza po zahodnem delu Sredozemlja,
južni Evropi in Mali Aziji. Stroka ga deli na več podvrst; Pinus nigra subsp.
bosniaca, ki raste na pretežnem delu zahodnega dela Balkanskega polotoka, Pinus
nigra subsp. austriaca se pojavlja na območju Dunaja, medtem ko se Pinus nigra
subsp. banatica pojavlja na območju Romunije.
Opis: 20–50 m visoko drevo z ravnim deblom.
Krošnja: V mladosti piramidasta, stara drevesa imajo široko, dežniku podobno
krošnjo.
Lubje: Črnosivo, globoko razpokano.
Mladike: Rumenozelene ali rumenorjave, svetleče in gole.
Popki: Svetlo rjavi, valjasti, priostreni, smolnati, dolgi 12–24 mm.
Iglice: Temno zelene, toge, ravne ali zavite, zašiljene, na robu napiljene,
dolge 8–15 cm, široke do 2 mm, na vsaki strani imajo 12 do 14 črt listnih rež.
Vrh iglic je rumenkast. V vsakem šopu rasteta po dve iglici.
Cvet: Enodomna vrsta. Moški cvetovi
so bledo rumeni, dolgi 1,5–2,5 cm,
valjasti, rastejo v gostih klobčičih. Ženski cvetovi so rdečkasti.
Storži: Rumenorjavi, bleščeči, dozorijo v tretjem letu. So simetrični,
stojijo pravokotno na vejice, dolgi 4–8 cm, široki 3 cm. Plodne luske so na
spodnji strani črne.
Seme: Pepelnato sivo ali rumenkasto, jajčasto in krilato, dolgo 5–7 mm.
Krilce svetlo in rjavo, progasto, dolgo 4–5 mm.
Rastišče: Na vseh vrstah matične kamnine, zadovolji se tudi s plitvimi
kamnitimi tlemi, najraje pa raste na apnencu ali dolomitu. Je svetloljubna
vrsta, ki potrebuje tudi kar nekaj toplote, čeprav je dokaj odporna na mraz.
Najdemo ga na ekstremnih rastiščih na skalnatih pobočjih, kjer lahko raste
zaradi odpornosti na močan veter in sušo. Med iglavci je najbolj odporen proti
onesnaženemu zraku, zato je pogosta rastlina v mestnih središčih in ob
avtocestah. Raste v planinah južne in vzhodne Evrope in v zahodni Aziji.
G
Smrekar: Kakovosten les, prilagodljiva vrsta, primerna za
pogozdovanje, drevo leta 2000 v Avstriji, skrbna deželna mati Marija Terezija in
gozdni red.
Les črnega bora je srednje težek, mehak in bolj obstojen od lesa rdečega
bora, uporabljata pa se za podobne namene. Iz njega izdelujejo stavbno pohištvo,
ladijski pod, tramovje, zaboje in podobno. Primeren je tudi za smolarjenje.
Črni bor je eden izmed gospodarsko najpomembnejših iglavcev v južni Evropi,
saj je njegov les trpežen, bogat s smolo in enostaven za obdelavo. Prav tako pa
je zaradi svoje ekološke prilagodljivosti ena najbolj razširjenih drevesnih
vrst, ki se uporablja za ponovno pogozdovanje po celem svetu in lahko v
prihodnosti nadomesti avtohtone iglavce srednje Evrope. To pionirsko drevo je
učinkovito pri nadzorovanju erozije in obnove tal ter pri nadzorovanju
zemeljskih plazov. Njegove korenine pa tudi okrepijo tla in povečajo njihovo
trdnost. Črni bor je odporen na suhost, izpostavljenost in morsko sol ter
prilagojen mestnim razmeram, vključno z alkalno in glineno prstjo.
Les črnega bora je vsestranski. Uporablja se za stabiliziranje obalnih sipin,
za izdelovanje pohištva, stopnic, vrat, stenskih opažev, talnih oblog za
notranje prostore, kurivo in še marsikaj. V preteklosti so stebla črnega bora
uporabljali tudi za pomorsko gradnjo. Črni bor lahko zahvaljujoč svoji osupljivi
obliki in odpornosti na onesnaženost velikokrat najdemo tudi v parkih, mestih in
na industrijskih območjih. Simetrične, močne ter široko raztezajoče veje črnega
bora služijo kot učinkovit vetrobran ter nudijo hrano in zavetje številnim
prostoživečim živalim, kot so ptice. Mnogi črni bor uporabljajo tudi kot božično
drevo, saj je odpornejši na sušo kot drugi iglavci (Enescu, de Rigo, Caudullo, & Houston Durrant, 2016).
