TISOVKE

Nazaj

Tisa

Franja: Etimologija, simbolika in mitologija, pojav rastline v ljudskem in umetnem slovstvu.

Etimologija: Latinsko ime je morebiti sorodno z grško besedo tókson ‛lok (orožje), puščica’ in s perzijsko besedo taxš ‛lok, puščica’. Tisovina je zaradi prožnosti namreč zelo primerna za izdelovanje lokov.

Simbolika in mitologija: Zaradi svoje dolgoživosti je številnim ljudstvom predstavljala simbol nesmrtnosti. Tako so recimo tudi Kelti Tisi posvečali veliko pozornost, kar je še danes vidno na območju Velike Britanije in Irske, kjer ob številnih cerkvah najdemo zelo stare tise. Cerkve so v času pokristjanjevanja postavljali na obrednih in svetih krajih poganskih ljudstev. Tisa je imela pomembno vlogo pri različnih obredih, ki so jih izvajali druidi in so bili povezani z onostranstvom in pogrebi. Povezana je bila z bogovi smrti. Z amuleti iz tise so se ščitili pred slabimi duhovi in strupenimi živalmi.

Tudi Slovanom je tisa predstavljala sveto drevo. Z amuleti so se ščitili pred uroki, čarovnicami in vampirji. Pri starih Grkih je bila tisa drevo boginje maščevanja Nemeze. Kristjani so jo imeli za simbol večnega življenja.

(https://www.gozd-les.com/novice/mitoloski-pomen-tise)

 
Pojav rastline v ljudskem in umetnem slovstvu: Tiso omenja celo naš veliki pisatelj Prežihov Voranc, ki v svojem delu Samorastniki ime tise uporabi za opis postave dekleta:

S sedemnajstimi leti je postala Meta najlepši deklič v celi fari in gotovo tudi v celi Podjuni. Bila je srednje velike postave, belega obraza, plavih oči in temnih, ko konoplja dolgih las; njena koža je bila žametna, njena postava kot tisa na Obirju.

Preberi celotno novelo na spletni strani: https://sl.wikisource.org/wiki/Samorastniki.

Rastko: opis

Izvor: Zahodna, osrednja in južna Evropa, severozahodna Afrika, severni Iran in jugozahodna Azija.

Vir: (https://en.wikipedia.org/wiki/Taxus_baccata#/media/File:Taxus_baccata_range.svg)

Slika: Izvor in razširjenost tise

Opis: Do 20 m visoko sencoljubno in počasi rastoče drevo ali grm. Vsi deli tise, razen mesnatega rdečega ovoja semena, so strupeni zaradi alkaloida taksina. Pri starih rastlinah je lahko deblo votlo.

Krošnja: V mladosti stožčaste, pozneje kupolaste oblike. Veje rastejo iz debla raztreseno. Tisa pogosto razvije več debel, ki pozneje zrastejo.

Listi: Iglice na spodnji strani nimajo vzdolžnih prog, ampak je površina v celoti nekoliko svetlejše barve kot na zgornji strani, ki je temno zelena in se sveti. Na prečnem prerezu nimajo vidnih smolnih kanalov. Iglice so dolge 1–4 cm, široke 2–3 mm. Razčesano so nameščene na dve strani ali pa štrlijo na vse strani. Iglice so na vejicah do 8 let.

Skorja: Rdečerjava, tanka, lušči se v večjih luskah ali trakovih.

Cvet in storž: Dvodomna vrsta. Ženski cvetovi (na ženskih rastlinah) ne tvorijo socvetja, ampak stojijo posamično. Vsak cvet je sestavljen samo iz ene semenske zasnove, ki je pokončna in izrasla naravnost iz vrha kratke cvetne mladike. Semenska zasnova ima samo en ovojni list, drugi (zunanji) list je preobražen, razvit v arij – svetlo rdeči mesnati semenski ovoj, ki zraste iz držalca semenske zasnove in obdaja v obliki globoke čaše seme z vseh strani, razen na vrhu. Moški cvetovi so rumenkasti, stojijo posamezno na luskastem držalcu. Imajo okroglasto obliko in so sestavljeni iz nekoliko ščitastih prašnikov, ki imajo do 9 pelodnih vrečic. Tisa cveti od aprila do maja, ariji (rdeče tisine jagode, preobraženi storži) na ženskih drevesih dozorijo v 6–9 mesecih po oprašitvi.

