Gospodarsko manj pomembna vrsta, okrasna rastlina.
Hiba
(Thujopsis dolabrata (Thunb. ex L. f.) Siebold & Zucc.)
.
Pozno prinesena v Evropo, okrasno drevo.
Brini
Franja: Etimologija, simbolika in mitologija rodu Juniperus. Pojav rastline v
ljudskem in umetnem slovstvu.
Etimologija: Ime za brin je prevzeto iz praslovanske besede *b(ъ)ri̋nъ, ki je
verjetno iz istega korena kot *borъ̏ ‛iglast gozd’.
Simbolika in mitologija: Navadni brin v slovenskem etnobotaničnem izročilu
velja za sveti grm in so ga pogosto uporabljali za čarovno in izkustveno
zdravljenje. Uporablja se tudi za okajevanje prostorov, saj ima zelo veliko
eteričnih olj, ki imajo močan antiseptični učinek. Več o tem najdeš
tukaj.
Zanimivosti: Po slovenski legendi naj v brinov grm ne bi nikoli treščila
strela.
Iliri, pri katerih je bil navadni brin (Juniperus communis) sveta rastlina,
so njegove veje uporabljali za sežiganje mrličev in kot kadilo, saj naj bi dim
odganjal vse vrste zla, od mrčesa do urokov in čarovnic.
Pojav rastline v ljudskem in umetnem slovstvu: V ljubljanskem Zvončku je bila
leta 1915 objavljena narodna legenda z naslovom Brin, ki jo je zapisal Franc
Rojec. V tej pesmi lahko med drugim preberemo tudi, da »kdor sad ta uživa rad,
želodčnih nima bolečin«. Preberi celotno pesem v
Digitalni
knjižnici Slovenije.
Izvor: Severna Amerika in Evrazija. Raste po celotnem zmernem pasu severne
poloble – od juga Arktike, v Severni Ameriki, Evropi in Aziji (slika Izvor in
razširjenost navadnega brina). Navadni brin je med olesenelimi rastlinami
najbolj razširjena vrsta.
Opis: Vednozeleno do 15 m visoko iglasto drevo, ki pogosto raste tudi kot
široko razvejen grm.
Krošnja: Ozka, stebrasta (drevesna oblika brina) ali široka in nepravilna
(brin v obliki grma). Veje ne rastejo v vejnih vencih, usmerjene so navzgor ali
pa so povešene.
Skorja: Sivorjava, najprej gladka, pozneje vzdolžno razpokana in se lušči v
obliki trakov.
Mladi poganjki: V prečnem prerezu trikotni.
Brsti: Drobni, zelenkasti.
Listi: Igličasti, koničasti, zašiljeni in bodeči, z vzdolžno belo progo na
zgornji strani. Iglice so dolge 1–2 cm, široke 1–2 mm. Največkrat rastejo po tri
skupaj v vretencu. Na veji ostanejo do 4 leta. V prečnem prerezu so trapezaste.
Cvet: Dvodomna vrsta (moški in ženski cvetovi na ločenih rastlinah).
Moški
cvetovi so rumeni, eliptični, dolgi 4–5 mm, rastejo v pazduhah lanskoletnih
iglic. Ker so ženski cvetovi zelenkasti in podobni listnim brstom, jih težko
opazimo. Sestavljeni so iz treh plodnih lusk.
Storž: Plodne luske po oploditvi omesenijo in tvorijo omeseneli jagodasti
storž – brinova jagoda. Ta je najprej zelena, ko dozori (2.–3. leto), postane
temno modra in dobi poprh.
Semena: V posamezni brinovi jagodi (botanično storž) se razvijejo po tri
rjavkasta trikotna semena.
Rastišče: Skromna vrsta, raste tudi na plitvih, revnih in izčrpanih, tudi
kislih tleh na različnih matičnih podlagah. Odporen na sušo in ekstremno nizke
temperature. Za rast potrebuje veliko svetlobe, zato slabo prenaša senčenje
drugih dreves. Dobro prenaša onesnažen zrak.
G. Smrekar: Les za rezbarjenje, uporaben v kuhinji. Okrasna rastlina za male
vrtove.
Brinov les je srednje težek, precej trd, trajen in prijetno dišeč. Na trgu ga
ni veliko. Uporabljajo ga v rezbarstvu za izdelavo palic, pip, okrasnih
predmetov, škatlic in podobno.
Zreli jagodasti storžki so uporabni kot začimba, iz njih delajo brinovo olje
in žgane pijače. Jagodasti storžki imajo nekatere zdravilne lastnosti, saj
čistijo telo in pospešujejo krvni obtok.
Navadni brin je zaradi skromnosti in lepih oblik priljubljena okrasna vrsta,
primerna tudi za manjše vrtove, skalnjake in pokopališča. Med številnimi
okrasnimi oblikami poznamo ozke stebraste drevesne in nizke polegle sorte. Ozke
stebraste sorte (npr.
Hibernica,
Stricta
in
Suecica) sadimo posamezno ali v skupine, nizke polegle sorte (Depressa,
Prostrata,
Repanda)
pa so primerne za prekrivanje tal in kot ogrodje ali ozadje v skalnjakih.
Navadni brin raste zelo počasi in doseže visoko starost, po nekaterih ocenah naj
bi dočakal celo do 2.000 let. Cvetni prah lahko povzroča alergijo.