Zaradi svoje prilagodljivosti na odprte pokrajine in ekološko zahtevne pogoje
so črni bor intenzivno uporabljali v 19. stoletju in na začetku 20. stoletja v
programu ponovne pogozditve v Franciji, Angliji in ZDA (Isajev, Fady, Semerci, & Andonovski, 2004).
Kras so nekoč poraščali obsežni bukovi in hrastovi gozdovi. Zaradi prevelike
sečnje in pašništva so ta gozd precej izkrčili, nato pa so v drugi polovici 19.
in prvi polovici 20. stoletja začeli več kot 15.000 ha velik gozd obnavljati s
črnim borom. Najstarejši načrt pogozditve je izdelal
Josef Ressel, češki
gozdar, ki je v tistem času živel v Trstu. Skrbel je za zadostne količine lesa
za gradnjo avstrijskega ladjevja in je znan kot izumitelj ladijskega vijaka.
Prvi uspešen nasad je bil Kollerjev
nasad pri Bazovici iz leta 1859, ki raste še danes.
Danes raste črni bor redko in raztreseno po vsej Sloveniji. Delež rastišč
črnega bora je v Sloveniji zelo
majhen
(manj kot 1 %).
Črni bor opravlja v Sloveniji predvsem varovalno vlogo, hkrati pa ima tudi
velik pomen kot ena izmed najbolj prvobitnih in ohranjenih oblik naravne gozdne
vegetacije. Nudi življenjski prostor številnim zavarovanim ali ogroženim
rastlinskim vrstam, med njimi so tudi endemiti, kot so na primer
rebrinčevolistna hladnikija, kranjski in idrijski jeglič, zoisova zvončica,
zasavski volčin in blagajev volčin.
V sosednji Avstriji se vsako leto (od leta 1994) izbira drevo leta, ki je
izbrano s strani Zveznega ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo, okolje ter
upravljanje voda in Odbora za gozdarstvo. Izbrano drevo mora imeti velik pomen
za avstrijsko gospodarstvo in ekologijo, obenem pa mora biti ogroženo. Tako je
leta 2000 naziv drevo leta prejel črni bor.(Wikipedija, 2018)
Avstrijski bor (Pinus nigra subsp. austriaca), znan tudi po imenu evropski
črni bor, je podvrsta črnega bora, ki je avtohtona na območju Avstrije in
Balkana (z izjemo južnega dela Grčije). Severna meja rastišča avstrijskega bora
v Avstriji se nahaja na območju Dunajskega gozda in Koroške.
Je eno izmed najbolj zanimivih in znanih drevesnih vrst v Avstriji.
Zaradi svoje neobčutljivosti na sušo, izpušne pline, slano vodo in veter so
črni bor pogosto uporabljali za pogozdovanje, tako ga je na primer Marija
Terezija dala posaditi v mestu Steinfeld in na takrat neporaščene gore t. i.
termalne linije, ki se razprostira od kraja Bad Fischau do kraja Wien-Oberlaa(Perchtoldsdorfer Heide, 2018).
Vedenje, da je gozdove potrebno obnavljati, je znano že dolgo. V 18. stoletju
je bilo veliko povpraševanje po lesu, ki je služil kot gorivo ter za
konstrukcijo in gradnjo ladij, kar je skoraj vodilo v izčrpanje virov. Tako je
leta 1771 Marija Terezija iz bojazni, da bo začelo primanjkovati lesa, izdala
Terezijanski gozdni red za Kranjsko, ki je bila do tega leta edina avstrijska
dežela, ki še ni imela gozdnega reda. Začelo se je pogozdovanje tudi na tleh
današnje Slovenije (predvsem na Krasu), ki je nekoč bila del Habsburške
monarhije. »Da bi se izognili tej bojazni, smo se kot skrbna deželna mati
odločili izdati za našo zgoraj omenjeno vojvodino Kranjsko gozdni red, po
katerem se bodo morali pri načenjanju gozdov in pri sečnji lesa ravnati vsi, ki
imajo gozdove, zlasti rudniki ter lastniki gozdov na Krasu, v Pivki in Istri,
ter ga spoštovati.«
Kazni za neupoštevanje gozdnega reda: »/.../ in krivce z vso resnostjo
primorajo, da bodo na krajih, kjer lesa najbolj občutno primanjkuje, zasadili
petkrat toliko dreves, kolikor jih je bilo v tem ali onem gozdu iztrebljenih
/.../«.
