V Botaničnem vrtu Univerze v Mariboru nas pot po dvostranskem drevoredu malo listne lipe pripelje do nasada domačih in eksotičnih dreves, imenovanem »Ipavčevo«. Območje je poimenovano po nekdanjem posestvu Pavle Ipavec v Pivoli, za katero se smatra, da je bila potomka znamenite slovenske družine Ipavec. Lastništvo potrjuje tudi že Odlok o razglasitvi naravnih znamenitosti na območju občine Maribor, ki je bil leta 1992 objavljen v Medobčinskem uradnem vestniku, kateri v opisu navaja: »V nasadu domačih in eksotičnih dreves pri nekdanjem posestvu Pavle Ipavec v Pivoli rastejo med drugim tri sekvoje z obsegi 570, 623 in 555 cm, klek z obsegom 364 cm, kavkaške jelke, kanadske čuge, Lawsonove paciprese, rdečelistna bukev, macesni, magnolije, tise itd.« Dokument prav tako overja, da imajo »Redka drevesa lepih dimenzij […] velik botanično-dendrološki pomen«. (Medobčinski uradni vestnik 17/1992, 406) Ob starem nasadu je zasajen mlajši park z različnimi drevesi in grmovnicami imenovan Botanični vrt v Pivoli. (prim. Botanični vrt UM – Občina Hoče-Slivnica)
Stari del botaničnega vrta je bil kot zasebna zbirka družine Ipavec zasajen konec 19. stoletja. Zanimive in eksotične rastlinske vrste na »Ipavčevem« so po izvoru iz Severne Amerike. Ker je nasad eksot v neposredni bližini posestva Pohorski dvor, s katerim upravlja Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede, je bil tudi povod za začetek in ustanovitev botaničnega vrta na tem mestu. Kot posebnost botaničnega vrta so se na tem mestu ohranili dve orjaški sekvoji in orjaški klek. Orjaški sekvoji danes štejeta že več kot 120 let! Nekoč je na »Ipavčevem« stala še tretja orjaška sekvoja, ki pa je zaradi hudih posledic neurja bila pred približno dvajsetimi leti odstranjena. Izsek njenega debla je še zmeraj na ogled pri vhodnem delu vrta, večji del debla je pa predelan v skulpturo, ki krasi prizidek gradu Hompoš, kjer je sedež Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede. (prim. Majcenovič 2016, 22)
Ustna izročila pravijo, da so orjaški klek in orjaške sekvoje na današnjem »Ipavčevem« bile posajene ravno od ene/ga izmed članov znamenite slovenske družine Ipavec, saj njihova posest, pri kateri gre za majhno domačijo, leži v neposredni bližini nasada eksot. Sodeč po starosti dreves, so morala biti posajena okrog leta 1890 in tako pride v poštev kar nekaj oseb iz rodbine Ipavcev. Domneva se, da je posest bila v lasti Benjamina Ipavca (1829-1908) in da je tudi on posadil eksotična drevesa, namreč se je od vseh Ipavcev v tistem času najpogosteje nahajal v bližnji okolici, saj je med drugim organiziral tudi rentgenski inštitut v Mariborski bolnišnici. Morda je pa bil tudi njegov brat Gustav Ipavec (1831-1908) zaslužen za nasad, saj je ustanovil podružnico Kmetijske družbe za Štajersko, ki mu ješe pred smrtjo podelilo zlato kolajno za izjemne zasluge na področju sadjarstva, vinogradništva in poljedelstva.
