V kmetijstvu poznamo tri načine pridelave hrane (konvencionalno, integrirano in ekološko) ter dva načina predelave hrane
(konvencionalno in ekološko). V osnovi se ti načini med seboj razlikujejo v načinu gnojenja in uporabi lahko topnih mineralnih gnojil, uporabi kemično-sintetičnih sredstev, uporabi antibiotikov za preventivno zdravljenje živali, uporabi gensko spremenjenih organizmov (GSO).
Med gospodarskimi panogami je, poleg prometa in industrije, kmetijstvo največji onesnaževalec okolja. Kmetijstvo – predvsem intenzivno konvencionalno, ki je tudi najbolj razširjeno, namreč porabi veliko energije (fosilna goriva), vode (predelava, reja živali), uporabljajo se tudi velike količine lahko topnih mineralnih gnojil in kemično sintetičnih sredstev – fitofarmacevtskih sredstev ali pesticidov (herbicidov, fungicidov, insekticidov). Tak način kmetovanja onesnažuje predvsem tla in vodo, saj se mineralna gnojila in kemična sredstva izpirajo iz tal podtalnico, kopičijo pa se tudi v rastlinah, torej v krmi in hrani za živali in človeka. Prav tako se v intenzivni konvencionalni pridelavi hrane pogosto zožuje ali celo opušča kolobar, zaradi tega in velike uporabe kemičnih sredstev se zmanjšuje tudi biotska pestrost (biodiverziteta).
Velik problem, ki ga predstavlja kmetijstvo, je tudi sekanje ali krčenje deževnih gozdov (deforestracija) za namene pridobivanja novih kmetijskih površin. To se dogaja predvsem v
južni Ameriki, kjer na novo pridobljene površine namenijo pridelavi soje, ta pa se v največji meri uporablja kot beljakovinska krma v Evropi.
Skrb za okolje, dobrobit živali in osveščenost potrošnikov so pripeljala do večjega zanimanje za kakovostno in varno hrano tudi med potrošniki. V splošnem velja, da je na ekološki način pridelana hrana kakovostnejša, vsebuje več vitaminov in mineralov, hkrati pa so negativne posledice na okolje v primerjavi z ostalimi načini pridelave manjše. Razlike in opis posameznih pridelovalnih sistemov je ponazorjen v nadaljevanju.
uporablja lahko topna mineralna gnojila in registrirana
fitofarmacevtska sredstva (FFS);
uporablja registrirane aditive v predelavi.
Cilj konvencionalne pridelave je v najkrajšem možnem času in z najmanjšimi
stroški pridelati velike in vizualno privlačne pridelke.
Fitofarmacevtska sredstva so sredstva, ki delujejo na določen ciljni organizem. Delimo jih na herbicide (delovanje na rastline ® pleveli), insekticide (delovanje na insekte/žuželke ® škodljivci) in fungicide (delovanje na glive ® bolezni rastlin). S skupnim imenom jih poimenujemo pesticidi.
Integrirana pridelava poljščin, sadja, grozdja in zelenjave je slovenska
nacionalna certifikacijska shema. Tehnologija pridelave, postopki kontrole in
način označevanja so določeni v pravilnikih o integrirani pridelavi in
tehnoloških navodilih za integrirano pridelavo, ki jih vsako leto izda
Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Kontrolo in certificiranje
opravljajo organizacije – certifikacijski organi, ki jih imenuje ministrstvo.
Uravnotežena uporaba agrotehničnih opravil in skladno upoštevanje
okoljskih, gospodarskih in toksikoloških dejavnikov.
Pri doseganju enakih ciljev (zatiranje plevelov, varstvo pred
škodljivci) imajo naravni/mehanski ukrepi prednost pred
fitofarmacevtskimi in biotehnološkimi ukrepi.
Zajema le pridelavo rastlin (zelenjave, sadja, grozdja,
poljščin), ne pa tudi reje živali in predelave.
»Zemlje nismo podedovali odnaših prednikov, temveč smo si jo izposodili od svojih otrok.«
(Wendell Berry,
ameriški pisatelj, pesnik, okoljevarstveni aktivist, kulturni kritik in kmet)
Ekološko kmetijstvo je sistem trajnostnega kmetijstva, ki v pridelavi hrane temelji na čim bolj sklenjenem krogotoku hranil in energije ter ravnovesju v sistemu tla
-> rastline
-> živali
-> človek.
Toda pred njo so že bila ZASEBNA PRAVILA Mednarodne zveze gibanj za
ekološko kmetijstvo (International Federation of Organic Agriculture Movements – IFOAM)
… zagotavlja kontrolo od njive do krožnika (= jamstvo za potrošnika + varstvo za kmeta)
Katera pravila morajo upoštevati ekološki pridelovalci in predelovalci?
Kot ponazarja spodnja shema, morajo vsi vključeni v oskrbno verigo z ekološkimi živili (poleg pridelovalcev in predelovalcev še upravljavci skladišč, trgovci, uvozniki in posredniki) pri svojem delu upoštevati tako splošno zakonodajo kot tudi zakonodajo, ki velja za ekološko kmetijstvo na ozemlju celotne Evropske unije (EU) in v Sloveniji. Nekateri se odločijo za še strožja pravila – pravila, ki so zajeta v zasebnem standardu Biodar (slovenski, latnik standarda je Zveze združenj ekoloških kmetov Slovenije) in Demeter (mednarodni standard za Biodinamično kmetijstvo).
Katere izraze lahko uporabljamo za ekološka živila?
Uradno ime, ki velja v Sloveniji za pridelavo in predelavo živil po omenjani zakonodaji, je ekološko kmetijstvo. Tako se tudi na ta način proizvedena živila uradno imenujejo ekološka (okrajšano eko) živila, sme pa se uporabljati tudi izraz biološko (okrajšano bio).
Tako se sme namesto z eko živila poimenovati s predpono bio, npr. bio jogurt,
bio moka, bio sok, bio čokolada, bio mleko. Ne smemo pa uporabiti izraza "organsko kmetijstvo in organsko živilo",
saj izraz v tej besedni zvezi v slovenskem jeziku ni pravilen, čeprav ga včasih
še vedno najdemo predvsem na uvoženih živilih. Najverjetneje gre za slabo poznavanje ekološkega kmetijstva in nedoslednost pri prevajanju, "organic (agriculture)" je namreč izraz, ki ga uporabljajo za tovrstno kmetijstvo v angleško govorečem svetu.
Katere so ključne prepovedi v ekološkem kmetijstvu?
Ker so hranila v lahko topnih mineralnih gnojilih v ionski obliki, se zlahka izpirajo v podtalnico, zaradi česar lahko pride do onesnaženja pitne vode z nitrati (stanje v Sloveniji), presežene koncentracije v vodi in v hrani pa so škodljive za živali in človeka.
Tak je npr. gen za sintezo strupa, ki deluje proti ličinkam metuljev (vešč) in je dobljen iz v naravi prisotne talne bakterije Bacilus turigiensis
(Bt), vgradili pa so ga v genom koruze. Gensko spremenjena (Bt) koruza sama
proizvaja strup in je v celoti strupena za najpogostejšega škodljivca
koruzno veščo. Po definiciji genski inženiring ne sodi v ekološko
kmetijstvo, je nova tehnologija (prva GS rastlina leta 1994), nekateri
strokovnjaki pa opozarjajo tudi na negativne, ali pogosto še neznane
posledice uporabe GSO tako v okoljevarstvenem smislu, vpliva pa tudi na zdravje ljudi in živali, plodnost.