16. člen: »Če obstajajo pustote, ki jih soseske ne morejo uporabiti in
izkoristiti kot polja, vinograde ali kako drugače, pa zaradi pomanjkanja
semenskih dreves niso zasejana in so brez mladega gozda, je treba take pustote
preorati s plugom ali jih prekopati z rovnico, posejati in prebranati; v ta
namen so v zadnjem členu navedene vrste in lastnosti semen in v katerem času jih
je treba posejati.«
19. člen: »/.../ nekatera pobočja še malo niso več podobna gozdu, je naša
milostna volja, da take gozdove popolnoma posekamo ter s preoranjem in posevkom
poskrbimo za pomladek.«
Terezijanski gozdni red je veljal od leta 1771 do leta 1853, ko je v veljavo
vstopil avstrijski gozdarski zakon. Šlo je za strokovni priročnik za gozdarje,
ki pa niso bili šolani strokovnjaki. Gozdni red na žalost ni bil preveč uspešen,
saj se niso upoštevala njegova osnovna načela, pa tudi zato, ker ni bilo
ustrezne gozdarske službe, ki bi ga izvajala (Perko, 2014, str. 383-384).
Tako je Josef Ressel, češki gozdar in izumitelj ladijskega vijaka, pod
poveljem vladarice habsburških dežel Marije Terezije začel s sajenjem hrasta na
Krasu, ki je takrat bil povsem neporaščen; toda pogozdovanje mu ni uspelo, saj
so bila tla na Krasu izprana, skalovita in revna, prav tako pa hrast ni bil kos
burji, pripeki ter suši. Leta 1859 pa je bil pri tem uspešen gozdar Josef
Koller, ki je ustvaril nasad črnega bora pri Bazovici. Nasad je na tem mestu še
danes. Kollerjev uspeh je vodil k enemu prvih projektov obnovitve gozda na svetu
in tako se je začelo obdobje intenzivnega pogozdovanja, ki je trajalo vse do
leta 1914. V tem času so na 10.000 hektarjev posadili nekaj milijonov sadik
letno. Sadike in semena črnega bora naj bi bile prinesene na Kras iz večjega
nahajališča črnega bora iz okolice Dunaja, nato pa so iz prinesenih semen tudi
sami vzgajali sadike v slovenskih drevesnicah. Avstrijski bor ni ravno najboljše
kakovosti, saj ima debele veje in grčast les, a je rešil Kras. Rezultati so na
Krasu vidni še danes, saj je velik del sestavljen iz dreves črnega bora (Piciga, Schieffer, & Lessem, 2016, str. 58),
(Kotar & Brus, 1999, str. 40).
Cesarica Marija Terezija je v gozdarstvu znana tudi po tem, da je iz planin
preselila nekaj črnega bora v ravnice Dunajske kotline kot varovalo pred vetrom
in zaradi bogastva črnega bora s smolo, ki je kmalu postala zlato regije. Smola
je lepljiva in vodoodporna ter je bila (dokler je niso nadomestila mineralna
olja) odlična surovina za izdelovanje lakov, barv, maziv, loščil za čevlje, krem
za obraz, zdravil in žvečilnih gumijev. Dandanes se smola nabira v času od maja
do novembra na območju med mestoma Baden in Neunkirchen. Tukaj se nahaja osem
zbiralcev smole, ki s smolarjenjem pridelujejo smolo avstrijskega črnega bora.
Pred Habsburžani so smolo zbirali in uporabljali že stari Rimljani in Grki,
Kelti in Feničani. (The melody of pine resin)
Krošnja: V mladosti piramidasta, veje rastejo iz debla vodoravno.
Deblo: Ravno, pokončno in vitko.