V Logarski dolini ob poti proti slapu Rinka raste kar 14 m visok navadni brin
– brin velikan. Pod
Borštom ob reki Dragonji so izmerili 12 m visok brin s prsnim obsegom debla 66
cm.
Opis: Večji grm ali do 8 m (izjemoma 12 m) visoko drevo, s premerom do 0,5 m.
Krošnja: Okroglasta ali jajčasta. Veje dolge, včasih nekoliko nagnjene
navzgor, precej močne, ne rastejo v vencih.
Skorja: Sivorjava do rjavordeča, v starosti se z nje luščijo vzdolžni trakovi
lubja.
Listi: Igličasti, vednozeleni, trdi, ostri in bodeči, rastejo v vretencih po
tri. Iglice so dolge 8–15 mm in široke 1–1,5 mm, v prečnem prerezu so trikotne
oblike. Z zgornje strani so iglice nekoliko užlebljene, imajo dve vzdolžni beli
progi. Spodaj so temnejše in imajo po sredini vzdolžen greben.
Cvet: Dvodomna vrsta (moški in ženski cvetovi na ločenih rastlinah). Rastline
cvetijo marca ali aprila.
Storži: Omeseneli storžki
(brinove jagode) so kratkopecljati ali sedeči, bleščeče rdeče barve (od tod tudi
ime za vrsto v slovenskem jeziku), debeli 8–10 mm. Sestavljeni iz 3–6 plodnih
lusk. Vsebujejo po tri okroglasta semena. Dozorijo v drugem letu.
Rastišče: Vrsta je značilno sredozemska, skromna, raste na bazičnih ali
kislih tleh, prenaša kamnita, revna in celo nekoliko slana tla. Prilagojena na
sušne razmere, vročino, preživi tudi nizke temperature (–25 °C). Svetloljubna
vrsta, zasenčenja ne prenaša dobro. Tvori čiste sestoje in je ena najpogostejših
vrst v sredozemskih makijah in grmiščih. Je značilna primes v gozdovih kraškega
gabra, v notranjosti države je rdečeplodni brin včasih primešan toplejšim
hrastovim, borovim in bukovim združbam.
G. Smrekar: Les za rezbarjenje, uporaben v kuhinji. Okrasna rastlina v
Sredozemlju.
Les rdečeplodnega brina je srednje težek, trd in dišeč, včasih ga uporabljajo
za izdelovanje okrasnih škatlic in rezbarjenje. Iz omesenelih storžkov ponekod
pripravljajo žgane pijače, čeprav so za to manj primerni kot plodovi navadnega
brina. Jagode so zdravilne, saj pospešujejo izločanje toksinov in odvečne vode
ter pospešujejo krvni obtok. Olje iz zelenih jagod deluje kot razkužilo. V vsem
Sredozemlju ga sadijo kot okrasno vrsto.
Slika: Izvor in razširjenost škrlatnoplodnega brina
Opis: Vednozeleni večji grm ali manjše, do 6 (8) m visoko drevo.
Skorja: Temna, rdečerjava, Iušči se vzdolžno.
Krošnja: Gosta, pogosto pravilno stožčasta, veje močne, vodoravne, prepletene
in zvite.
Poganjki: Dolgi, okrogli, tanki.
Listi: Za vrsto značilna heterofilija (pojav različnih tipov listov v
različnih življenjskih obdobjih rastline):
Mlade rastline: igličasti, dolgi do 6 mm, po obeh
straneh s po dvema svetlima progama, rastejo v parih ali v vretencih po trije.
Starejše rastline: luskasti, dolgi do 2 mm, svetlo
zeleni z žlezo na zgornji strani, jajčasto-rombasti. Rastejo navzkrižno v parih
in se z vrhom tesno prilegajo poganjku, ki je debel le okrog 1 mm.
Cvet: Enodomna (moški in ženski cvetovi so na isti rastlini), redko dvodomna
vrsta (moški in ženski cvetovi na ločenih rastlinah). Cveti od februarja do
aprila.
Storži:
Omeseneli storži so
rdeči do rumenorjavi, bleščeči, okroglasti, debeli 6–12 mm, nameščeni na 5 mm
dolgem peclju. Zgrajeni iz 6–8 zraslih mesnatih plodnih listov. Dozorijo v
drugem letu. Vsebujejo po 4, redko do 9 semen.
Rastišče: Vrsta najtoplejših območij obmorskega pasu, raste na kamnitih,
izčrpanih apnenčastih tleh, tudi na peščenih sipinah. Izredno dobro prenaša sušo
in vročino, prav tako burjo in sol v zraku. Doživi starost nad 1.000 let.
G. Smrekar: Brinove jagode niso užitne, priljubljen za bonsaje.
Zaradi veliko smole in zato grenkega okusa omeseneli storžki presni niso
užitni (niso pa strupeni). Njihove lastnosti so slabo raziskane, uporaba je
redka. Eterično olje je na primer uporabno za zatiranje kožnih zajedavcev pri
živini. Včasih ga sadijo kot okras.
Škrlatnoplodni brin je priljubljena vrsta za vzgojo
bonsajev.
Izvor: Vzhodna Severna Amerika: od Kanade do Mehiškega zaliva in Velike
planjave (Great Plains) na zahodu (slika Izvor in razširjenost virginskega
brina).
Opis: Vednozeleno drevo, visoko do 30 m in široko do 1,5 m.
Krošnja: Stebrasta, ozko stožčasta. Veje iz debla rastejo vodoravno, ali pa
so nekoliko povešene.