Seme: Temnorjavo, trdo, veliko kot grah (4–7 mm). Z vseh strani, razen na vrhu, obdano z mesnatim, rdečim, sladkim in užitnim ovojem.

Rastišče: Sveža, humozna, zračna tla. Najbolj ji ustrezajo tla na apnenčasti matični podlagi. Odporna je na sušo in mraz, saj hitro zapre listne reže, iglice pa se ji hitro obnovijo. Prenese močno obrezovanje, zato je priljubljeno okrasno drevo in je primerno za žive meje. Mestno okolje ji ustreza.

G. Smrekar: Kakovosten les, ki ne smoli, medonosna rastlina, nekatere jelke v Sloveniji so edinstvene.

Tisovina je trd, žilav, vendar prožen les. Zato so tiso že od kamene dobe uporabljali za izdelavo lovskih in vojaških lokov, puščic, ščitov in samostrelov, pozneje pa tudi za pohištvo. Ker je tisovina izredno lep les s temno črnjavo, so iz nje izdelovali angleško pohištvo najvišjih cenovnih razredov in glasbene inštrumente. Zaradi naštetega so tiso v srednjem veku tako množično sekali, da so jo skoraj iztrebili. Tisa je na seznamu ogroženih vrst in je od leta 1976 tudi zaščitena.

Tise so drevesa, ki na evropski celini doživijo največjo starost. Dejansko starost dreves je težko oceniti, saj se k glavnemu deblu zaraščajo manjše vejice, stara drevesa pa so tudi pogosto votla. Za najstarejši v Sloveniji veljata tisa, ki raste na Šturmovem hribu nad Solčavo, in tis (moško drevo) iz kraja Strane pri Postojni. Starost tise, ki še vedno rodi rdeče strupene jagode (arije), strokovnjaki ocenjujejo na okrog 700 let, visoka je 13 m in v obsegu meri 340 cm. Tis je po ocenah debeline debla star med 500 in 600 let, visok 11 metrov in ima obseg 4,25 m.

V Evropi je najstarejša moška rastlina tise iz kraja Fortingall na Škotskem. Fortingall Yew naj bi bil tudi najstarejši organizem v Evropi, star 5.000 let, čeprav je starost drevesa po novejših podatkih ocenjena na 2.000 do 3.000 let. Posebnost tega drevesa je tudi ta, da so jeseni leta 2011 na eni od vej zunanjega dela krošnje sicer moške rastline našli tri jagode – preobražene storžke, ki jih vrsta razvije na ženskih rastlinah.

Tudi starost tise Llangernyw, ki raste na pokopaliću v Conwyju v Walesu, je ocenjena na 4.000 do 5.000 let. Natančno starost drevesa, imenovanega Llangernyw Yew, je težko določiti, saj ima preklano deblo, ki pa zato deluje kot portal med življenjem in smrtjo. Po vališki mitologiji naj bi tisa vsako leto na noč čarovnic napovedovala župljane, ki jim je namenjeno, da v naslednjem letu umrejo. 

Iz tisinih iglic in skorje izdelujejo zdravilo proti nekaterim vrstam raka.

Tisa je zelo cenjena v vrtnarstvu in razširjena kot okrasno drevo po parkih in vrtovih, uporabljajo se številni kultivarji.

Večina tisinega lesa na trgu izvira iz dreves, posajenih v parkih in na vrtovih. Uporablja se za izdelavo pohištva, posode, okrasnih predmetov, podstavke za lovske trofeje in drugo.

Razvojno gledano je tisa najstarejša samonikla drevesna vrsta pri nas, je terciarni relikt in spada med najstarejše iglavce.