Lubje: Sivozeleno, gladko, svetleče. Na starejših drevesih razpoka v vzdolžni
smeri.
Mladike: Zelenkaste, zelenkasto rjave, gole ali fino dlakaste in tanke (2–3
mm).
Iglice: Rastejo v šopih po pet iglic. So modro zelene, tanke, mehke, ravne,
dolge 6–10 cm. Na zunanji strani enakomerno zelene, na notranji strani imajo 2–3
svetle proge.
Popki: Rdečkasto rumeni, jajčasti, vitki, zašiljeni, dolgi 5–7 mm, slabo
smolnati. Luske se tesno prilegajo.
Cvet: Enodomna vrsta.
Storži: Dolgi 8–15 cm, široki 2–4 cm, razvijejo se na koncih vej in visijo na
do 2,4 cm dolgih, zavitih pecljih. Dozorijo konec jeseni drugega leta. Ko semena
izpadejo, še dolgo ostanejo na drevesu. Plodne luske so kožnate barve in imajo
obliko klina. Ščitek imajo tanek in svetlo siv.
Seme: Drobno, jajčasto, rjavo in krilato. Krilce je podolgovato, rjavo in
progasto. Klica ima od 8 do 10 kličnih iglic.
Rastišče: Različna tla, bolj mu ustrezajo silikatne kot apnenčaste matične
podlage. Najbolje raste na globokih, peščenih, zmerno vlažnih in nekoliko kislih
tleh. Dobro prenaša sušo, revna tla in nizke zimske temperature, slabše pa sneg
in veter, ki mu lomita veje. Dobro se prilagaja mestnemu okolju. V mladosti
prenese precej zasenčenja, v starosti pa se obnaša kot svetloljubna vrsta.
G Smrekar: Kralj borov ali jamborni bor, simbolno drevo regij in držav v
Severni Ameriki.
Zaradi izjemno hitre rasti in kakovostnega lesa, ki je zelo uporaben, je
zeleni bor v svoji domovini ena najpomembnejših drevesnih vrst. Imenujejo ga
kralj borov, po uporabi za jambore ladij Britanske kraljeve mornarice pa tudi
jamborni bor. Zeleni bor je simbolno drevo regije
Ontario v Kanadi
in
državno drevo zveznih držav Maine in Michigan.
V Evropo je vrsto prinesel angleški kapitan George Weymouth leta 1620. Prve
sadike zelenega bora je v Slovenijo že pred letom 1800 prinesel grof Gagern iz
Hamburga in jih posadil na vrtu svoje graščine v Mokricah. V veri, da ukradene
sadike bolje rastejo, jih je v botaničnem vrtu kar ukradel.
Zaradi dobrih lastnosti so zeleni bor pogosto sadili v nasadih po vsej srednji
Evropi, enako v Sloveniji. V Brkinih ga cenijo kot gradbeni les, ki se ne
upogiba in ne krivi. Les je lahek in v primerjavi s svojo maso trden ter se
dobro obdeluje. Iz iglic je mogoče pridobivati terpentin.
Izvor: Sredozemlje: južna Evropa, Izrael, Libanon in Sirija. Razširjena pa je
tudi v severni Afriki, na Kanarskih otokih, južni Afriki in na vzhodnih obalah
Avstralije.
Opis: 12–15, tudi 30 m visoko drevo.
Krošnja: Veje rastejo iz debla vodoravno in tvorijo široko krošnjo, ki ima
obliko dežnika (od tod tudi imeni: umbrella pine, parasol pine)
Lubje: Debelo, na starejših deblih rdečkasto sivo ali sivo rjavo, razpokano v
vzdolžni smeri, lušči se v velikih ploščah.
Mladike: Sivozelene, pozneje rumenorjave, vitke, gole in gosto pokrite z
iglicami.
Popki: Jajčasti, dolgi 6–12 mm, niso zaliti s smolo. Luske, ki pokrivajo
popke, imajo nazaj zavite konice.
Iglice: Svetlo zelene, toge, dolge 10–20, tudi 30 cm, široke do 2 mm. Rastejo
v šopkih po dve, nekoliko so zavite, na hrbtni strani ploščate, napiljene. Na
zgornji strani imajo okoli 12, na spodnji pa okoli 6 listnih rež. Na drevesu
ostanejo tri do štiri leta.