Skorja: Rdeče rjava, lušči se v obliki vzdolžnih trakov.
Mladi poganjki: Tanki, s premerom največ 1 mm, v prečnem prerezu štirikotni.
Listi: Večinoma luskasti, luske dolge do 2 mm, ostro zašiljene, na hrbtni
strani imajo manjšo žlezo. Za vrsto je značilna heterofilija (pojav različnih
tipov listov v različnih življenjskih obdobjih rastline), zato se na mladih
rastlinah in vejicah odraslih rastlin pogosto razvijejo tudi iglice. Te so dolge
do 8 mm, zašiljene, bodeče, zgoraj belkaste. Razporejene so navzkrižno, na
močnejših poganjkih tudi po tri v vretencu.
Cvet: Kot pri ostalih brinih.
Storži:
Omeseneli storži
temno modre barve s sivkastim poprhom, eliptični do okroglasti, premer do 6 mm.
Dozorijo že oktobra v prvem letu. Brinova jagoda vsebuje 1–2 drobni rjavi
jajčasti semeni, redko pa tudi do štiri.
Rastišče: Zelo različna. Najraje ima globoka in odcedna tla, tudi lahka
glinena tla na karbonatni podlagi, prenese pa tudi suha in revna, vlažna ali
celo močvirna rastišča. Dobro prenaša mraz in je tudi v Sloveniji prezimno
trden, onesnažen zrak mu ne škoduje. Je med redkimi brini, ki prenesejo tudi
nekaj zasenčenja.
G. Smrekar: Strupena rastlina, dišeč in kakovosten les, primeren za
pogozdovanje sipin.
Virginski brin ima lahek, dišeč in kakovosten les (t. i. rdeča cedrovina), ki
ga med drugim uporabljajo za izdelovanje svinčnikov, cigaretnih doz, pihal,
dragocenega pohištva in v gradbeništvu. Iz lesa pridobivajo eterično olje, ki
ima nekaj zdravilnih lastnosti in deluje razkuževalno, v ljudskem zdravilstvu pa
so ga uporabljali kot abortiv (splavilo, sredstvo za prekinitev nosečnosti).
Plodove uporabljajo za izdelavo gina. Ponekod tudi v Evropi z virginskim brinom
pogozdujejo sipine živega peska in suha območja, na primer v Vojvodini in
Ukrajini, sicer pa ga zelo pogosto sadijo kot okrasno vrsto.
Pri uporabi virginskega brina je potrebna previdnost, saj je rastlina zaradi
vsebnosti lignana podofilotoksina strupena.
Izvor: Severna Amerika. Reliktna vrsta, samoniklo raste le še v narodnih
parkih na zahodnih pobočjih Sierre Nevade v Kaliforniji na višjih nadmorskih
višinah (slika Izvor in razširjenost orjaškega mamutovca – označeno rdeče). V
Evropo so ga prinesli leta 1853.
Slika: Izvor in razširjenost obalne sekvoje (označeno zeleno) in orjaškega
mamutovca (označeno rdeče)
Opis: Vednozeleno drevo, visoko do 100 m in široko do 10 m. Deblo je pokončno
in stebrasto. Starejša drevesa imajo tudi do 50 m visoka, popolnoma čista debla.
Lubje: Svetlo rdeče ali rjavo, debelo 30–60 cm, razpokano. Lupi se v tankih
lističih.
Mladike: Najprej temno modrozelene, pozneje rjave.
Popki: Nimajo lusk.
Listi: Sivozelene, jajčaste in suličaste, ostro zašiljene iglice, dolge 3–6
mm (tudi do 12 mm). Iglice so pri dnu zelo debele, zgoraj imajo dve vzdolžni
brazdi. Navadno iz vej in vejic rastejo pod zelo ostrim kotom, s svojim spodnjim
delom pa počasi prehajajo v vejice.
Cvetovi: Enodomna vrsta (moški in ženski cvetovi so na isti rastlini). Moški
cvetovi rastejo na koncu kratkih mladik ali v pazduhah vrhnjih listov. So
podolgovati ali okrogli in kratkopecljati. Prašnikov je mnogo.
Ženska socvetja so jajčasta ali podolgovata,
rastejo na koncu mladik. Krovne luske so bolj ali manj priostrene in porasle s
plodnimi luskami.
Storži: Sivorjavi z debelimi, brezzobimi lesnatimi luskami (24–40), sedeči in
ovalni, dolgi 5–8 cm, debeli 3–4,5 cm, na koncu kratkih mladik posamezno ali po
več skupaj. Prvo leto so pokončni, drugo leto visijo. Dozorijo prvo leto in
ostanejo po izpadu semen na drevesu. Pri dnu vsake luske leži navadno po pet
semen.
Seme: Svetlo rumeno, 3–6 mm dolgo, eliptično, stisnjeno, ima dve ozki krilci.
Rastišče: Rahla, peščeno-ilovnata, zmerno vlažna, dobro prepustna tla. Glede
matične podlage ni zahteven, na naravnih rastiščih raste na granitu, dobro
prenese tudi zmerno apnena tla. Ne prenese prevlažnih tal in podnebja z visoko
zračno vlago. Sneg ga ne poškoduje, prenese tudi temperaturo do –24 °C (na
območjih z veliko snega). Slabo prenaša mestno okolje.
