V kompostniku (kompostnem kupu) teče kompostiranje, ki je s strani človeka nadzorovana oblika procesa razgradnje organske mase v najosnovnejšo in zelo učinkovito vrsto organskega gnojila, ki ga imenujemo kompost. Kompost je zelo podoben gozdnemu humusu, le da ga proizvede človek, doba njegovega nastanka pa je veliko krajša.
Kompostira lahko vsak, ki ima na voljo organske odpadke, vendar je za pridelavo kakovostnega komposta potrebno upoštevati nekaj dejstev in omejitev.
Točnega izvora in časa začetkov kompostiranja ne moremo natančno določiti. V pisnih virih se kompost omenja že 2.600 let p. n. š. v Mezopotamiji. Njegovo uporabo so v virih navajala tudi izraelska plemena, Rimljani in Grki. V 12. stoletju ga omenjajo stari Arabci. V Ameriki so njegove pozitivne lastnosti cenili tako domorodci kot priseljenci. Angleški kmetje so kompostirali gnoj z dodatkom rib, ki pa ni bil najbolj uporaben. Uporabo komposta je drastično zmanjšala raziskava nemškega znanstvenika Justusa von Liebiga (teorija o mineralnih snoveh v prehrani rastlin), hkrati pa je njegova raziskava pripomogla k razvoju kemično-sintetičnih sredstev. Šele leta 1943, z izidom knjige britanskega agronoma Sir Alberta Howarda, se je zanimanje za uporabo komposta ponovno povečalo. Danes je področje uporabe in nastanka komposta že dobro raziskano, njegova uporaba pa v močnem porastu.
V začetku za razgradnjo lahko razgradljivih snovi, kot so sladkor, škrob in beljakovine poskrbijo toploljubne bakterije in glive, ki se hitro in nenehno množijo.
V drugi fazi delo prevzamejo druge skupine mikroorganizmov in gliv ter manjše živali, ki razgrajuje težje razgradljivo celulozo in lignin.
V tretji fazi življenjski prostor v kompostu obvladujejo male živali, kot so stonoge, pršice in na koncu rdeči kompostni deževniki, ki skrbijo, da humus dozori.
Kompostiranje je pospešeno posnemanje naravnega razkroja organskih snovi s pomočjo mikroorganizmov. Le-ti so odgovorni za nastanek humusa, ki nastane skozi proces kompostiranja.
Za dober kompost moramo najprej vedeti, katere materiale lahko kompostiramo in kako proces kompostiranja poteka. Proces osnovno delimo na tri glavne faze: razkrajanje, zorenje in prstenje.
Ob pravilnem razmerju organske snovi, dušika, vode in zraka, lahko poteče tako imenovano aerobno kompostiranje, med katerim se lahko temperatura v kompostnem kupu dvigne na kar 65 °C. Ob vzdrževanju te temperature vsaj 3 dni, dosežemo higiensko čistočo kompostnega kupa. Pri temperaturah okoli 55 °C se namreč uničijo človeški patogeni mikrobi in bakterije ter fitopatogeni. Ko temperatura naraste na 60 °C, se uniči celo seme raznih plevelov (doseganje tako visokih temperatur je zelo zahteven proces, zato se vnosu omenjenih snovi v kompostni kup že v začetku poizkušamo izogniti).
Opisana faza se imenuje RAZKRAJANJE. Mikroorganizmi potrebujejo za razmnoževanje dušik (N), za prehrano in energijo pa ogljik (C). Kadar sta ogljik in dušik v razmerju 30:1, kadar so vse sestavine dovolj drobno zmlete, ko je kup dovolj zračen in je prisotna ravno pravšnja količina vode in zraka, je proces razkroja najhitrejši in tako lahko poteče faza razkroja že v enem mesecu, vendar po navadi traja od 2 do 3 mesece.
V naslednji fazi, ki se imenuje ZORENJE, poteka ohlajanje kompostnega kupa iz okoli 40 °C na 26 °C. V tej fazi razni mikroorganizmi, glive in druge živali razgrajujejo kompleksnejše organske snovi, ustvari se stabilnejša organska snov, ki jo že lahko imenujemo humus, njeno C:N razmerje pa pade na 20:1 (iz razmerja 30:1). Ta faza traja okoli dva meseca, kup pa izgubi velik del svojega volumna.
V tretji fazi, imenovani PRSTENJE, temperatura še vedno pada in se približuje temperaturi okolice. Stonoge, kompostni črvi, strige, deževniki in pršice prevzamejo vlogo razkroja najtrpežnejših snovi v kompostu, kot so lignin in celuloza, le-ti pa se nikoli popolnoma ne razgradijo. Po 4 mesecih tretje faze dobimo drobljivo, rahlo in črno prst, ki ima vonj po gozdu. Ta tipična vonj in tekstura sta tudi pokazatelja, da je proces kompostiranja zaključen. Zrel kompost, ki je primeren za gnojenje, tako dobimo po približno 8 mesecih.
Na kompost ne sodi: steklo, kovine, papir (tiskovine, kartoni), tekočine, kosti, pepel, baterijski vložki, kemikalije (laki, ostanki barv, zdravil, olj), sestavljeni materiali (tetrapaki, plenice), higienski izdelki, vsebina sesalnih aparatov (nevarnost zaradi težkih kovin).
Za namen kompostiranja lahko na domačem vrtu naredimo kompostni kup (odprt sistem kompostiranja). Zaradi neestetskega videza ga po navadi umestimo nekje na robu parcele. Kompostiramo lahko tudi v kompostniku, ki je lepši na izgled a v njem, zaradi zaprtih stranic, težje dosežemo pravilno aerobno kompostiranje.
Kompostnik je torej zagrajen prostor s štirimi stranicami iz betona, lesa ali plastike. Po navadi je ena stranica narejena tako, da jo po želji odpiramo ali zapiramo in si tako olajšamo dostop do zrelega komposta na dnu.
Če doma obstaja možnost kompostiranja, ga toplo priporočamo, saj s kompostiranjem pozitivno vplivamo na okolje (zmanjšan volumen hišnih odpadkov, skrbimo za okolje, s kompostom vnašamo na vrt visoko kakovostno organsko gnojilo, s tem nenazadnje prihranimo tudi denar za nakup gnojil).
Kompost – razgrajena organska masa, ki nastane iz organskih odpadkov, ki jih proizvedemo v kuhinji in na vrtu in njegovi okolici
Patogeni – glivične in bakterijske okužbe na rastlinskih delih, ki lahko preživijo proces kompostiranja in v naslednji sezoni ponovno okužijo iste kulturne rastline
FFS – fitofarmacevtska sredstva so kemično-sintetične snovi, ki jih v kmetijstvu uporabljamo za zaščito in zdravljenje pridelanih rastlin