Cvet: Enodomna vrsta.
Storži: Rjavi in se svetlikajo, jajčasti ali okroglasti, dozorijo šele jeseni
v tretjem letu po cvetenju. Dolgi so 8–15 cm, široki do 10 cm. Rastejo posamezno
ali pa v skupkih po 2 ali 3. Plodne luske so na vrhu odebeljene, grbica je
rombična in črno rjava ali svetlo siva. Na njej je 5 do 6 grebenov.
Seme: Imenujemo pinjola ali pinjol, je rjave barve in užitno. Dolgo 1,5–2 cm,
debelo do 1 cm. Kalček ima 10 do 13 kličnih listov.
Rastišče: Najbolj ji ustrezajo peščena tla kisle reakcije, čeprav raste tudi
na rahlo bazičnih apnenčastih tleh. Potrebuje veliko svetlobe in toplote, je
odporna proti suši in vročini, vendar je na sneg, veter in mraz precej
občutljiva. Kjer pihajo stalni in močni vetrovi, razvije nesimetrično krošnjo,
kar močno vpliva na njeno stabilnost. Ne prenaša slanih tal in je občutljiva na
onesnažen zrak.
G Smrekar: Pinjole – najžlahtnejši oreščki, les za mizarje, okrasni dežniki.
V Sredozemlju je pridobivanje užitnih semen (pinjol) pomembnejša panoga od
proizvodnje lesa. V Italijanski kuhinji jih uporabijo surove, sladkane ali pri
izdelavi slaščic, saj imajo okus po mandljih. Iz pinjol pridobivajo tudi olje,
na Primorskem pa jih dodajajo krvavicam.
Les zaradi kakovosti uporabljajo predvsem v mizarstvu, za kurjavo pa je manj
primeren, saj vsebuje preveč smole.
Sadijo jo kot okrasno drevo, predvsem zaradi sence.
Izvor: Gorovja južne in osrednje Evrope (staro ime P. montana): od Pirenejev,
Alp, severnih in srednjih Apeninov, Balkanskega polotoka, do Rudne gore (na meji
Nemčija, Češka) in Karpatov na vzhodu (slika Izvor in razširjenost planinskega
bora).
Opis: Nizek ali plazeč grm, lahko tudi do 10 m visoko drevo.
Mladike: Svetlo zelene, pozneje rjave in črno sive.
Popki: Rjavi, smolnati, podolgovato jajčasti.
Iglice: Živo zelene, rastejo po dve v šopu, dolge 3–8 cm, široke 1,5–2 mm,
večkrat srpasto zakrivljene, nekoliko zavite in tope. Rob iglic je fino
napiljen.
Cvet: Enodomna vrsta.
Storži: Rjavi, jajčasti ali stožčasti, dolgi 2–7 cm, široki 1,5–2 cm, rastejo
posamično ali po dva do trije skupaj. So sedeči ali kratko pecljati, pokončni,
slabo nagnjeni ali pa stojijo pravokotno na vejice. Dozorijo spomladi tretjega
leta.
Seme: Svetlo sivo, jajčasto, do 5 mm dolgo, krilato. Krilce je dva- do
trikrat daljše od semena.
Rastišče: Tudi zelo slaba, izprana tla, kjer je kratka vegetacija (višje
nadmorske višine), bolje raste na prezračenih tleh. Dobro prenese obremenitve s
snegom, močen veter in nizko temperaturo. Je svetloljubna rastlina.
G Smrekar: Bor višjih nadmorskih višin, okrasna rastlina za male vrtove,
posode.
V Sloveniji ga ne najdemo samo v Alpah, pač pa tudi v visokokraških mraziščih
v Trnovskem gozdu in pod Snežnikom. Mrazišča so globoke kotanje, v katerih pride
do temperaturnega obrata, posledično pa tudi do rastlinskega obrata, kar pomeni,
da na dnu mrazišč raste rušje, na vrhu pa toploljubne rastline.
Les je uporaben le za kurjavo ali pridobivanje oglja.
Deli rušja so bogati z eteričnimi olji, s katerimi lahko pripravimo
inhalacije proti bronhitisu ali kreme proti revmi in išiasu.