Preverjanje skladnosti v pridelavi in predelavi živil z EKO zakonodajo (nadzor) opravljajo pooblaščene inštitucije, ki jim pravimo certifikacijski organi (CO). Ti delujejo neodvisno, nepristransko in strokovno, vsi CO v EU morajo namreč delovati po standardu SIST EN ISO/IEC 17065:2012.
Prav tako je dogovorjeno (EU zakonodaja), da imajo vsi certifikacijski organi v EU svoje šifre. Šifre so sestavljene iz treh delov:
dvočrkovnega zapisa države članice (npr. Slovenija = SI, Avstrija = AT, Madžarska = HU, Hrvaška = HR, Italija = IT),
krajšave izraza, ki je v uradni uporabi za ekološko kmetijstvo v posamezni državi (npr. SI = eko, AT = BIO, HU = ÖKO, IT= BIO),
trimestna individualna številka CO.
V Sloveniji imamo v ekološkem kmetijstvu štiri certifikacijske organe:
Tüv
süd Sava – Tüv süd sava
d.o.o.
Šifra: SI–EKO-004
(v Sloveniji od leta 2017)
Certifikacijski organi izvajajo dva postopka: kontrolo in certifikacijo.
Kontrola je preverba stanja na kraju samem. Izvaja se pri vseh, ki so
vključeni v oskrbno verigo, torej od kmetije do prodajalne (na poti “od njive do krožnika”). Kontrola se izvede najmanj enkrat na leto. Izvaja jo usposobljen kontrolor izbranega certifacijskega organa.
Kako poteka nadzor v ekološkem kmetijstvu in kaj vse pregledajo kontrolorji si lahko ogledate v videoposnetku.
Certifikacija je postopek, v katerem certifikacijski organ na podlagi poročila kontrolorja preveri skladnost delovanja obrata z veljavnimi predpisi za ekološko kmetijstvo. Če se v postopku certifikacije ugotovi, da so upoštevani vsi ustrezni predpisi in določila, prejme obrat certifikat.
Certifikat je uradna listina, ki zagotavlja, da vse poteka skladno z določili za ekološko kmetijstvo.
Živilo postane eko, šele ko uspešno preide obdobje preusmeritve. Preusmeritev je obdobje od vstopa v
kontrolo (po vstopu in zadnje uporabe v EKO nedovoljenih sredstev) do
pridobitve EKO statusa za pridelke/živila.
Obdobje preusmeritve traja različno dolgo:
Proizvodi rastlinskega porekla:
2 leti = 24 mesecev (enoletne rastline, travišča, trajne krmne
rastline)
3 leta = 36 mesecev (trajni nasadi)
Proizvodi živalskega porekla:
1 leto = 12 mesecev čebelarstvo
V reji rastlinojedih živali (prežvekovalci, konji) je trajanje
preusmeritvenega obdobja vezano na preusmeritev površin, na katerih
pridelujemo krmo (2 leti). Pri nerastlinojedih vrstah (kokoši, prašiči), ki se ne krmijo z
voluminozno krmo (trava, seno, silaža), traja preusmeritev 1 leto (preusmeritev
zunanjih površini, ki lužijo kot izpust). Skrajšanje preusmeritvenega
obdobja je možno, vendar o tem odloča
Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ob predložitvi različnih
dokazil.
Pravila ekološkega kmetijstva veljajo za hrano,
krmo in semenski material. Te proizvode je
potrebno obvezno označiti z uradnim znakom EU (Evrolist).
EU zakonodaja ne zajema tobaka, tekstila, kozmetičnih izdelkov,
čistil prav tako ne živila iz lova in ribolova. Naštetih proizvodov in živil
zato ne smemo označevati z uradnim znakom EU!
Prav tako z uradnim znakom EU ne smemo označevati tistih živil, za katere v
EU zakonodaji ni skupnih pravil, jih pa imajo posamezne države zapisane v
svojih nacionalnih pravilih. V Sloveniji imamo v nacionalnem pravilniku
navedena pravila za:
rejo kuncev,
rejo divjadi v ogradah (jeleni, damjaki, mufloni),
gastronomska ponudba (obrati: eko restavracije/gostilne, ali eko
meniji, ali eko jedi).
Našteto moramo obvezno označiti z nacionalnim znakom za ekološko
kmetijstvo!
Na eko živilih lahko najdemo še oznake zasebnih blagovnih znamk.
Kako potrošniki prepoznamo ekološki pridelek/živilo?
Pri neposrednem trženju (na tržnici, kmetiji) vedno preverimo certifikat,
ki mora biti izobešen na vidnem mestu.
Ekoloških živil v trgovinah ne spremlja certifikat. To ni potrebno, saj
so deklaracije tiste, ki dajejo potrošniku potrebne informacije o živilu. Če živila niso pakirana in opremljena z deklaracijo, nam mora
prodajalec na našo zahtevo pokazati certifikat.
Kateri podatki na živilih potrošnika prepričajo, da je živilo res
ekološko?
V imenu živila je predpona ekološki (eko, bio).
Na deklaraciji vsakega živila je naveden spisek sestavin, ki so
lahko kmetijskega porekla (izhajajo iz
kmetijske pridelave ali reje) – so torej kmetijske sestavine. Med
kmetijske sestavine štejemo mleko, jajca, meso, pivo, zelenjavo,
sadje, sladkor, kvas …). V živilih pa so tudi sestavine nekmetijskega
porekla, kot so voda, sol, nekateri aditivi.
Zakonodaja definira ekološko živilo kot živilo, v katerem je najmanj 95 %
vseh kmetijskih sestavin iz nadzorovane ekološke pridelave/predelave. Največ
5 % kmetijskih sestavin pa sme biti konvencionalnih, vendar le tistih, ki se
po zakonodaji smejo uporabiti v ekoloških živilih.
Da potrošnik ve, katere kmetijske sestavine so iz nadzorovane
ekološke pridelave, je potrebno te ustrezno označiti. To naredimo
tako, da sestavinam dodamo pridevnik ekološki: npr. ekološka pšenica,
ekološki sladkor, ekološka jajca, ekološka slanina ipd. Ker na deklaracijah
ni veliko prostora, lahko besedo ekološki/ekološka nadomestimo z zvezdico
(*) in pod navedenimi sestavinami dodamo še pojasnilo vpeljaneha znaka (»iz
nadzorovane ekološke pridelave«).
Na ekoloških živilih, ki se tržijo v EU, je potrebno obvezno dodati
uradni znak EU (Evrolist) ter pod njim šifro certifikacijskega organa, ki
je opravil kontrolo.
Uporaba slovenskega zaščitnega znaka na ekoloških živilih ni obvezna.
Primer: Deklaracije za ekološki kruh s semeni
Kako pa so označena jajca?
V EU velja, da mora vsak, ki redi več kot 250 kokoši nesnic, jajca
individualno označevati. To pomeni, da mora imeti vsako jajce na lupini
odtisnjeno oznako.
Oznako na jajcu sestavljajo:
številka (0–3), ki označuje način reje kokoši nesnic. Pri tem
pomeni:
0 ekološka pridelava,
1 prosta reja,
2 hlevska reja,
3 reja v kletkah (baterijska reja).
dvočrkovna koda države, kjer se reja odvija (Slovenija = SI);
individualna številka rejca (v Sloveniji jo podeli Uprava RS za
varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin).