Nasad eksot »Ipavčevo« spada pod nepremičninsko kulturno dediščino. V »Opisu enote nepremičninske kulturne dediščine©« je zabeležen pod Evidenčno številko enote 9273 in imenom »Pivola - Nasad eksot Ipavčevo«. Zajet je pod zvrst dediščine »parki in vrtovi« in tip enote »vrtnoarhitekturna dediščina«. Park obsega del angleškega parka ob stanovanjski hiši družine Ipavec in drevored ob nekdanji dovozni poti. Enota je datirana na drugo polovico 19. stoletja in locirana sledeče: »Park leži v neposredni okolici domačije Ipavčevo in ob dovozni poti iz naselja Pivola do domačije«. Nasad je bil 8. 12. 1992 do preklica stalno razglašen kot spomenik lokalnega pomena in pristojnost pripada Zavodu za varstvo kulturne dediščine Maribor. (prim. Ministrstvo za kulturo RS 1992)
Ipavčevo v Pivoli sodi med »Zaščitene naravne objekte« s širšega območja Maribora in Pohorja in sicer gre za zaščito tipa »botanično-hortikulturni spomenik«. (glej preglednico 2). (prim. Bobič Červek 2015, 6)
Prav tako je Občinski svet Občine Hoče-Slivnica dne, 13. 9. 2016 v »Obravnavi in potrditvi Odloka o razglasitvi kulturnih spomenikov lokalnega pomena na območju Občine Hoče-Slivnica – prva obravnava« v sedmem členu pod drugo točko potrdil »Grad Hompoš« (EŠD: 8944). Tukaj se pod peto točko navaja »Varstveni režim za vplivno območje« pod katero sodi tudi »Nasad eksot Ipavčevo« (EŠD 9273) in kulturni spomenik lokalnega pomena »Gomilno grobišče« (EŠD 8977). V vplivnem območju spomenika praviloma ni dovoljena gradnja objektov, nadzemne infrastrukture in izvajanje posegov, ki bi lahko imeli neposreden ali posreden negativni vpliv na zaščitene elemente spomenika. Za območje Gomilnega grobišča velja tudi varstveni režim za arheološko dediščino. (prim. Odlok o razglasitvi kulturnih spomenikov lokalnega pomena na območju Občine Hoče-Slivnica 2016, 21-26)
Več o sami zgodovini in nastanku Botaničnega vrta UM si lahko preberete na uradni spletni strani Botaničnega vrta. Vsebine najdete tukaj.
Po priimku Vipavec, kasneje Ipavec, so poznali odsluženega vojaškega ranocelnika Jurija, ki je v 17. stol. živel v belokranjskem Gradacu. Juriju Ipavcu sta se rodila sinova Matija in Franc. Matija je kasneje postal celjski imenitnež in bogataš. Prav tako je imel svojo kirurško ordinacijo. Ustno izročilo pa pravi, da naj bi si dopisoval celo z Benjaminom Franklinom, enim izmed ustanovnih očetov Združenih držav Amerike. (prim. Kladnik 1989, 4 & Rodbina Ipavcev)
Družina Ipavcev izhaja iz Bele krajine, kjer se je leta 1776 rodil Franc Ipavec. Prve znane Ipavce najdemo v Beli krajini (Gradec) pod imenom Vipavec, kasneje pa so člani rodbine uporabljali še več oblik priimka. Tako se je Alojz podpisoval nemško Aloys Ipawitz. Benjamin in Gustav sta se spočetka podpisovala Ipavic, kasneje pa zmeraj Ipavec. Franc Ipavec je mladost preživel v Celju pri stricu, leta 1805 pa je v Svetem Juriju pri Celju pričel z zdravniško prakso. Kot čudodelnega padarja ga je opisoval celo škof Anton Martin Slomšek, saj je že takrat operiral sivo očesno mreno in mnogim slepim povrnil vid. V Frančevi praksi se prvič pojavi tudi glasba kot terapija za lajšanje bolečin. Pri posegih so bili namreč prisotni zvoki klavirja, ki ga je igral nekdo od domačih. Ukvarjal se je tudi z lovom in ribolovom ter napovedovanjem vremena. Z ženo Katarino Schweighofer, ki je bila zelo izobražena in glasbeno nadarjena imenitna ženska, rojena in vzgojena na Dunaju, se jima je rodilo devet otrok. Prvo glasbeno znanje jim je posredovala mati, saj je dobro igrala klavir in harfo. Trije izmed sinov (Alojz, Benjamin in Gustav ter njegov sin Josip) so s svojim skladateljskim delom prispevali mnogo k razvoju slovenske Glasbe. (prim. Ocvirk 1997, 24 & Rodbina Ipavcev)