Kot iz hojevega, delamo sirup tudi iz vršičkov planinskega bora.
SMREKA
Franja:
Etimologija, frazeologija, pojav v ljudskem in umetnem slovstvu.
Etimologija: Praslovansko ime *sme̋rka je sorodno z armensko besedo mayr
‛cedra, bor, smreka’. Indoevropska baza je *smerk- ‛iglavec’, koren pa *smer-
‛iglast gozd’.
Frazeologija: V slovenskem jeziku poznamo zanimiv frazem, ki se glasi biti
vitek kot smreka in se običajno uporablja za opis osebe, ki je zelo suhe
postave.
Pojav v ljudskem in umetnem slovstvu: Smreka in z njo povezan frazem najdemo
tudi v povesti Jurgov Kraj iz zbirke Pohorske bajke in povesti (1933), ki jo je
napisal Josip Brinar. Celotno besedilo lahko prebereš
tukaj.
»Kakšne fičefače!« je vzrojil kozavi plečuhar. »Le vprašaj v Lukanji kakovega
starca, kak' je bilo s tistim Jurgom. Čudne stvari boš cul. Čaj, pa ti povem,
kakor je pravil tisti kruljavi Petrač meni. — Lep pjeb da je bil Jurgo, tenke
postave kot smreka, pa močan ko medved. Če se mu je v globači podel zaril v
blato, se je kar malčko z ramenom uprl, pa je šlo po kolotečini ko strela.
Mejdun, pa je bil tudi punčaram všeč, kot noben drugi v šentjungerski fari.
Opis: Vednozeleno, hitrorastoče, 20–30 tudi do 60 m visoko in do 5–7 m široko
drevo.
Krošnja: Stožčasta, razvejana.
Koreninski sistem in deblo: Korenine so plitve, saj segajo le nekaj
decimetrov v globino, vendar pokrivajo veliko površino. Zaradi tega močnejši
vetrovi in težak sneg zlahka podirajo drevesa. Deblo je ravno, veje izraščajo v
izrazitih vejnih vencih.
Skorja: Smolnata, rdečkasta, sprva gladka, pozneje postane zelo hrapava in
začne odstopati v obliki okroglastih ploščic.
Brsti: Rjavkasti, jajčasto zašiljeni, niso smoleni, dolgi so do 6 mm.
Iglice: Ravne, dolge 1–2,5 cm, široke do 1 mm, na koncu ošiljene – če primemo
smrekovo vejico v dlan, nas za razliko od vejice jelke smrekove iglice zabadajo
v dlan. V prečnem prerezu so rombaste, na poganjku so razmeščene spiralno. Iz
vejice izraščajo na značilnih nastavkih in na drevesu ostanejo 5–7, tudi 9 let.
V zgornjem, osvetljenem delu krošnje so iglice ščetkasto razporejene okrog
vejice, v zasenčenih delih krošnje so iglice razčesane.
Cvet: Enodomna vrsta. Moški cvetovi so najprej rdečkasti, pozneje rumeno
rjavi, dolgi do 2 cm, razvijejo se na lanskih poganjkih v srednjem in zgornjem
delu krošnje. Ženska storžasta socvetja so
rdeča, pokončna, rastejo na koncu
poganjkov v zgornji tretjini krošnje. Smreka cveti od konca aprila do konca
maja.
Storži: Najprej zelenkasti ali rdečkasti trdo zbiti, nato rjavkasti. Med
zorenjem se povesijo, dolgi so 10–16 cm, debeli 3–4 cm. Krovne luske so
zakrnele, zato so vidne le plodne luske. Dozorijo oktobra in ostanejo zaprti,
odpirati se začnejo februarja naslednje leto in odpadejo poleti.
Seme: Na dnu plodne luske se razvijeta po dve rjavi, do 4 mm dolgi krilati
semeni.
Rastišče: Najbolj ji ustrezajo sveža in zračna tla na vseh podlagah, prenese
tudi kisla tla, potrebuje visoko zračno vlago in skozi vse leto enakomerno
porazdeljene padavine. Suše in vročine ne prenaša, občutljiva je za onesnažen
zrak. Odporna je proti mrazu in nizki zimski temperaturi, potrebuje malo poletne
toplote. V nižjih in toplejših legah je sencozdržna, v višjih pa polsvetloljubna
vrsta.