Korenček je
korenovka, ki spada v družino kobulnic (Apiaceae). Je dvoletnica, kar
pomeni, da fiziološkozrelost doseže po dveh letih, vendar jo
za prehrano pridelujemo kot enoletnico. Pridelujemo ga zaradi užitne
zadebeljene, oranžno rdeče preobražene korenine, ki jo imenujemo koren. Je bogat
vir provitamina A in nekaterih vitaminov E.
Taksonomija
Kraljestvo: Plantae (rastline)
Deblo: Magnoliophyta (kritosemenke)
Razred: Magnoliopsida (dvokaličnice)
Red: Apiales
Družina: Apiaceae (kobulnice)
Rod: Daucus (korenje)
Vrsta: Daucus carota L.
Etimologija
Korenovke, med katere poleg krompirja, repe, pese in kolerabe spada tudi
korenje, so dobile ime po omeseneli korenini, ki ji pravimo koren.
Beseda je
najverjetneje prvotno označevala zakrivljene rastlinske dele. Več o izvoru
besede korenček si preberi na spletnem portalu
fran.si.
Korenje se je najprej začelo pridelovati v
Sredozemlju, Iranu in na Balkanu. Prvi so ga pridelovali Grki, in sicer kot zdravilno
rastlino za lajšanje želodčnih težav. V času Rimljanov in v srednjem veku je
imelo tako gojeno kot divje korenje razvejane korenine.
Prvo korenje stožčaste oblike so vzgojili v
Mali Aziji okoli leta 1.000 našega štetja. Mavrski zavojevalci so ga nato v 12.
stoletju prinesli v Španijo; da se je od tam razširil v severnovzhodno Evropo, je bilo
potrebnih kar 200 let. V času Henrika VIII. je bilo pernato listje korenja na
angleškem dvoru lasni dodatek na glavah dam.
Iz Evrope v Ameriko je korenček prišel po
odkritju Novega Sveta. Že leta 1565 so ga pridelovali na otoku Margerita,
nedaleč od Venezuele. V Brazilijo je pripotoval šele v sredini 17. stoletja.
Morfologija
{Slika korenja}
Zadebeljena glavna korenina predstavlja
založni organ rastline, da lahko preživi zimo in naslednje leto tvori seme. Z
žlahtnjenjem smo korenje prilagodili
svojim potrebam. Tako lahko na trgu najdemo rumene, vijolične in oranžne barve
korenja, z dolgimi ali kratkimi koreni, bolj ali manj valjaste, koničaste ali
okrogle oblike.
Iz glavne korenine na vse strani izraščajo
tanke stranske koreninice, prečne svetlejše lise, ki jih vidimo na korenu, pa
predstavljajo brazgotine stranskih korenin. Na dnu zadebeljenega korena se
nadaljuje glavna korenina, ki služi kot opora in črpalka hranilnih snovi.
Steblo je pri korenju redko vidno, nahaja pa
se na točki med korenom in zelenim nadzemnim delom. Zeleni nadzemni del so
sodopernato deljeni listi, ki šopasto izraščajo iz korena.
Korenček je dvoletnica; v prvem letu razvije
vegetativne dele, šele v drugem letu pa se iz založnih snovi korena razvije
steblo na katerem zraste
grozdasto
socvetje
v obliki češulje. V oplojenem socvetju se nato
razvije seme.
Sorte
Glede na obliko, barvo in čas pobiranja,
delimo sorte korenčka na več skupin:
Skupina Paris market: zgodnje sorte
korenčka z oglatimi ali okroglimi koreni. Ta skupina je prilagojena za
pridelovanje v težkih in plitvih ali kamnitih tleh.
Skupina amsterdam:
zgodnje sorte, ki imajo majhne, valjaste in
čokate oblike korena. Sorte so primerne za vse tipe tal.
Skupina nantes: sorte z debelejšimi in
daljšimi koreni. Sorte so primerne za zgodnjo setev.
kupina chantenay: sorte se lahko sejejo
od pomladi pa vse do poznega poletja. Koreni teh sort so debeli, majhni in
nekoliko koničaste oblike.
Skupina berlican: sorte primerne za
shranjevanje in pozno pobiranje. Koreni so valjasti, debeli in kratki,
vendar zelo kakovostni, z visoko vsebnostjo vitaminov A in C.
Skupina autumn king: pozne sorte primerne
za prehrano pozimi in za shranjevanje. Koreni so veliki in debeli, bogati z
provitaminom A.
Pridelovanje
V jeseni tla obilno pognojimo z zrelim
kompostom, nikar pa s hlevskim gnojem, saj korenje ne mara sveže gnojenih tal.
Korenje potrebuje za razvoj korena veliko kalija. Približno 3 tedne pred setvijo
gredo prerahljamo, da vzpodbudimo vznik plevelov, ki jih tik pred setvijo
populimo. Takemu načinu razpleveljanja pravimo slepa setev.
Semena so drobna, sejemo jih na globino 1 cm,
kalijo pa od 12–35 dni, odvisno od sorte in pogojev. Za sorte z daljšo dobo
kalitve je potrebno stalno zalivanje, saj se tla med kalitvijo ne smejo izsušiti,
kar je poleti na gredicah, glede na globino setve, mnogokrat težko. Prav tako
semena ne smemo zastreti z zastirko, saj korenje po
vzniku potrebuje veliko svetlobe. Lahko
pa si pomagamo s polipropilensko folijo (kovertan, filc, vrtnarska folija …),
vendar moramo paziti, da temperatura pod folijo ne preseže 35 °C.
Na gredico sejemo semena na razdaljo 4–10 cm v
vrsti in 15 cm med vrstami. Sejemo ga na prosto od zgodnje pomladi do poznega
poletja, vendar pri tem upoštevamo skupino, v katero sodi določena sorta. Seme
rahlo prekrijemo z zemljo, ki jo je potrebno rahlo poteptati, zato da tla boljše
zadržijo vlago potrebno za kalitev.
Korenju ustrezajo globoka, rahlo peščeno in
dobro odcedna tla. Primerna so tla z malo ali nič skeleta, saj lahko le tako
zagotovimo enakomeren razvoj korena, brez razcepljanja ali zavijanja. Korenju
najbolj ustrezajo nevtralna tla s pH med 6,5 in 7,5.
Mlade rastlinice čim prej preredčimo in
skrbimo da vsake 2 do 3 tedne dobijo približno 14–22 l vode/m2
(najpomembnejše je zalivanje v času debeljenja korenov).
Rast spodbujamo z zastiranjem, ko je nadzemni
del dovolj visok, da preseže zastirko, s pletjem, rednim zalivanjem in
okopavanjem, pri katerem moramo biti previdni, da ne poškodujemo korenov.
Pobiranje in shranjevanje
Zgodnje posevke korenja lahko pobiramo že po 8
tednih, glavne posevke pa po 10 tednih. Korenje lahko pustimo v zemlji in ga
izkopavamo za sprotno uporabo vse dokler tla ne zmrznejo, lahko pa ga
izkopljemo, odstranimo zeleni del, položimo v zabojček in zasujemo z vlažno
mivko. Zabojček postavimo nato v temen in hladen prostor, kjer ga lahko hranimo
do 5 mesecev. Korenje v hladilniku zdrži do 14 dni. Lahko ga spravimo tudi v
polietilenske vrečke in zamrznemo.