Prvorojenec Alojz (1815-1849) je po družinski tradiciji postal zdravnik. Diplomiral je na Dunaju in služboval na Madžarskem. Po družinskem mnenju je med otroki bil glasbeno najbolj nadarjen, vendar je skladal zgolj priložnostno, kolikor mu je dopuščala zdravniška služba. Njegov izreden posluh mu je omogočal, da je lahko slišano glasbo nemudoma v celoti ponovil. Alojz je bil vešč povzemanja inštrumentalnih partitur v klavirske izvlečke, poleg plesne glasbe ga je zanimala tudi opera. Študij na Dunaju je Alojzu nudil vpogled in izkušnje z visoko klasično glasbo. Žal pa je, še preden bi uspel odkriti svoj glasbeni izraz in nastopiti glasbeno pot, zbolel za trebušnim tifusom in komaj štiriintridesetleten umrl. (prim. Ocvirk, 1997, 24 & Zdravniki, skladatelji in domoljubi)
Drugorojena Ivanka (klicali so jo Žanetka) poročena Čampa je imela štiri hčere: Netko, Amalijo, Marijo in Faniko. Slednje tri so s četrto pevko sestavljale »Prvi avstrijski damski kvartet«, ki je žel uspehe po vsej Evropi. (prim. Blažič 1998, 9)
Benjamin (1829-1908) se je po študiju medicine v Gradcu in na Dunaju zaposlil v Graški otroški bolnišnici in se omenja kot ena osrednjih skladateljskih osebnosti romantične dobe. Čeprav ni imel uradne glasbene izobrazbe, je bilo njegovo skladateljsko in dirigentsko znanje vredno spoštovanja. Vzgojen v duhu dunajske klasike in navdahnjen z rodoljubnostjo, je Benjamin Ipavec uglasbil poezijo prenekaterega slovenskega pesnika, štiri slavnostne kantate, znana pa je tudi njegova opera »Teharski plemiči«, prva slovenska opereta »Tičnik« ter številni samospevi. Veljal je za slovenskega Schuberta. Bil je ugleden in uspešen zdravnik v Gradcu in v sedemdesetih letih 19. stoletja poverjenik na novo ustanovljene Glasbene matice za Štajersko. Hkrati je bil tudi član Društva zdravnikov na Štajerskem, leta 1881 pa celo predsednik tega društva. Njegov trud in napore je cenila tudi država, saj mu je podelila posebno priznanje, kasneje pa je dobil tudi zlati križec s krono. Organiziral je tudi »Rentgenski inštitut v Mariborski bolnišnici« in je bil eden izmed prvih, ki se je lotil tudi težavnejših ginekoloških operacij. Poročil se je z Ano Wokaunovo, s katero pa nista mogla imeti otrok. Na stara leta je večkrat zahajal v Šentjur. Leta 1908 ga je močno prizadela Gustavova smrt in istega leta je preminil tudi sam. (prim. Grdina 2001, Tretja knjiga: Gospod primarij iz Gradca & Benjamin in Gustav)
Gustav (1831-1908) se je po študiju v Gradcu in na Dunaju posvetil nadaljevanju očetove prakse v Sv. Juriju. Poročil se je s Karolino Amon iz Laškega, nečakinjo župnika Merka, ki je bil Ipavcem vseskozi zelo naklonjen. V zakonu se je rodilo deset otrok, dva sta kmalu umrla, veliko je bilo glasbeno nadarjenih. Gustav je postavil novo vilo nasproti očetove in si v njej uredil zdravniško prakso. Kot vsi meščani v slovenskem prostoru je tudi Gustav želel biti zgled sokrajanom. Leta 1869 je postal župan trške občine Sv. Jurij in ta položaj zasedal do konca 19. stoletja. Bil je eden najdejavnejših članov »celjske čitalnice«, pa tudi politike se ni izogibal. Tudi glasba je bila vseskozi prisotna v Gustavovem dinamičnem življenju. Ni bil kabinetni skladatelj, melodije so se mu včasih porajale kar med zdravljenjem pacientov. Komponiral je večinoma na stihe slovenskih pesnikov in v ta namen izkoristil dober pevski zbor, ki ga je imel na razpolago v Sv. Juriju. Kot skladatelj se skorajda ni razvijal, verjetno tudi zaradi mnogih županovskih in zdravniških obveznosti. Ostal je zvest tradicionalnim zborovskim kompozicijam, melodije pa so mu vrele iz srca. Slovenskemu narodu je z rodoljubnimi pesmimi izredno ustregel. Zelo si je prizadeval za ustanovitev kmetijske šole v Šentjurju, njegova prizadevanja pa so leta 1910, dve leti po njegovi smrti, le obrodila sadove. (prim. Grdina 2001, Četrta knjiga: Rodoljub z dežele & Benjamin in Gustav)