G Smrekar: Mehak, elastičen in gospodarsko najbolj razširjen les, Sgermova
smreka – najvišje drevo v Evropi, lubadarke, katastrofa ali izziv?
Smrekovina je mehak, elastičen in pri nas najbolj pogost les rdečkasto bele
barve, beljava in jedrovina se ne ločita. Les ima prijeten vonj po smoli, za
razliko od jelkinega ima smrekov les smolne kanale, ima pa tudi smolne žepke –
vdolbine, napolnjene s smolo. Smrekovino uporabljamo v gradbeništvu, pohištveni
industriji, papirni industriji in celo pri izdelavi glasbil. Iz najboljše
smrekovine z enakomernimi in ozkimi branikami (t. i. resonančni les s posebnimi
akustičnimi lastnostmi) izdelujejo ohišja godal, npr. violin. V Sloveniji raste
najboljša resonančna smrekovina na Jelovici, Pokljuki in nad Drago na Kočevskem.
Iz smrekovih iglic pridobivajo eterična olja, skorjo uporabljajo za
strojenje, iz smreke pridobivajo tudi terpentin. Kot božično drevesce je pri nas
najbolj priljubljena prav smreka, številne sorte smreke (opisanih je več kot
100) pa pogosto sadimo kot okras. Večje skupine pogosto uporabljajo kot temno
ozadje za ustvarjanje kontrastov.
Smreko so podobno kot v vsej srednji Evropi tudi v Sloveniji močno razširili
v drugi polovici 19. stoletja. Zaradi hitre in ravne rasti ter kakovostnega lesa
je omogočala največji vrednostni prirastek na enoto površine. Nekoč redkejša
smreka, ki je rasla večinoma le v gorskih predelih in hladnih dolinah, je tako
postala naša gospodarsko najpomembnejša drevesna vrsta (skoraj 31 % lesne
zaloge). Močno s smreko pogozdeni in zato slabo stojni ter občutljivi gozdovi,
žled in podnebne spremembe so danes med resnejšimi problemi naših gozdov. Ker
raste smreka tudi na zanjo neprimernih rastiščih, jo poleg ostalih škodljivcev
in bolezni napadajo podlubniki (lubadarji) in rdeča trohnoba.
Smreke, ki jih napadejo lubadarji, imenujemo lubadarke.
O tem, da je lubadar za smrekove sestoje katastrofa, ni dvoma; o tem, ali je
les lubadark težava ali tudi priložnost, pa piše prof. dr. Miha Humar v
prispevku na posvetu
Gozd in les: Sistemski problemi obnove gozdov (str. 23). Kot navaja avtor,
je eden od izzivov, povezanih s podlubniki, ta, da samička lubadarja skupaj z
jajčeci v les odloži tudi spore glive modrivke, ki živijo s podlubniki v
sožitju. Poleg patogenega značaja teh gliv (drevo lahko zaradi njih odmre) je z
vidika nadaljnje rabe lesa pomembnejše, da te glive pogosto obarvajo les v
sivih, modrih in rjavih odtenkih. Ta obarvanja pa so vzrok nižji ceni hlodovine
oziroma industrijskega lesa iz lubadark. Glede na izkušnje gozdarjev s
podlubnikom, ki je katastrofalno opustošil gozdove na zahodni obali Kanade in
ZDA, in njihovo podjetnostjo, ko so modrikast les začeli uspešno prodajati pod
znamko Denim Pine ali Beetle Wood,
je nižja cena lubadark neupravičena. Takšen obarvan les ima estetsko vrednost,
ki jo lahko poudarimo s pravilno predelavo. Pri uporabi takšnega lesa na prostem
obarvanost po določenem času izgine, pomembno pa je tudi, da se mehanske
lastnosti takšnega lesa ne spremenijo. Se lažje suši in ga je lažje
impregnirati. Je torej les lubadark zgolj katastrofa, ali morda tudi izziv in
tržna priložnost?
Sgermova smreka s Pohorja je
z višino 62 m in obsegom 339 cm ne samo daleč najvišje slovensko drevo, ampak
tudi eno najvišjih dreves v Evropi. Izjemnih dimenzij je tudi
Pahernikova smreka,
ki raste na Pohorju, med Vuhredom in vrhom Velika Kopa.
