GINKOVKE

Ginkovke (Ginkgoaceae)	Rastko opiše ...	Franja razloži ...	G. Smrekar doda …
Dvokrpi ginko Ginkgo biloba L.		Etimologija reliktne rastline, živega fosila	Okrasna in jedilna rastlina, uporabna v medicini

GINKO

Rastko: opis

Izvor: Vzhodna Azija (Kitajska, Japonska). V Evropo so ga prinesli okrog leta 1730.

Višina: Do 30 m. Krošnja je sprva nekoliko stožčasta, pozneje pa se močno razširi. Na starejših drevesih veje večkrat visijo navzdol.

Listi: Pahljačasti, dolgi do 12 cm in široki do 8 cm. Listne žile rastejo iz listnega peclja proti robu lista v obliki ravnih vzdolžnih trakov. Prečnih žil nimajo. Na dolgih mladikah rastejo listi premenjalno in so dvokrpi ali pa nepravilno krpasti. Na kratkih mladikah rastejo v šopih, so manjši in imajo večinoma samo valovit rob na zgornjem robu.

Cvetovi: Enospolni. Moški cvetovi rastejo posamezno na koncu kratkih mladik. Dolgi so do 30 mm, debeli pa okoli 6 mm. Podobni so mačicam in imajo veliko prašnikov. Ženski cvetovi rastejo posamezno v pazduhah luskolistov ali pravih listov in so dolgopecljati. Na vrhu odebeljenega peclja stojita dva plodna lista.

Plod: Ko dozori, postane zunanji ovojni list semenske zasnove bel in mesnat ter užiten, notranji ovojni list pa postane koščičasto trd.

Seme: Jajčasto, dolgo 3 cm in široko do 3 cm. Rumene barve, veliko kot lešnik. Dozori v jeseni prvega leta. Kalček ima dva klična lista.

Rastišče: Najbolj mu ustrezajo globoka, sveža tla. Dobro prenaša nizke temperature in močan veter. Je svetloljubna vrsta. Ginko je zelo odporen na škodljivce, rastlinske bolezni in onesnažen zrak.

Franja: Etimologija reliktne rastline, živega fosila

Etimologija: Znanstveno ime in slovensko rodovno ime (slovensko ginko oz. latinsko Ginkgo) izhajata iz japonščine, kjer so ga zaradi oblike in barve plodov poimenovali 'srebrna marelica' – ginkyo. Epitet (biloba 'dvokrpi') je prejel zato, ker so pahljačasti listi razdeljeni na dva dela.

Dvokrpi ginko (ali krajše samo ginko) je rastlina brez bližnjih sorodnikov in edini še živeči predstavnik razreda Ginkgopsida, ki skupaj z iglavci (Pinopsida) spada med golosemenke. Ginkgopsidi veljajo za izvorno skupino golosemenk in so bili na Zemlji, tudi v Evropi, najbolj razširjeni v mezozoiku, pred približno 250 milijoni let. Po pleistocenskih ledenih dobah so drugi predstavniki razreda izumrli, preživeli ginko, ki je po zgradbi enak preko 200 milijonov let starim fosilnim ostankom, pa je tako dobil naziv živi fosil.

Najstarejši predstavniki dočakajo starost 2.000 let.

G. Smrekar: okrasna in jedilna rastlina, uporabna v medicini

Ginko je po vsem svetu razširjen kot okrasno drevo. Jeseni njegovo listje lepo porumeni in v dveh tednih tudi odpade.
Učinkovine iz listov (terpeni in flavonoidi) dobro vplivajo na ožilje in delujejo protialergijsko. Več zdravilnih lastnosti ima tudi seme. V ZDA in Franciji so po letu 1980 zasadili velike nasade za pridelavo listov.

Ljudje uživajo liste ginka za izboljšanje spomina, jemljejo ga tudi ljudje z Alzheimerjevo boleznijo. Predvsem starejši ga uporabljajo pri znižanem krvnem tlaku v možganih. Ta se kaže kot vrtoglavica, izguba spomina, težave s koncentracijo in spreminjanje razpoloženja. Uporablja se tudi proti bolečim nogam zaradi nizkega krvnega tlaka. Ginko so uporabljali proti astmi in bronhitisu že 2600 let pred našim štetjem. Ginko izboljša krvni obtok, kar bi lahko bil vzrok za izboljšanje počutja ljudi z nizkim krvnim tlakom. Verjetno deluje kot antioksidant in tako upočasnjuje Alzheimerjevo bolezen in preprečuje spremembe na možganih. Ginkova semena vsebujejo snovi z antibiotičnim delovanjem, pa tudi tudi toksine, ki ob prevelikem uživanju povzročajo različne stranske učinke, med njimi je tudi izguba zavesti.

Pražena jedrca semen na Kitajskem veljajo za poslastico.

Les je mehak in lahek, njegova uporaba je zelo redka.