Josip (1873-1921) je bil Gustavov najbolj nadarjeni sin. Kaj kmalu se je preizkusil z igranjem na klavir in violino. S šolanjem v samostanu se je seznanil z umetnostjo korala, cecilijanske kompozicije in renesanse ter začel ustvarjati. Študiral je medicino na Graški medicinski fakulteti. Josip je še kot študent skomponiral prvi slovenski balet »Možiček«, ki je bil deležen mnogih pohval, ter glasbo za samospeve – znan je njegov četverospev »Imel sem ljubi dve«. Josip ni bil več romantik kot njegov stric Benjamin, zgledoval se je po sodobnih smereh. Razgledan in seznanjen z aktualnim dogajanjem v glasbenih krogih si je za mentorja izbral skladatelja, ki je pomagal mnogim novodobnim skladateljem. Sodelovanje je rodilo opereto »Princesa Vrtoglavka«. Medtem je Josip doktoriral na Dunaju, kjer je živel pri stricu Benjaminu, kasneje pa prevzel očetovo prakso v Sv. Juriju. Poročil se je z Albertino Novoszad, rodila pa sta se jima dva otroka – Jože in Teodor. Josip je po očetovi smrti doživljal težave z zapuščino, ki jo je moral izplačati sorodnikom, poleg tega še s končanjem »Princese Vrtoglavke« ter z napredujočo boleznijo, ki ga je pestila že od študentskih dni (sifilis). Poskušal je s samomorom, Okrajno sodišče v Celju je leta 1919 izdalo dokument o opravilni nesposobnosti dr. Josipa Ipavca zaradi umobolnosti. Leta 1921 so Josipa našli zmrznjenega na nekem seniku. Zgodba dinastije se z Josipom konča, čeprav še zdaleč ni zaključena. Rod Ipavcev gre naprej tako ali drugače. (prim. Grdina 1999, 171-187 & Zaton Ipavcev v Šentjurju)
Slikar Jože Ipavec, uradno Josip Karol Gustav Ipavic, se je 14. marca 1910 rodil v zakonu Josipa Ipavca in Albertine Novoszad. Slikati je začel že v gimnazijskih letih. Pred vojno se je kot scenograf zaposlil v Mariborskem gledališču, kjer je ostal vse do leta 1952, ko je odšel v Zagreb in v Hrvaškem narodnem gledališču ustvarjal kot glavni scenski slikar. Leta 1947 je postal član »Društva slovenskih upodabljajočih umetnikov«. Po upokojitvi leta 1976 se je vrnil v rodni Šentjur. Samostojno je razstavljal od leta 1972 naprej v Zagrebu, Novem mestu, Brežicah, Čateških Toplicah, Rogaški Slatini, Šentjurju pri Celju, Štorah, Laškem in Titovem Velenju. Kljub uspešni poklicni poti, ki ga slikarsko ni popolnoma zadovoljevala, je večino svojega časa posvečal klasičnemu slikarstvu. Ljubezen do slikarstva je imel Josip podedovano že od doma. Ne le da je živel v glasbeno-umetniškem vzdušju svoje družine, čutiti je bilo tudi pripadnost likovni umetnosti. Kot se spominja, je tudi stric Gustav rad risal. (Ocvirk 1997, 57-61)
POVEZAVA do spletne strani kjer se nahaja prenos »Interaktivne predstavitve življenja in dela bratov Ipavcev« Benjamina in Gustava. Interaktivna predstavitev pa prav tako vsebuje splošne informacije o rodbini Ipavec, filme in posnetke ter kviz za preverjanje znanja. Predstavitev je zvočno podkrepljena, saj ob branju lahko prisluhnemo skladbam in kompozicijam Ipavcev samih. Izdelek je nastal v sklopu projekta »Interaktivna avdio vizualna predstavitev glasbene zapuščine skladateljev Benjamina in Gustava Ipavca«. (prim. Arlič Gololičič & Gololičič 2008)