Zaščita pred škodljivci in boleznimi
Največji problem pridelave korenja predstavlja
korenjeva muha, ki jo privabi vonj soka korenov. Ličinke se zavrtajo v koren, ki
zato postane neužiten, listi postanejo bronaste barve. Za boj proti škodljivcu
obstaja več prijemov. Najpomembnejši je prav gotovo ustrezen
kolobar. Uspešna sta tudi setev korenja
s čebulo ali porom, ki odganjata korenjevo muho, obenem pa vonj korenja odganja
čebulno muho, ki dela škodo na poru in čebuli. Naslednji preventivni prijem je
izkopavanje obolelih korenov, redčenje korenja ob vlažnem vremenu (prst in
nadzemni del naj bosta mokra). Ker korenjeva muha ne leti visoko, lahko pridelek
zaščitimo tudi s polipropilensko folijo.
Korenje lahko napadeta tudi koreninska in
listna uš. Škodljivcema se prav tako najučinkoviteje izognemo z upoštevanjem
kolobarja in pripravki iz zelišč.
Pojav rastline v jeziku
strgati komu korenček šlik šlak: strgala mu je korenček
− s premikanjem enega kazalca po drugem izražala škodoželjnost
Več zgledov rabe in pomenov frazema šlik šlak korenček poišči na
spletnem portalu
fran.si.
Dobri sosedi korenčku
(link na
preglednico dobri sosedi)
Zdravilne lastnosti in uporaba v kulinariki
Korenje pomaga pri živčni izčrpanosti,
vodenici, obolenjih kože in astmi. Sok korenja in rdeče pese pomaga proti
driski, novejše raziskave pa so celo dokazale, da uživanje velikih količin
provitamina A upočasnjujejo rast rakavih celic.
V kulinariki ga uporabljamo v kuhani, pečeni
ali presni obliki. V presni obliki je najslajši mlad koren, medtem ko starejše
prav tako lahko uživamo presno, naribane ali tanko narezane v solati. Lahko ga
spečemo skupaj s krompirjem, čebulo in rdečo peso v pečici, lahko pa ga kuhanega
uporabljamo kot prilogo, dodatek juham, kot dekoracijo ali pa iz njega enostavno
naredimo pire. Veliko se ga uporablja tudi pri izdelavi slaščic ali sokov.
če sejemo korenje večkrat v sezoni, ga
lahko pobiramo celih 9 mesecev na leto;
korenček je velik porabnik kalija, dober
vir hranila pa je lesni pepel;
ljudje, ki pojedo veliko korenja, bolje
vidijo v temi;
vitamini D, E, K in A so topni v
maščobah, zato za boljši izkoristek vitaminov korenje zabelimo z oljem;
koren, ki raste po travnikih in pašnikih, ima trdo steblo in malo listov
za krmo, zato tam predstavlja
plevel; na teh območjih ga izkopljemo ali
porežemo stebla.
Slovarček
(polinkajo naj se rumeno označene besede v sestavku)
Korenovka – agronomska skupina pomembnih
kmetijskih rastlin, katerih glavni uporabni del je zadebeljena preobražena
glavna korenina - koren
Fiziološka zrelost – stopnja razvoja pri
rastlinah, ko je spolni del rastline (seme), dovolj zrel, da se iz njega
razvije nova rastlina
Žlahtnjenje – izboljševanje želenih lastnosti
rastlin (oblika, barva, velikost, vsebnost pomembnih snovi …) z odbiranjem in
križanjem primerkov, ki najbolj izražajo želeno lastnost
Vznik – preboj zgornjega dela kalčka na
površje zemlje, prvi stik rastline s svetlobo
Peteršilj je dvoletnica, ki jo za potrebe
prehrane pridelujemo kot enoletnico. Spada med korenovke (agronomska skupina),
čeprav uživamo tudi zeleni nadzemni del. Spada v družino kobulnic (Apiaceae).
Zeleni nadzemni del rastline je bogat vir železa, provitamina A in vitamina C.
Je odporen na zmrzal, zato ga lahko jeseni pustimo v tleh in ga imamo pozimi za
sprotno uporabo.
Taksonomija
Kraljestvo: Plantae (rastline)
Deblo: Magnoliophyta (kritosemenke)
Razred: Magnoliopsida (dvokaličnice)
Red: Apiales
Družina: Apiaceae (kobulnice)
Rod: Petroselinum (peteršilj)
Vrsta: Petroselinum crispum (P.
Mill.) Nyman ex A.W. Hill
Etimologija
Beseda peteršilj je prevzeta prek nemščine Petersilie, kar je zloženka iz grške
besede petros, ki pomeni skala, kamen, in besede selinon,
ki pomeni zelena in torej prvotno pomeni
kamena zelena. Več o izvoru
besede peteršilj si preberi na spletnem portalu
fran.si.
Sopomenke
peteršilj ali petržilj, peršun, ponekod so mu
rekli tudi opih
Zgodovina
Kot večina drugih aromatičnih zeli tudi
peteršilj izvira iz Sredozemlja. Najprej ga niso uporabljali v kulinariki, ampak
so ga večinoma povezovali s smrtjo. Stari Grki so ga krmili svojim konjem pred
bitko, da bi bili poskočnejši, Rimljanom pa je večinoma služil kot okras.
Pridelovali so ga kot mejno rastlino svojih parcel in kot krmo za vlečne konje.
Jesti so ga začeli šele v srednjem veku, v medicinske namene pa se je uporabljal
tako v antični Grčiji kot tudi v Rimu.
Morfologija
Zadebeljena glavna korenina predstavlja
založni organ rastline, ki rastlini omogoča, da preživi zimo in naslednje leto
cveti ter tvori seme.
Iz glavne korenine na vse strani izraščajo
tanke stranske koreninice, prečne svetlejše lise, ki jih vidimo na korenu, pa
predstavljajo brazgotine stranskih korenin. Na dnu zadebeljenega korena se
nadaljuje glavna korenina, ki služi kot opora in za črpanje hranilnih snovi.
Steblo pri peteršilju je zakrnel del imenovan
bazalni disk, pravo steblo se iz njega razvije iz založnih snovi, ki so
shranjene v korenu šele v naslednjem, drugem letu rasti.
Zeleni nadzemni del so sodopernato deljeni
listi, ki šopasto izraščajo iz korena. Za razliko od korenja pri peteršilju
uživamo tudi liste.
Tipi in sorte
Pri peteršilju poznamo dve različna tipa:
listnati in korenasti peteršilj. Listnati peteršilj ima uporaben le zelen
nadzemni del, listi so mehkejši. Pri korenastem peteršilju so žlahtnitelji
oplemenitili tudi podzemni koren.
Med sortami so razlike v obliki, debelini in
dolžini korena ter obliki in kodravosti listov.
Pridelovanje
Peteršilj dobro uspeva v vseh tipih tal,
potrebno je le, da je prst čim daljše obdobje vlažna. Dobro uspeva tako na soncu
kot v polsenčnih legah. Že v jeseni gredico pognojimo z obilico organske snovi,
ki jo zadelamo v tla. Ker za razvoj debelega korena peteršilj potrebuje veliko
časa, ga sejemo že zgodaj spomladi, priporočljivo pa je, da tla prej ogrejemo s
folijo. Lahko ga sejemo tudi v setvene plošče in ga konec pomladi presadimo na
prosto. Seme sejemo v globino 1 cm, med vrstami naj bo razdalja 25–30 cm. Ko
rastlinice razvijejo prve prave liste, jih preredčimo na razdaljo 20 cm.