G. Smrekar: Največja živa bitja na svetu, reliktna, pozno odkrita vrsta.
Mamutovce so odkrili precej pozno. Prvi priseljenci so o »velikih drevesih«
iz narodnega parka Yosemite
poročali med letoma 1830 in 1840, prvo pisno poročilo pa je o njih napisal A. T.
Dowd. To[t2] leto velja za leto odkritja. Že leto
pozneje so prva semena dosegla tudi Evropo in vzbudila veliko zanimanja.
Mamutovci so največja živa bitja na svetu. »Oče gozdov«, ki ne stoji več, naj bi
meril kar 135 m v višino. Največje še živeče drevo je »General
Sherman« v narodnem parku Sequoia v Kaliforniji. Visoko je 83,8 m in v
obsegu meri 25,3 m. Po oceni iz leta 2001 ni starejši od 2.200 let, sicer pa
mamutovci dosežejo starost več kot 3.000 let. Tako je starost primerka,
imenovanega
Muir
Snag v Sierra Nevadi, ocenjena na 3.500 let.
V Sloveniji je najvišja »Hincejeva
sekvoja«, ki raste v Orešju pri Ptuju. Leta 1993 je bila visoka 44,5 m in
imela obseg 767 cm.
Opis: Zimzeleno drevo, visoko do 50 m, debelo do 3 m.
Deblo: Rdeče rjavo, lupi se v dolgih progah, zelo vitko in ravno.
Veje: Zelo goste, okrogle, vodoravne. Iz debla rastejo raztreseno.
Listi: Goste, spiralasto razvrščene, srpasto navznoter zavite iglice, dolge
6–12 mm. Spodaj imajo oster, na vrhu pa top greben. V prerezu so iglice tri- ali
štirirobe, s svojim spodnjim delom prehajajo v vejice. Iglice imajo listne reže
na obeh straneh.
Cvet: Enodomna vrsta (moški in ženski cvetovi so na isti rastlini).
Moški
cvetovi so sedeči in rastejo posamezno v pazduhah listov.
Ženski cvetovi rastejo
na koncu kratkih mladik. Krovne luske so v spodnjem delu zrasle s plodnimi
listi.
Storži: Rjavi, okroglasti, dolgi 1–3 cm, rastejo posamezno na koncu vejic. Ko
v prvem letu dozorijo, razpokajo. Skozi razpoke izpadejo semena, prazni storži
pa ostanejo še več mesecev na drevesu. Plodne luske so mesnate, na robu imajo
4–6 mm dolge zobčke, konec krovnih lusk je trikotast, zavihan navzdol. Pri dnu
vsake plodne luske je 2–5 semen.
Seme: Rdeče rjavo, dolgo 6–8 mm, široko 2,5–3 mm.
Rastišče: Globoka, odcedna, sveža, rodovitna tla, z večjim deležem gline.
Apnenec ji ne ustreza. Potrebuje visoko zračno vlago, suše ne prenaša dobro. Je
sencozdržna rastlina, vendar ne prenaša nizkih zimskih temperatur in pozne
slane.
G. Smrekar: Gradbeni les na Japonskem, okrasna vrsta, pozimi daje vtis, da se
je posušila.
Japonska kriptomerija je v deželi, po kateri se imenuje, gospodarsko zelo
pomembna in najpomembnejši vir lesa. Les uporabljajo v mizarstvu, gradbeništvu
in v drugih panogah.
V Evropi in Ameriki je znana kot okrasna vrsta.
Zaradi barvil, ki jo varujejo pred mrazom, se iglice japonske kriptomerije
pozimi obarvajo rdečkasto rjavo, tako da drevo daje vtis, da se suši. Iglice
spomladi ponovno ozelenijo.
Izvor: Severna Amerika: na pacifiških obalnih območjih Kalifornije in Oregona
(slika Izvor in razširjenost obalne sekvoje – označeno zeleno). Vrsto so odkrili
leta 1795, v Evropo so jo prinesli leta 1840.
Slika: Izvor in razširjenost obalne sekvoje (označeno zeleno) in orjaškega
mamutovca (označeno rdeče)
Opis: 25–23 m, tudi do 110 m visoko in do 8 m debelo vednozeleno drevo.
Krošnja: Ozka stožčasta, deblo ravno, valjasto, veje izraščajo v vretencih
vodoravno do rahlo povešeno.
Lubje: Debelo (do 30 cm), vlaknasto, temno rdeče rjave barve, razpokano.
Listi: Iglice, spiralno nameščene, dolge (15–25 mm) in ploščate na mladih
drevesih in senčnih vejah starih krošenj ter manjše, luskaste (5–10 mm) na
poganjkih, ki rastejo na soncu in v zgornjih delih krošenj. Temno zelene barve
na zgornji in z dvema belima progama na spodnji strani so na stranskih vejicah
ploščate, črtalaste ali suličaste.
Cvet: Enodomna vrsta (moški in ženski cvetovi so na isti rastlini).
Storži: Črno rjavi jajčasti, pokončni, dolgi do 25 mm in debeli do 18 mm.
Rastejo na koncu kratkih mladik, dozorijo že v prvem letu (8–9 mesecev po
oploditvi).
Seme: Krilata, v posameznem storžku se jih razvije 3–7.
Rastišče: Blago podnebje z visoko zračno in talno vlago, kjer je megla v
poletnih mesecih. Najbolje uspeva na globokih, vlažnih in odcednih aluvialnih,
peščenih ali ilovnatih tleh. Vrsti ne ustrezajo vremenski ekstremi, le izjemoma
preživi temperaturo do –20 °C. Je sencozdržna in hitrorastoča vrsta.