Predogled:
Prvikrat se priimek Ipavec pojavi v 17. stoletju v belokranjskih matičnih knjigah. Priimek Ipavec z različicami Ipavc, Ipavic ter Vipavec, Vipavc izhaja prek vzdevka iz prebivalskega imena Vipavec ‘prebivalec Vipave, Vipavskega’, in sicer po izpadu začetnega V-ja. Njihov prvotni pomen je bil torej ‘prišlek iz Vipave ali z Vipavskega’. Priimkovne oblike z začetnim I-jem so torej mlajše, kar dokazujeta tudi najstarejša zapisa z V-jem. Zapis Vipautschicz v urbarju za Vipavo kaže na danes že izumrli priimek Vipavčič. Ta je bil tvorjen s priponskim obrazilom ‑ič iz vzdevka ali priimka Vipavc ali Vipavec in je prvotno pomenil ‘sin Vipavca’. (Ipavec 2016)
POVEZAVA DO PRIIMKOVNE DELAVNICE – Pogovor z etnologinjo in kulturno antropologinjo dr. Vesno Mio Ipavec
O znameniti družini Ipavec, natančneje o treh skladateljih iz rodu Ipavcev, je bila celo posneta biografsko glasbena nadaljevanka, katere se prebivalci Šentjurja še dobro spominjajo. Prav tako jim je v spominu ostalo snemanje pod režiserskim vodstvom Frana Žižka (RTV Ljubljana, od 18. do 27. junija 1976, v Šentjurju), saj so v nadaljevanki nastopali mnogi znani slovenski filmski igralci kot npr. Milena Zupančič, Tone Kuntner, Jože Zupan, Kristjan Muck in drugi. Za nekatere Šentjurčane je bil to izreden dogodek, saj so v filmu nastopali nekateri domačini, odrasli kot tudi otroci. Tudi v slovenki javnosti je od Šentjurčanov nestrpno pričakovana televizijska premiera sprožila precejšen odmev. (Žižek 1976, 61)
Veličine in pomembnosti Ipavčeve rodbine so se Šentjurčani zavedali že ob smrti Benjamina in Gustava Ipavca, saj so se prve težnje po postavitvi spomenikov pojavile v takratnem času, vendar je uresničitev preprečila vojna. Tako je do odkritja spomenikov Ipavcev prišlo šele leta 1972. Že pred drugo svetovno vojno je akademski kipar Lojze Dolinar oblikoval doprsni kip Benjamina Ipavca, na prošnjo Šentjurčanov pa je leta 1970 izdelal še kipa Gustava in Josipa Ipavca. Originalni eksponati so razstavljeni v rojstni hiši, bronasti odlitki pa v Zgornjem trgu pod cerkvijo. Še mnogo prej in sicer 13. maja 1934 je na rojstni hiši Gustava in Benjamina Ipavca prišlo do odkritja spominske plošče. (Blažič 1998, 65)
Rojstno hišo Benjamina in Gustava Ipavca je leta 1760 postavila graščina Blagovna za sodišče. Hiša je po požaru leta 1805 ostala nepoškodovana in postala ljudska šola, leta 1825 pa je prešla v last Frana Ipavca. Gre za značilno biderjamsko meščansko hišo iz 19. stol. kjer na vrtni strani pod mogočno lipo stoji kamnita miza. Prav tam je po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika leta 1939 bil postavljen vodnjak, ki je hišo takrat obnavljal. Nazadnje so hišo obnovili leta 1994.
Danes na »Ipavčevini« najdemo stalno razstavo o življenju in delu največje slovenske dinastije zdravnikov in skladateljev (družinske fotografije, pohištvo, rokopise, osebne predmete), v kleti je vinoteka z izbranimi vini, vrt pa krasita stara lipa in Plečnikov vodnjak. V hiši se nahajata tudi Gustavov salon ter poročna dvorana s krasno bidermajsko pečjo, ob vhodnem portalu pa raste trta modre kavčine (cepič najstarejše trte v Evropi z mariborskega Lenta). Posebne pozornosti so vredni violina Gustava Ipavca, njegova zdravniška torba in stenska ura. Danes lahko v Ipavčevi hiši prisluhnemo tudi izvajanju njihove glasbe v živo kot zbor ali samospev z moškim tenorjem ali ženskim sopranom. (Ocvirk 1997, 66-68 & Ipavčeva hiša)
LITERATURA in VIRI:
BIBLIOGRAPHY \l 1033 Arlič Gololičič, U., & Gololičič, B. (2008).