Okopavanje je potrebno vso sezono, vendar pazimo, da ne poškodujemo korenov.
Prav tako je dobro, da tla zastiramo z zastirkami in tako onemogočimo rast
plevelom in preprečimo izsuševanje tal. Ob pomanjkanju vlage v tleh se lahko
koreni razcepijo, zato je v visoki poletni vročini in suši potrebno redno
namakanje in ohranjanje vlažnosti tal. Sredi poletja lahko že sejemo peteršilj
za naslednje leto.
Pobiranje in shranjevanje
Listnati peteršilj lahko za sprotno uporabo
pobiramo celo leto.
Korenasti peteršilj začnemo pobirati že zgodaj
jeseni in ga pobiramo vse do sredine pomladi. Peteršilj je zelo odporen na
zmrzal, zato je korene najbolje pustiti kar v zemlji. Priporočljivo je
zastiranje s praprotjo ali slamo, da tla ne zamrznejo popolnoma in je
izkopavanje lažje. Lahko ga tudi izkopljemo in hranimo v zasipnici ali zabojih z
mivko, vendar je okus takih korenov nekoliko slabši.
Zaščita pred boleznimi in škodljivci
Peteršij je zelo trdoživa in odporna rastlina,
zato pomembnejših škodljivcev in bolezni nima. Napade ga lahko pastinakov rak,
proti kateremu ni zares učinkovitega sredstva. Pojav bolezni prepoznamo po črnih
lisah na korenih, take rastline je potrebno odstraniti, na področju pojava
bolezni pa poskrbeti za boljšo odcednost in čim bolj nevtralen pH.
Preventivni urepi za vitalne in zdrave
rastline so seveda kolobarjenje in izbira prilagojenih sort ter združene setve z
dobrimi sosedi.
Za boj proti boleznim in škodljivcem obstajajo
tudi mnoga kemično-sintetična in naravna sredstva, ki jih najdete strani
FURS.
Obstaja tudi t. i.
biotična zaščita.
Dobri sosedi (link na razpredelnico).
Zdravilne lastnosti in uporaba v kulinariki
V velikih količinah se uživanje peteršilja
odsvetuje nosečnicam in ljudem z ledvičnimi težavami. Listi so bogat vir
provitamina A, železa in vitamina C. Učinkovine peteršilja blažijo težave pri
artritisu in revmi, zdravijo težave sečil, kot sta vnetje mehurja in ledvični
kamni, blažijo vnetja in urejajo prebavo. Pri porodu koreni in semena spodbujajo
maternične krče, po porodu pa listi pomagajo pri izločanju mleka.
V antični
Grčiji je peteršilj veljal za poganjek iz krvi enega od jezdecev smrti Archemorusa, zato so ga na splošno povezovali s smrtjo in ga uporabljali
predvsem v obredih povezanih s smrtjo.
Žvečenje
peteršilja pomaga pregnati slab zadah, učinkuje celo proti vonju česna.
Peteršilj so nekoč uporabljali v ljudskem zdravilstvu, in sicer so pili
čaj iz semen in sok iz korenin proti krčem, vročini, revmatizmu, zlatenici
in vodenici. Peteršiljevo olje so pripravljali proti vnetjem in kožnim
težavam. S čajem iz semen so zatirali naglavne uši, prevretek pa je veljal
kot krepčilo za boljšo rast las.
Slovarček
Zasipnica je star način shranjevanja korenovk.
V tla izkopljemo luknjo, vanjo položimo PVC folijo, nasujemo plast mivke ali
peska, na to plast naložimo zelenjavo, ki jo zasujemo z drugo plastjo mivke ali
peska
Zelena je dvoletnica iz družine kobulnic
(Apiaceae). Za prehrano jo pridelujemo kot enoletnico. Pridelujemo jo zaradi
užitnih korenov gomoljaste oblike, mesnatih listov in stebel. Vsebuje zelo
malo ogljikovih hidratov in kalorij, je bogat vir kalija, vsebuje pa tudi nekaj
vitamina C.
Stebelna zelena izvira iz vlažnih in zmerno
hladnih področij Evrope in Azije. Že od antičnih časov se zelena uporablja v
prehranske in medicinske namene. Vse dokler ni postala kultivirana rastlina v
16. stoletju, so jo nabirali v naravi, v divji obliki. Stebeljna zelena je v 17.
stoletju postala priljubljena v Italiji, od koder se je dve stoletji širila po celotni
Evropi.
Morfologija
Kot ostale kobulnice (Apiaceae) ima tudi
zelena zadebeljen podzemni koren, vendar je pri zeleni bolj gomoljaste oblike in
se večinokrat ne zaključi z glavno korenino, ampak iz spodnjega dela izrašča več
posameznih korenin, ki igrajo vlogo v izmenjavi snovi in dajejo rastlini oporo.
Iz bazalnega diska se v drugem letu razvije
steblo, na katerem se oblikuje značilen cvet kobulnic – kobulj. Iz bazalnega
diska na daljših peclih (dolgih 25–50 cm) izraščajo močni listi. Listna krpa je
zelo podobna listnemu peteršilju, le da je bolj mesnata, posamične stranske krpe
so večje kot pri peteršilju, vsekakor pa zeleno od peteršilja ločimo po zelo
specifičnem vonju.
Sorte
Glede na uporabnost zeleno delimo v 3 večje
skupine sort:
Stebelna zelena: glavni uporabni del te
rastline so stebla in listi. Stebla teh sort so veliko daljša, bolj mesnata,
njihov okus pa je prijeten in osvežilen. Skupine stebelne zelene se glede
na način pridelovanja ločijo še na skupino stebelne zelene, ki jo je potrebno
osipavati, in skupino, ki se beli sama.
Gomoljna zelena: glavni uporabni del te
rastline je gomolj, uporablja pa se lahko tudi listje, vendar le kot začimba
jedem.
Jušna ali listna zelena: ima krajša in
tanjša stebla kot stebelna, manjši gomolj kot gomoljna zelena in je najbolj
podobna divji zeleni, iz katere izvira. Uporablja se cela rastlina, predvsem
za aromo juh in omak. Lahko prenese zelo oster mraz, zaradi česar jo lahko
uporabljamo vse do sredine pomladi, ko se začne razvijati steblo.
Obstaja še divja zelena, iz katere
izvirajo vse ostale skupine. Divja zelena je zdravilna rastlina, vendar
je zaradi trpkega okusa v kulinariki neuporabna.
Pridelovanje
Zelena ne mara preveč kislih tal, najbolje
uspeva na dobro odcednih, ves čas vlažnih in zelo bogatih tleh, s pH vrednostjo
med 6,5–7,5. Najbolj ji godi zmerno hladno in vlažno podnebje s temperaturami med
15 in 21 °C. Ker zelena potrebuje zelo veliko hranil, že v jeseni v tla zadelamo večjo
količino živinskih ali drugih organskih gnojil.
Zeleno najpogosteje pridelujemo iz kupljenih
sadik, saj je pridelovanje sadik dolgotrajno in nehvaležno delo. Ob kalitvi je
zelena zelo 'muhasta', kalitev namreč lahko traja tudi več tednov, ves čas pa je
potrebno vzdrževati temperaturo med 13 in 16 °C. Prav tako jo na prosto lahko
presajamo šele, ko mine nevarnost zmrzali, saj rada uide v cvet, če je mlada
rastlina več kot 12 ur izpostavljena temperaturam pod 10 °C.