G. Smrekar: Dolgoživa vrsta, zelo cenjen les, odporen proti termitom,
kemikalijam in ognju. Lubje za izolacijo. Premog.
Les obalne sekvoje je eden najbolj cenjenih na svetovnem trgu. Je lahek in
mehek, brez smole in vonja, izredno trajen in odporen proti termitom,
kemikalijam in ognju. Uporablja se v gradbeništvu, za izdelavo vagonov, v
pohištveni industriji in drugod. Lubje se uporablja za izolacijske plošče. Kljub
veliki ogroženosti naravnih gozdov in velikemu prizadevanju naravovarstvenikov
še vedno sekajo tudi naravne sestoje. Gozdove obalne sekvoje imamo tudi v Evropi
(Velika Britanija, Švica, južna Nemčija in ob Črnem morju).
Obalna sekvoja je izjemno dolgoživa vrsta, saj lahko drevesa dosežejo starost
med 1.200 in 1.800 let.
V terciarju so bile sekvoje z nekaj deset vrstami razširjene po skoraj vsej
severni polobli, tudi po Evropi. Iz njihovega lesa izvira velik del današnjega
premoga. Od vseh terciarnih sekvoj sta se po ledenih dobah ohranili samo sekvoja
in mamutovec.
Izvor: Nižine na severozahodu ZDA: v močvirjih in na obalah ob reki Misisipi
v Teksasu in na Floridi (slika Izvor in razširjenost močvirskega taksodija).
Slika: Izvor in razširjenost močvirskega taksodija
Opis: Listopadno, 30–50 m visoko in do 3 m debelo drevo.
Krošnja: Stožčasta, stara drevesa imajo obliko dežnika.
Skorja: Rjavordeča, tanka, gladka.
Mladike: Mlade zelene, pozneje bleščeče rjave barve. Mladike, ki zrastejo iz
vrhnjih popkov, ostanejo na drevesu, ostale v jeseni odpadejo.
Listi: Na kratkih mladikah (5–10 cm) se razvijejo svetlo zelene iglice, ki so
črtalaste, priostrene, dolge 10–17 mm, široke 1 mm, mehke in razčesano
postavljene. V jeseni porumenijo in odpadejo z mladikami vred. Na dolgih
mladikah se razvijejo luskasti listi, ki so spiralasto razvrščeni. V jeseni se
iglice rumeno oranžno obarvajo.
Cvet: Enodomna vrsta (moški in ženski cvetovi so na isti rastlini).
Storži: Skoraj sedeči, okroglasti, dolgi 20–32 mm, široki 18–28 mm. Luske
imajo obliko ščita, pogosto imajo na sredini konico, na robu so nepravilno
zobčaste. Pod vsako lusko ležita po dve semeni.
Rastišče: Najustreznejša so globoka, peščeno-ilovnata tla, vlažna predvsem v
zgornjih plasteh. Na takih tleh se zaradi konkurence težko uveljavlja. Ker dobro
prenaša visoko podtalnico in dolgotrajnejše poplave, je pogostejši na
močvirnatih tleh. Apnenčasta podlaga mu ne ustreza. V mladosti je občutljiv na
mraz, odrasel dobro prenaša tudi temperature do –34 °C. Je svetloljubna in
hitrorastoča vrsta, ki dočaka starost do 1.200 let.
G. Smrekar: Lahek, prožen in trajen les, rjavi premog.
Močvirski taksodij ima cenjen les, ki je lahek, prožen in zelo trajen.
Ponekod v Evropi ga za potrebe lesa sadijo v gozdnih nasadih. Njegova uporaba je
izjemno široka.
V terciarju so bile mnoge vrste močvirskih taksodijev razširjene po vsej
severni polobli. V Evropi je bil močvirski taksodij pomemben vir današnjega
rjavega premoga.
Franja: Etimologija, Simbolika in mitologija rodu klekov. Slovensko ime za
najvišjo goro v Avstriji je Veliki klek.
SSKJ: V Slovarju slovenskega knjižnega jezika najdemo dva izraza, in sicer
tuja in klek, ki imata oba enako definicijo: zimzeleno drevo ali grm s
ploščatimi poganjki in majhnimi olesenelimi storžki.
Etimologija: Praslovanska ali slovanska beseda *klę̋kъ ‛grmičast iglavec’ je
izpeljanka iz *klę̋knǫti ‛poklekniti’. Grm je tako poimenovan po nizki,
skrivenčeni rasti.
Simbolika in mitologija: Skupaj s tamarisko sta na Kitajskem simbol
nesmrtnosti, kjer smolo in semena jedo za dolgo življenje in moč.
Zanimivost: Veliki Klek je slovensko ime za najvišjo goro v Avstriji –
Großglockner.
Izvor: Severna Amerika: od vzhodnega dela Kanade do severovzhodnega dela ZDA
(slika Izvor in razširjenost ameriškega kleka). Prvi ga je leta 1753 opisal
Karel Linee.
Opis: Do 20 m visoko in do 1 m debelo vednozeleno drevo.
Krošnja: Mlado drevo ozko stožčasto, starejše s širšo, pri vrhu zaobljeno
krošnjo. Premer debla se z višino hitro zmanjšuje. Veje so kratke in iz debla
izraščajo vodoravno. Vejice so razvite v vodoravnih plasteh.
Skorja: Rdečkasta ali sivorjava, precej tanka in razpokana v vzdolžne
trakove.