Na spletni strani
Monumental trees lahko vidite resnično veličastne smreke po svetu. Na
seznamih je tudi nekaj rekorderk iz Slovenije.
Izvor: Endemit ob reki Drini v zahodni Srbiji in na vzhodnem delu Bosne in
Hercegovine. V naravi raste le približno 60 ha, na nadmorski višini med 800 in
1.600 m (slika Izvor in razširjenost omorike).
Opis: Do 30, tudi 50 m visoko, vednozeleno iglasto drevo.
Krošnja: Zelo ozka, stebrasta, z ravnim, vitkim deblom. Spodnje veje so
povešene in navzgor usmerjene samo na koncih, srednje veje so vodoravne, zgornje
veje pa usmerjene navzgor.
Koreninski sistem: Globlji kot pri navadni smreki.
Skorja: Tanka, rdečkasta, odpada v obliki okroglastih lusk.
Mladi poganjki: Sivo rjavi, tanki.
Brsti: Drobni, jajčasto zašiljeni, brez smole.
Listi: Iglice, dolge 1–2 cm in široke do 2 mm, zaobljene ali zašiljene,
vendar ne bodeče, ploščate (posebnost med smrekami). Zgoraj so temno zelene
barve in bleščeče, spodaj s po dvema belima progama listnih rež. Na spodnji
strani poganjka so iglice razčesane, zgoraj pa so ščetkasto razporejene.
Cvet: Enodomna vrsta. Moški cvetovi so svetlo rdeči.
Ženski cvetovi so
združeni v storžasta socvetja, ki so najprej rdeča in pozneje modro-rdeča,
nahajajo se samo na vrhu krošnje.
Storži: Rdečkasto do modrikasto rjavi, podolgovato jajčasti in viseči, dolgi
2–6 cm in debeli 12 cm. Dozorijo oktobra in novembra.
Seme: Temno sivo do črno, krilato.
Rastišče: V naravi na strmih in skalovitih severnih pobočjih na apnenčasti
matični podlagi. Ustreza ji visoka zračna vlaga, je pa prilagodljiva vrsta in
dobro prenaša tudi suha ali nekoliko bolj vlažna in tudi revna tla bazične ali
kisle reakcije. Dobro prenaša zimski mraz in slano, zaradi poznega odganjanja je
zlasti odporna proti pozni slani. Obilne snežne padavine in onesnažen mestni
trak ji ne škodujejo.
G Smrekar: Relikt iz terciarja, odkrit leta 1887 (dendrolog Pančić),
dragoceno seme, elegantna okrasna rastlina.
Omorika je relikt iz terciarja, ki jo je v kraju Zaovine na Tari šele leta
1875 odkril srbski botanik in dendrolog Josip Pančić. Leta 1887 jo je opisal in
poimenoval. Odkritje nove drevesne vrste v osrčju botanično že dobro obdelane
Evrope je bilo prava senzacija in Pančić je porabil precej časa, da je priznane
znanstvenike tistega časa prepričal, da je omorika res nova vrsta. Pred letom
1990 je seme omorike z njenih naravnih rastišč na zahodnoevropskem trgu dosegalo
zelo visoko ceno. Po začetku balkanskih vojn se je trgovanje prekinilo in seme z
naravnih nahajališč je nadomestilo seme iz zahodnoevropskih nasadov, ki pa ne
dosega takšne kakovosti. Leta 1939 so nad levim bregom Drine izmerili 53 m
visoko omoriko s prsnim premerom komaj 32 cm.
Zaradi elegantnega videza in skromnosti je omorika ena najbolj priljubljenih
in najpogosteje sajenih okrasnih iglavcev. Najboljši estetski učinek dosežemo z
združevanjem dreves v manjše skupine. Znanih je nekaj okrasnih sort, med njimi
so najpogostejše pritlikave, na primer P. omorika de
Ruyter, Expansa,
Gnom,
Nana in
Frohnleiten ter
Pimoko.
Les ima podobne lastnosti kot les navadne smreke, vendar je omorika kot vir
lesa v svoji domovini danes nepomembna. Do 2. svetovne vojne pa so jo sekali za
gradbeni les. V zahodni Evropi jo ponekod sadijo v nasadih.