Gomoljno zeleno sejemo v setvene plošče že od
pozne zime do zgonje pomladi, medtem ko sejemo stebelno od sredine do pozne
pomladi. Rastline presadimo na prosto, ko imajo 5–7 pravih listov in ko mine
nevarnost zmrzali. Na prosto jih sadimo na razdaljo 30–40 cm v vrsti, med
vrstami pa naj bo za sorte, ki jih bomo osipali, 120 cm razdalje, za sorte, ki se belijo
same, in sorte gomoljne zelene pa 30–45 cm. Kmalu po tem že lahko pričnemo s
pobiranjem prvih pridelkov jušne in stebeljne zelene zgodnjih sort. Vso obdobje
rasti je potrebno redno zalivanje (tla se ne smejo izsušiti), potrebno je vsaj
enkratno dognojevanje z organskimi gnojili (za dognojevanje rastlin NIKOLI ne
uporabljamo svežega hlevskega gnoja). Z rednim okopavanjem in pletjem se bo
rastlina hitro in pravilno razvijala. Sorte, ki jih je potrebno osipavati, sadimo
v 30 cm globoke jarke, s čimer si zagotovimo dovolj višine za osipavanje. Prvič
zeleno osipamo, ko je visoka 30 cm, nato pa približno na vsake 3 tedne. Pred
osipanjem liste tesno povežemo, da jih tako zaščitimo pred vdorom prsti in
patogenov. Lahko pa jo enostavno
posadimo na ravno površino in stebla na višini 30 cm ovijemo v debelejši papir,
karton ali drug material, ki diha in ne prepušča svetlobe. Po tej metodi
beljenja je potrebno vsaka dva tedna ovoj odstraniti in pobrati škodljivce, ki
se v tem času naselijo na zeleni.
Pobiranje in shranjevanje
Stebelno zeleno lahko, glede na izbor prave
sorte, pobiramo že od pozne pomladi naprej, medtem ko gomoljno zeleno začnemo
pobirati, ko gomolj doseže debelino 7–13 cm, kar se zgodi pozno jeseni. Ker
gomoljna zelena dobro prenaša mraz, jo le zaščitimo s slamo ali senom in jo za
sprotno uporabo pobiramo vso zimo. Gomolje je pred spravilom potrebno dobro
skrtačiti, da odstranimo vso prst. Porežemo vse stranske liste in korenine,
pustimo le notranji šopek. Tako pripravljeno zeleno lahko hranimo v zabojih z
vlažno mivko ali peskom ter v zasipnici, kjer se ohrani nekaj tednov. Shranjeno
v hladilniku je zeleno potrebno porabiti v enem tednu, medtem ko jo lahko iz grede
pobiramo vse do pomladi. Lahko jo tudi narežemo na kocke, 3 minute kuhamo v
vreli vodi, dobro odcedimo in zamrznemo. V taki obliki bo zdržala najdlje.
Zaščita pred boleznimi in škodljivci
Glavni škodljivci zelene so: zelenina muha,
listni zavrtač, polži in korenjeva muha. Od bolezni zeleno največkrat prizadane
listna pegavost, ki pa pogosteje napada listno in stebelno kot gomoljno zeleno.
Za boljšo vitalnost rastlin uporabljamo pripravke iz bakra in žvepla ali
pripravke iz morskih alg, medtem ko se proti škodljivcem lahko borimo z
biotičnim varstvom ali z uporabo kemično-sintetičnih ali naravnih preparatov.
Več o biotičnem varstvu si lahko preberete
tukaj, več o ostalih preparatih pa najdete
tukaj.
Simbolika
Egipčani so zeleno imeli za pogrebno rastlino. Za nekoga, ki je ležal na
smrtni postelji, so Egipčani rekli: »Le do zelen mu je še.« Za stare Grke je
bila zelena sveta rastlina, ki jo v Odiseji omenja že Homer. Venček zelene naj
bi pomagal pregnati alkoholnega mačka, verjeli pa so tudi, da ima zelena
afrodizične moči.
Dobri sosedi(link na razpredelnico).
Zdravilne lastnosti in uporaba v kulinariki
Gojene sorte so dober diuretik, olje gomoljne
zelene učinkuje hladilno in je tradicionalno zdravilo pri težavah s kožo in
revmo. Gomoljna zelena naj bi po bolezni pomagala pri težavah s potenco. Je
bogat vir kalcija, fosforja in vitamina C.
V kulinariki se stebeljna zelena največ
uporablja v presni obliki (prigrizek, solata, napitki smutiji ipd.), listje
lahko presno uporabljamo kot okras jedem ali posušeno kot začimbo. Zaradi
značilne arome je gomoljna zelena nepogrešljiva v juhah, omakah in kot priloga
jedem. Zelo dobro se sklada z divjačinskim, govejim in jagnječim mesom, ponekod
jo kombinirajo tudi z ribami. Lahko jo surovo naribamo v zimske solate, iz
tankih rezin ocvremo čips, iz nje se lahko naredi tudi pire ali pa jo skuhano,
začinjeno in narezano na palčke postrežemo kot prilogo mesnim jedem.
Zelena za sladek okus
Gomoljna zelena: mlado listje
gomoljne zelene se uporablja pri kuhanju za sladek okus.
Zelena za krepitev okusa
jedem
Tako stebla kot listi stebelne
ali belušne zelene okrepijo okus kuhanih jedi in poskrbijo za prijetno
hrustljavost solate: zunanja stebla narežemo na kocke in jih dajemo v juhe in
enolončnice, liste pa nasekljamo in vmešamo v juhe ali omleto, kot bi to
naredili s svežim peteršiljem.
Zelena za zdravljenje
revmatizma, obtočil in krepitev teka
Ljudski zdravilski rokopisi so
zeleno priporočali (kot čaj ali sok sveže stisnjenega gomolja) za zdravljenje
revmatizma in obtočil ter za izboljšanje krvi in krepitev teka.
Divja zelena ima grenka in trpka stebla,
šele z žlahtnjenjem smo dobili sorte, katerih stebla so prijetnega in
osvežilnega okusa.
Ker je gomoljna zelena zelo močan
diuretik, se uživanje večjih količin odsvetuje nosečnicam in ljudem, ki
imajo težave z ledvicami.
Latinsko rodovno ime Apium izvira
iz keltske besede apon (voda), ker najraje raste ob vodi, vrstno ime
graveolens pa pomeni ˝izrazit vonj˝.
Slovarček
Patogeni so škodljivi mikroorganizmi, ki
živijo v tleh in negativno vplivajo na rast in razvoj organizma. Rastlinski
patogeni so nevarni rastlinam, nekateri živalski patogeni pa so nevarni tudi za
človeško zdravje.
Redkvica je eno- ali dvoletnica iz družine
križnic (Brassicaceae). Za potrebe prehrane jopridelujemo kot enoletnico.
Uparimo lahko mlade liste in luščke (plodovi), največkrat pa je uporabljena
zadebebeljena korenina oziroma koren, ki je lahko kroglaste, stožčaste ali
cilindrične oblike. Dobro prenesejo zmrzal, vsebujejo le malo kalorij, nekaj
vitamina C, beljakovin in železa.
Taksonomija
Kraljestvo: Plantae (rastline)
Deblo: Magnoliophyta (kritosemenke)
Razred: Magnoliopsida (dvokaličnice)
Red: Brassicales
Družina: Brassicaceae (križnice)
Rod: Raphanus
Vrsta: Raphanus sativus L.