Poganjki: Ploščati, široki do 2,5 mm, zgoraj temno zeleni in bleščeči, spodaj
svetlo zeleni, vendar brez belih peg.
Listi: Luske, tope ali zašiljene, na poganjkih nameščene navzkrižno. Na
glavnih poganjkih dolge 4–7 mm in redke, na stranskih poganjkih krajše (le 2–3
mm) in goste. Ploskovne luske imajo pri vrhu izrazito in dobro vidno okroglasto
smolno žlezo, obrobne luske so manjše in nekoliko prekrivajo ploskovne.
Zdrobljene luske oddajajo močan vonj. Predvsem na neplodnih poganjkih so večkrat
razvite tudi iglice.
Cvet: Enodomna vrsta (moški in ženski cvetovi so na isti rastlini). Drobni
rdeči moški in ženski cvetovi se razvijejo na koncih poganjkov.
Storžki: Oleseneli, rjavi, podolgovati, dolgi 8–12 mm, sestavljeni iz 4–5
parov plodnih lusk. Vsaka plodna luska ima pri vrhu komaj opazen droben
kaveljček. Dozorijo septembra in oktobra v prvem letu.
Seme: Drobna, ploščata, z obeh strani ozko okriljena.
Rastišče: Razmeroma skromna vrsta, uspeva na različnih vrstah tal. Najbolje
raste na peščenih, nevtralnih ali rahlo bazičnih tleh, na apnenčasti matični
podlagi. Najraje ima sveža in hranljiva tla, skrajno suhih ali skrajno vlažnih
rastišč ne prenaša dobro. V Sloveniji je prezimno trdna in brez poškodb prenese
precej nizko temperaturo, prav tako onesnažen zrak. Je svetloljubna vrsta, ki pa
prenese tudi nekaj zasenčenja. Polno osvetljena drevesa hitreje priraščajo v
višino, delno zasenčena drevesa razvijejo širšo in redkejšo krošnjo.
G. Smrekar: Lahek, aromatičen, trajen les. Uporaben v zdravilstvu. Okrasna
rastlina. Sredstvo proti skorbutu.
Ameriški klek ni posebej gospodarsko pomemben. Les je zelo lahek, aromatičen
in trajen, uporaben je za telegrafske drogove, vodogradnje, železniške pragove,
ograje, nekoč tudi za izdelovanje kanujev.
V Skandinaviji, Nemčiji in Rusiji ameriški klek sadijo tudi v gozdnih
nasadih. Mlade poganjke in seme uporabljajo v ljudskem zdravilstvu, homeopatiji
in živinozdravstvu za zdravljenje različnih bolezni.
Po vsej Evropi je ameriški klek ena najpogostejših okrasnih drevesnih vrst.
Nastopa v mnogih oblikah, znanih je več kot 120 sort. Zaradi pravilne oblike je
primeren za osnovo parternih parkov, stebraste sorte sadimo posamezno ali v
skupinah in jih kombiniramo z drugimi cipresovkami ali v kontrastih s
svetlejšimi iglavci, zaradi počasne rasti je primeren tudi za manjše vrtove.
Poleg tise je klek najprimernejši iglavec za sajenje živih mej, saj se po
obrezovanju hitro obraste. Če hočemo gosto živo mejo, ne sme rasti pod drugim
drevjem ali v senci.
Med dolgo plovbo med Evropo in Ameriko so nekoč mornarji pogosto zbolevali za
skorbutom. Ko so se mornarji raziskovalca Cartierja leta 1536 po nasvetu
Indijancev prvič pozdravili s prevretkom iz klekovih mladih poganjkov, so klek
poimenovali arbor vitae 'drevo življenja'. Nato so to drevesno vrsto nemudoma
odnesli s seboj v Evropo. Največji znani ameriški klek raste pri mestecu
Leelanau v ZDA, njegov obseg znaša 549 cm, visok pa je 34,4 m.
Izvor: Azija: od severne Koreje do vzhoda Rusije in Kitajske.
Opis: Do 15 m veliko vednozeleno drevo, pogosto raste večdebelno ali pa se
deblo razveji že nizko pri tleh.
Krošnja: Gosta, stožčasta, veje so goste, usmerjene nekoliko navzgor, vejice
so razvite v eni ravnini in navadno navpično usmerjene (posebnost med kleki).
Skorja: Rdečkasto rjava, tanka, luščijo se v tankih trakovih lubja.
Poganjki: Svetlo zeleni, ploščati, ožji kot pri drugih klekih (širina do 1,5
mm).
Listi: Luskasti listi, tesno prilegli k poganjku, topi ali zašiljeni,
ploskovne luske imajo na zgornji strani drobno, podolgovato in slabo opazno
žlezo. Zdrobljene dišijo rahlo po smoli.
Cvet: Enodomna vrsta (moški in ženski cvetovi so na isti rastlini).
Moški
cvetovi so rumenkasti, okroglasti in zelo drobni, razviti so na koncu poganjkov.
Ženska socvetja so zelenkasta in težko opazna.
Storži: Mesnati, zelenkasti, z modro sivim poprhom, zreli olesenijo,
postanejo rjavi. So jajčasti do okroglasti (precej širši kot pri ameriškem
kleku), dolgi 10–20 mm, sestavljeni iz 6–8 plodnih lusk, med katerimi ima na
hrbtni strani vsaka izrazit trnast, nazaj ukrivljen kaveljček. Dozorijo jeseni v
prvem letu.