Interaktivna predstavitev življenja in dela bratov Ipavcev. Šentjur: Knjižnica
Šentjur. Pridobljeno 6. July 2018 iz
http://sen.sik.si/index.php/domoznanstvo/ipavci
Blažič, D. (1998). Josip Ipavic in njegova zborovska dela (diplomsko delo).
Maribor: Pedagoška fakulteta UM.
Bobič Červek, Ž. (2015). Naravne vrednote lokalnega pomena in njihovo varstvo v
predpisih in praksi na primeru mestne občine Maribor. Ljubljana: Biotehniška
fakulteta UL.
BOTANIČNI VRT. (n.d.). Retrieved from Občina Hoče-Slivnica:
https://www.hoce-slivnica.si/novica/60028
Grdina, I. (1999). Od rodoljuba z dežele do meščana. Ljubljana: Studia
humanitatis.
Grdina, I. (2001). Ipavci. Zgodovina slovenske meščanske dinastije. Ljubljana:
Založba ZRC, ZRC SAZU.
Ipavec, V. (2016). Priimek Ipavec. Ljubljana: Radiotelevizija Slovenija javni
zavod.
Kladnik, E. (1989). Skladatelji Ipavci (diplomsko delo). Maribor: Pedagoška
fakulteta UM.
Majcenovič, U. (Ed.). (2016, 4). Glasilo Občine Ruše, Ruške novice, l. 5, š. 3.
(Občina Ruše) Retrieved from
https://ruse.si/fileadmin/user_upload/zivljenje_v_rusah/ruske_novice/2016/Ruske_novice_april_2016.pdf
Ministrstvo za kulturo RS. (1992, 12 8). Retrieved from Odlok o razglasitvi
naravnih znamenitosti na območju občine Maribor, Medobčinski uradni vestnik, št.
17/92-286: http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?Esd=9273
Ocvirk, N. (1997). Ipavci - moji rojaki (diplomsko delo). Maribor: Pedagoška
fakulteta UM.
Odlok o razglasitvi kulturnih spomenikov lokalnega pomena na območju Občine
Hoče-Slivnica. (2016, 9 13). Retrieved from Občina Hoče-SLivnica:
https://www.hoce-slivnica.si/files/other/news/166/52857_379126.%20%20Odlok%20o%20razglasitvi%20kulturnih%20spomenikov%20lokalnega%20pomena%20na%20obmo%C4%8Dju%20Ob%C4%8Dine%20Ho%C4%8De-Slivnica%20-%20prva%20obravnava.pdf
Odlok o razglasitvi naravnih znamenitosti na območju občine Maribor. (1992, 11
30). Retrieved from Medobčinski uradni vestnik 17/1992:
http://okolje.maribor.si/data/user_upload/okolje/Odlok_o_razglasitvi_naravnih_znamenitosti.pdf
TIC Šentjur. (n.d.). Benjamin in Gustav. Retrieved from Turistični portal občine
Šentjur: http://www.turizem-sentjur.com/Ipavci/Benjamin-in-Gustav.html
TIC Šentjur. (n.d.). Ipavčeva hiša. Retrieved from Turistični portal občine
Šentjur:
http://www.turizem-sentjur.com/Muzeji-in-galerija/Muzej-Ipavceva-hisa.html?hl=Muzeji/Muzej-Ipavceva-hisa.html
TIC Šentjur. (n.d.). Rodbina Ipavcev. Retrieved from Turistični portal občine
Šentjur: http://www.turizem-sentjur.com/Ipavci/rodbina_skladateljev_ipavcev.html
TIC Šentjur. (n.d.). Zaton Ipavcev v Šentjurju. Retrieved from Turistični portal
občine Šentjur:
http://www.turizem-sentjur.com/Ipavci/Zaton-Ipavcev-v-Sentjurju.html
TIC Šentjur. (n.d.). Zdravniki, skladatelji in domoljubi. Retrieved from
Turistični portal občine Šentjur:
http://www.turizem-sentjur.com/Ipavci/Zdravniki-skladatelji-in-domoljubi.html
Zgodovina. (n.d.). Retrieved from Botanični vrt UNIVERZE V MARIBORU (uradna
spletna stran): http://botanicnivrt.um.si/pages/si/botanicni-vrt/zgodovina.php
Žižek, F. (1976). Ipavc. Načrt dela: Filmsko snemanje od 18. do 27. junija 1976.
Ljubljana: Radiotelevizija.