Zgodovina
Čeprav redkev izvira iz Azije, so jo najprej
začeli pridelovati v Sredozemlju. V Egiptu so jo pridelovali že 2.800 let
p. n. š., upodobljena pa je celo v Keopsovi piramidi. Že 500 let p. n. š. so začeli
pridelovati redkvico na Kitajskem, 200 let kasneje pa tudi na Japonskem. Danes
se po celem svetu prideluje zaradi svoje kratke rastne dobe.
Morfologija
Podzemni del redkvice je sestavljen iz
zadebeljenega korena kroglaste ali cilindrične oblike, ki je brez stranskih
koreninic. Na dnu izrašča dolga glavna korenina, iz katere izraščajo tanke
stranske koreninice.
Bazalni disk loči podzemni in nadzemni del, iz
njega pa na zgornji strani izraščajo peclji, na katerih so blago ali močno
nazobčeni listi.
Steblo, na katerem se pojavijo cvetovi, značilni
za križnice, se razvije po nekaj
tednih, ko založni organ, zadebeljeni koren, dozori. Razvoj stebla in cveta
pospešujejo visoke temperature in suša. Ko se cvet oplodi, se začne tvoriti
lušček.
Sorte
Redkvice delimo na dve glavni skupini: v prvo
skupino spadajo redkve in redkvice, v drugo, znano pod imenom daikon, pa
spadajo sorte redkve z bolj odebeljenim in pogosto dolgim valjastim korenom.
Hitro rastoče sorte so primerne za pobiranje
že po 4 tednih.
Sorte iz skupine daikon imajo pogosto
dolge bele korene, za uspešno rast in razvoj pa potrebujejo kratke dneve in
nizke temperature.
Pridelovanje
Redkev in redkvica potrebujeta hladnejše
temperature, zato ju sejemo neposredno na prosto sredi pomladi do sredine
jeseni. Med poletjem, ko so temperature višje, redkvico in redkev sejemo v senco
druge zelenjave. Če imamo toplo gredo, lahko obdobje pridelave podaljšamo od
zgodnje pomladi do pozne jeseni. Sorte daikon sejemo od sredine do
poznega poletja.
Redkev in redkvica imata radi vlažna in
odcedna tla, srednje bogata s hranili in pH vrednostjo med 6,5 in 7,5. V jeseni
odstranimo ves skelet in pognojimo z zrelim kompostom. Spomladi, takoj ko se tla
ogrejejo, začnemo s setvijo in do poznega poletja dosejavamo vsakih 14 dni.
Sejemo na globino 2 cm v razmaku 23–30 cm med rastlinami. Da so koreni nežni
in sočni, morajo rasti hitro, zato jih je porebno redno zalivati (ob prekomernem
zalivanju postane rast listov intenzivnejša, zaradi česar so koreni drobnejši).
Ob nerednem zalivanju lahko koreni razpokajo ali olesenijo. Zastiranje redkvice
je zaradi njene hitre rasti brez pomena, zato je potrebno redno pletje in
okopavanje.
Pobiranje in shranjevanje
Prvi pridelek zelo ranih sort lahko pobiramo
že po štirih tednih, pri večini sort pa traja doba pobiranja 8–10 tednov.
Redkvico je potrebno populiti, ko dozori, sicer koren oleseni ali pa rastlina
uide v cvet. Seveda ji to lahko pustimo, če je naš namen pobiranje mladih
luščkov, ki se tvorijo na stranskih steblih. Liste lahko za špinačo začnemo
rezati, ko so višji od 5 cm.
V hladilniku redkve in redkvice ostanejo
uporabne približno teden dni. Skladiščimo jih lahko v zabojih in zasujemo s
suhim peskom ali žagovino, zaboje pa postavimo v suh in hladen prostor. Zimske
redkve so odporne na zmrzal in ne olesenijo, zato jih izkopavamo za sprotno
uporabo, pred zmrzaljo jih zaščitimo s slamo ali katero drugo naravno zastirko.
Zaščita pred boleznimi in škodljivci
Redkev in redkvico napadajo tipični škodljivci
križnic, kot so polži, kapusova muha in bolhači.
V veliki meri se boleznim in škodljivcem izognemo s pravilnim kolobarjem in
združenimi setvami z dobrimi sosedi. Ob pojavu bolezni in škodljivcev se lahko
poslužimo domačih pripravkov, o katerih si lahko več preberete
tukaj,
z
biotično
zaščito
ali z
registriranimi
kemično-sintetičnimi
sredstvi.
Dobri sosedi
(link na
razpredelnico).
Zdravilne lastnosti in uporaba v kulinariki
Redkev in redkvica pomagata pri izkašljevanju,
napenjanju in prebavnih motnjah.
Zanimivosti
Herodot
je zapisal, da so dobivali delavci, ki so gradili piramide, česen, čebulo in
redkev.
Pekoč
okus redkvice je posledica prisotnih glukozinolatov in eruka kisline, ki so
žveplove spojine.
V Delfih
so Apolonu darovali upodobitve repe, pese in redkve, bile pa so narejene; repa
iz svinca, pesa iz brona in redkev iz zlata.
Redkve so se uporabljale
v tradicionalni azijski medicini. Dolga bela redkev daikon je po zaslugi
svojih obnovitvenih in hladilnih lastnosti postala del kitajske folklore,
dobila je celo vzdevek mali ginseng. Njene celilne lastnosti so jasno
razglašene v starem kitajskem reku: »Ko pride letina belih redkev, lahko
zdravniki počivajo.«
Koleraba je dvoletna korenovka iz družine
križnic (Brassicaceae), za potrebe prehrane pa jo pridelujemo kot enoletnico.
Uporabni del je zadebeljen, okrogel koren in mladi listni poganjki, ki vsebujejo
nekaj vitamina B in C in zelo malo kalorij. Koleraba je odporna na zmrzal,
zato jo lahko pozno jeseni in pozimi izkopavamo za sprotno uporabo.
Taksonomija
Kraljestvo: Plantae (rastline)
Deblo: Magnoliophyta (kritosemenke)
Razred: Magnoliopsida (dvokaličnice)
Red: Brassicales
Družina: Brassicaceae (križnice)
Rod: Brassica
Vrsta: Brassica napus L.
Zgodovina
Izvor kolerabe je severni obalni del Evrope,
vzgojili pa naj bi jo iz zelja z odebeljenim steblom. V 16. stoletju so jo v
glavnem pridelovali v Franciji in Italiji. Sprva so kolerabo, kot repo,
pridelovali za živinsko krmo, saj so z njo lahko živali tudi pozimi dajale
dovolj mleka. V času lakote so jo začeli jesti tudi kmetje in še danes koleraba
velja za hrano revežev.
Morfologija
Koreninski sistem kolerabe je enako zasnovan
kot pri redkvi ali redkvici, le da je zadebeljeni del ponavadi večji, iz njega
pa lahko na spodnjem delu požene tudi več kot ena glavna korenina.
Steblo kolerabe se začne razvijati kmalu po
tem, ko se razvije gomolj, do takrat pa listi šopasto izraščajo iz bazalnega
diska. Steblo lahko zraste precej visoko, na njem se tvori socvetje, ki je
značilno za križnice. V luščkih se tvori okroglo seme temne barve.