Seme: Brez krilc.
Rastišče: Vse vrste tal, najbolje na silikatni matični podlagi. Potrebuje
precej toplote, zato potrebuje tople lege. Nizka zimska temperatura ga lahko
poškoduje še posebej na mokrih in težkih tleh. Svetloljubna vrsta, precej dobro
prenaša sušo in onesnažen zrak.
G. Smrekar: Okrasno drevo počasne rasti – za majhne vrtove. Ni cipresa!
Po vsej Evropi azijski klek precej pogosto sadijo kot okrasno vrsto. Zaradi
počasne in nizke rasti je primeren za manjše vrtove, skalnjake, mestna središča,
majhne prostore ob zgradbah in pokopališča. Sadimo ga posamezno ali v skupinah.
Po uporabi je podoben ameriškemu kleku, vendar so pri azijskem kleku ozke
stebraste oblike redkejše. Med več kot 60 okrasnimi sortami je največ rumenih,
na primer do 5 m visoka, široka stebrasta sorta 'Elegantissima' z zlato rumenimi mladimi poganjki, pritlikava, do 60 cm visoka
'Aurea
Nana' z rumeno zelenimi poganjki ali do 3 m visoka, jajčasta
'Semperaurea' z rumenkastimi poganjki.
V večjem delu Slovenije kleke (tudi paciprese) nepravilno imenujemo ciprese.
Razlog je precejšnja podobnost luskastih listov in ozke stebraste rasti pri
predstavnikih vseh treh rodov, čeprav se po drugi strani lepo razlikujejo že po
obliki in velikosti storžev ter po načinu rasti poganjkov. Skoraj vedno, ko je v
notranjosti Slovenije govora o cipresah, gre v resnici za klek ali pacipreso.
Prave ciprese v Sloveniji namreč uspevajo skoraj izključno v sredozemskem svetu.
Kot tudi drugi kleki je azijski klek strupena vrsta.
Izvor: Vzhodno Sredozemlje: severovzhod Libije, severna Albanija, Dalmacija,
južna Črna gora, severna Grčija, južna Italija, Turčija, Ciper, sever Egipta,
zahodna Sirija, Libanon, Malta, Izrael, zahodni del Jordanije, tudi v Iranu
(slika Izvor in razširjenost vednozelene ciprese).
Opis: Do 30 m visoko in do 1 m debelo vednozeleno in dolgoživo drevo (tudi
1.000 let).
Krošnja: Dolga, ozka, stebrasta, zašiljena z navzgor usmerjenimi in k deblu
tesno prileglimi vejami (ozkokrošnjati različek Cupressus sempervirens var.
stricta), širša z daljšimi vejami, ki izraščajo pod pravim kotom
(širokokrošnjati različek Cupressus sempervirens var. horizontalis).
Skorja: Rjava, tanka, dolgo ostane gladka, pozneje se z nje luščijo trakovi.
Poganjki: Usmerjeni v vse smeri, tanki (debeli okrog 1 mm), proti konici se
tanjšajo, na prečnem prerezu so okrogli ali kvadratni.
Cvetovi: Enodomna vrsta (moški in ženski cvetovi so na isti rastlini).
Moški
cvetovi so rumeni, podolgovati, tanki, dolgi do 5 mm. Razvijejo se na predvsem v
spodnjem delu krošnje na koncu lanskih poganjkov. Ženski cvetovi majhni,
neopazni, okroglasti (premer do 2,5 mm), razvijejo se predvsem v zgornjem delu
krošnje.
Storži: Precej veliki, okrogli (premer do 4 cm), najprej zeleni, pozneje
porjavijo, sestavljeni so iz 8–14 plodnih lusk, z majhno grbico ali pa so
gladke. Zorijo dve leti, odprejo se šele tretje leto in odprti še nekaj let
ostanejo na drevesu.
Seme: Ploščato, ozko okriljeno, pod vsako plodno lusko se jih razvije 8–15.
Rastišče: Značilna sredozemska vrsta raste tam, kjer raste oljka. Ustrezajo
ji bazična in kisla tla, najraje raste na glinenih tleh, na apnencu. Dobro
prenaša vročino, sušo in onesnažen zrak, odporna je proti močnemu vetru. Je
svetloljubna vrsta, v mladosti lahko raste tudi v rahli senci. Nizke temperature
ne prenaša dobro.
G. Smrekar: Cipresovina je zelo kakovostna. Za proizvodnjo moških parfumov,
okrasna vrsta z zanimivo zgodovino.
Les vednozelene ciprese (cipresovina) je izredno kakovosten les. Je trden,
prožen, odporen proti škodljivcem, prijetno dišeč, prijetnega videza in izredno
trajen. Nekoč so ga uporabljali za izdelavo zabojev za shranjevanje
dragocenosti, za gradnjo čolnov in sodov, danes ga najbolj cenijo mizarji,
rezbarji in grafiki. Za proizvodnjo lesa je primernejši širokokrošnjati
različek, največ tovrstnih nasadov je v Toskani. Iz poganjkov pridobivajo
cipresovo olje, ki je pomembna surovina v industriji moških parfumov in uporabno
v zdravilstvu, eterično olje blaži oslovski kašelj. Stebrasti različek sadijo
kot okrasno drevo, znanih je nekaj okrasnih sort.
V antiki je bila vednozelena cipresa najpomembnejša drevesna vrsta
marsikaterega dela vzhodnega Sredozemlja, na primer Krete. Tja so zaradi velike
količine eteričnih olj v zraku na zdravljenje potovali mnogi pljučni bolniki. Iz
cipresovine so Grki in Rimljani gradili vrata svetišč in krste, v krščanski
zgodovini so jo skupaj s cedrovino in oljkovino uporabili pri opremljanju
Salomonovega templja. Ena od legend pa pravi, da je bil iz cipresovine stesan
tudi Kristusov križ.
Cipresa pri gradu Vipolže v Goriških Brdih je s premerom debla 315 cm in z
višino 15 m največje tovrstno drevo v Sloveniji. Njeno deblo ni enotno, ampak
sestavljeno iz večjega števila napol zraščenih tanjših debel.
Med boleznimi vednozelene ciprese je daleč najnevarnejši cipresov rak
(Seiridium cardinale), zajedalska gliva, ki so jo odkrili leta 1928 v
Kaliforniji. Gliva, ki se razvija pod skorjo ter povzroča smolenje, odmiranje
vej in nazadnje smrt drevesa, se je v zadnjih letih močno razširila tudi v
Sredozemlju in ker jo je težko zatirati, ponekod že povzročila epifitocije. Tudi
v Sloveniji se zaradi cipresovega raka ciprese na nekaterih pokopališčih
množično sušijo. Najučinkovitejša je postopna zamenjava odmrlih dreves z
odpornimi kloni.
Cvetni prah ciprese lahko občutljivim osebam povzroča alergije.
Opis: Do 20 m visoko in do 80 cm debelo vednozeleno drevo.
Krošnja: Široka stožčasta ali jajčasta z vodoravnimi vejami.
Skorja: Najprej rdečkasta, vzdolžno razpokana, pozneje temno rjava in se
lušči v vzdolžnih trakovih.
Poganjki: Kratki, debeli, štirirobi, razraščajo se v vse smeri.
Listi: Modro zeleni, luskasti, dolgi okrog 2 mm, ostro zašiljeni, smolna
žleza na hrbtni strani običajno neizrazita in slabo vidna.
Cvetovi: Enodomna vrsta (moški in ženski cvetovi so na isti rastlini). Moški
cvetovi rastejo v skupinah na koncu poganjkov, posamezni cvet rumen, podolgovat
(do 5 mm). Ženska storžasta socvetja so zelena, drobna, okroglasta (premer do 3
mm) in kot moška rastejo na koncu poganjkov.
Storži: Rdečerjavi z modrikastim poprhom, okrogli (premer 2–3 cm), rastejo na
kratkih pecljih, sestavljeni so iz 6–8 plodnih lusk, vsaka luska ima na hrbtni
strani izrazito kaveljčasto grbico. Zorijo dve leti, jeseni ali pozimi v drugem
letu se odprejo in odvržejo seme, vendar na drevesu ostanejo še več let.
Rastišče: Na karbonatni in nekarbonatni matični podlagi, raste tudi na revnih
tleh. Proti mrazu je odpornejša od vednozelene ciprese in prenese temperaturo do
–17 °C. Prav tako dobro prenaša sušo, sol in onesnažen mestni zrak. Svetloljubna
vrsta.
G. Smrekar: Gospodarsko manj pomembna vrsta, okrasna rastlina.
Ker je redka, arizonska cipresa tudi v svoji domovini ne spada med
gospodarsko pomembne drevesne vrste. Les včasih uporabljajo za kurjavo. V
sredozemskih deželah z njo ponekod pogozdujejo suha kraška območja ali jo sadijo
v nasadih za proizvodnjo tehničnega lesa, včasih v protivetrnih pasovih.
Najpogosteje pa jo sadijo kot okrasno drevo. Znanih je nekaj okrasnih sort, med
katerimi so tudi ozkokrošnjate, na primer C. arizonica 'Fastigiata'
in C. arizonica 'Conica'. Razmeroma dobro prenaša obrezovanje in je primerna za oblikovanje
živih mej.
Opis: Do 35, tudi 40 m visoko in 1,5 m debelo vednozeleno drevo.
Krošnja: Sega do tal, deblo je pri tleh pogosto ukrivljeno. Drevesa večkrat
rastejo večdebelno.
Mladike: Ploščate, zelene, široke do 6 mm.
Skorja: Rdečerjava, lušči se v trakovih.
Listi: Luskasti, 3–10 mm dolgi, rastejo nasprotno, na zgornji strani se
svetijo, na spodnji strani imajo bele proge z listnimi režami.
Storži: Skoraj okrogli, rjavi, dolgi 7–15 (18) mm in široki 6–10 mm. Plodne
luske so klinaste, na robu zavihane nazaj.
Seme: Okroglo, ploščato, ozko krilato.
Rastišče: Ustrezajo ji sveža, globoka, hranilna in vlažna tla z visoko zračno
vlago. Suše ne prenaša dobro. Najbolje uspeva v polsenci, neposredna sončna
pripeka ji ne ustreza.
G. Smrekar: Pozno prinesena v Evropo, okrasno drevo.
V Evropo so hibo prinesli leta 1853. Tukaj jo sadimo le kot okrasno drevo.
Priljubljena je predvsem zaradi nenavadno širokih in bleščečih lusk z značilnimi
belimi pegami.
G. Smrekar: Lahek, aromatičen, trajen les. Uporaben v zdravilstvu. Okrasna
rastlina. Sredstvo proti skorbutu.