Sorte
Pri kolerabi se sorte razlikujejo predvsem po
velikosti. Tako poznamo sorte z majhnimi gomolji, pa vse do 5 kg težkih
velikank.
Da bodo rastline bolj zdrave, da bodo bolje
uspevale in dajale boljši pridelek pri izbiri sort upoštevamo pogoje našega
pridelovalnega prostora.
Nekatere sorte imajo vijolično obarvan gomolj
v celoti, nekatere le pri vrhu, nekatere imajo več in nekatere manj okroglih gomoljev.
Pridelovanje
Za uspešno rast potrebuje koleraba zaščiten in
sončen prostor (zaščita pred vetrom) ter rodovitno, dobro odcedno in vlažno
prst s pH vrednostjo med 5,5 in 7. Voda ne sme zastajati. Kot druge kapusnice
tudi koleraba slabše uspeva na slabo pripravljenih tleh, zato je potrebno gredo
pognojiti s preperelim kompostom in dobro prerahljati zgornji sloj.
Koleraba ima daljšo rastno dobo, zato jo za
jesenski pridelek sejemo že od zgodnje pomladi do zgodnjega poletja. Sejemo 2
cm globoko na razdalji 23–30 cm v vrsti in 40– 45 cm med vrstami.
Med rastjo je potrebno rastline kolerabe redno
pleti, okopavati in oskrbovati z vodo. Za olajšanje dela jih lahko zastiramo.
Pobiranje in shranjevanje
Pridelek začnemo pobirati v sredini jeseni, ko
so gomolji kolerabe debeli vsaj 8 cm. Pobiramo jo lahko tudi pozimi, vendar s
starostjo gomolji olesenijo, zato je bolje, da jo izkopljemo, odstranimo liste
in korenine in shranimo v zaboj, ki ga nasujemo z peskom, mivko, šoto ali
žagovino.
Če jo shranimo v zaboje, tako da so obsuti le
gomolji, in damo v temo, bo koleraba čez 3 –4 tedne pognala poganjke, ki jih
lahko porežemo in hitro skuhane uživamo v zimskih solatah.
Zaščita pred boleznimi in škodljivci
Kolerabo lahko napada bolhač, pepelasta plesen
in golšavost kapusnic. Nevšečnostim se izognemo s kolobarjem, izbiro
prilagojenih sort in dobrih sosedov ter z naravnimi domačimi preparati,
biotičnim varstvom in kemično-sintetičnimi ter naravno pridobljenimi preparati,
o katerih si lahko več preberete
tukaj,
tukaj
in
tukaj.
Dobri sosedi
(link na
razpredelnico).
Zdravilne lastnosti in uporaba v kulinariki
Znanstveno sicer njene zdravilne lastnosti še
niso dokazane, v ljudskem izročilu pa se koleraba uporablja za zdravljenje
oslovskega kašlja, navadnega kašlja in zoper ledvične kamne.
Zimske mlade poganjke lahko pokuhane jemo v
zimskih solatah, gomolj pa lahko kuhamo, dušimo ali pečemo, ga postrežemo kot
prilogo ali uporabimo kot sestavino v juhah in omakah.
Repa je dvoletnica iz družine križnic
(Brassicaceae), ki jo za uporabo pridelujemo kot enoletnico. Uporabljamo okrogel
odebeljen koren in mlade liste. Repa dobro prenese zmrzal. Ima nizko energijsko
vrednost in delež ogljikovih hidratov, vsebuje nekaj rudnin in vitaminov.
Taksonomija
Kraljestvo: Plantae (rastline)
Deblo: Magnoliophyta (kritosemenke)
Razred: Magnoliopsida (dvokaličnice)
Red: Brassicales
Družina: Brassicaceae (križnice)
Rod: Brassica (kapus, repa, ogrščica)
Vrsta: Brassica rapa L.
Sopomenke
bela repa (na Koroškem) v nasprotju z rumeno
repo ali kavlo
V nekaterih narečjih je bela
repa poimenovanje za repo nasploh, ker se sicer izraz repa uporablja tudi kot
poimenovanje za krompir. Ta se tudi sicer poimenuje še z izrazi laška repa,
turška repa, papeževa repa, laškica, papežica itd. Več o sopomenkah besede repa
poišči na spletnem portalu
fran.si.
Poimenovanja v zvezi z repo
Sladka, na drobno zrezana in
kuhana repa je bila na Goriškem oblica, pečena pa pečenica, medtem
ko so na Gorenjskem pečeni repi rekli smojka.
Kisla repa in zelje, imenovana
tudi kisava ali kiselina, sta naravno konzervirani živili. Na Gorenjskem so kisli repi rekli ribanca, na Štajerskem pa
kadna ali kvašena repa.
Zadnjemu koščku repe, ki ga ni
mogoče več naribati, so nekdaj rekli oribek.
Zgodovina
Najverjetneje je repa najstarejša pridelovana
zelenjava. Izvira iz obalnih krajev severne Evrope, zato ji godi hladno in
vlažno podnebje. Bila je napomembnejša zelenjava v prehrani tako Germanov, Galcev in Keltov,
kasneje pa so jo pridelovali tudi Grki in Rimljani. Njen monopol je izrinil šele
krompir.
Morfologija
Repa cveti
podobno kot koleraba. Neizkušeno oko lahko ti dve rastlini hitro zamenja, saj se
razlikujeta le v barvi in notranji sestavi založnega organa (zadebeljen gomolj
in koren).
Sorte
Poznamo zgodnje sorte repe, ki so primernejše za sprotno uporabo, in pozne sorte, ki jih večkrat pridelujemo za
skladiščenje. Po barvi in obliki obstajajo okrogle podolgovate in ploščate sorte
z belimi, zelenimi ali vijoličnimi barvami kožice, meso pa korenov je bele ali
rahlo rumenkaste barve.
Pri izbiri primerne sorte upoštevamo vremenske
in talne pogoje.
Najbolj znani slovenski avtohtoni sorti sta 'Kranjska okrogla' in 'Kranjska
podolgovata'.
Pridelovanje
Repi godijo vlažna, dobro odcedna tla, z malo
ali nič skeleta in pH vrednostjo med 5,5 in 7.
Jeseni v tla zadelamo obilico komposta,
nikakor pa jih ne smemo gnojiti s svežim hlevskim gnojem. Spomladi vrhnjo plast
dobro zrahljamo in oplejemo. Sejemo v vrste 2 cm globoko, med katerimi naj bo 30 cm
razmaka. Mlade rastlinice preredčimo na razdaljo 15–25 cm. Zgodnje sorte lahko
sejemo že konec zime v pokrite grede ali od začetka pomladi do sredine
poletja, vsake tri tedne, in sicer na prosto. Pozne sorte (glavni posevek) sejemo od
srede do konca poletja. Ko začnejo postajati koreni trdi, tla okoli njih rahlo
poteptamo, ne smemo pa je zasuti. Repo, ki jo pridelujemo za listne poganjke,
sejemo na gosto in je ne redčimo. Poganjke režemo, ko so visoki med 10 in 15 cm.
Ves čas skrbimo, da so tla vlažna, saj lahko drugače rastlina pobegne v cvet.
Med rastjo rastline večkrat odstrani plevel in okopljemo, ali pa jo zastremo z
zastirkami.
Pobiranje in shranjevanje
Zgodnje sorte repe za presno uporabo pobiramo,
ko so koreni v velikosti žogice za golf, saj so takrat še zelo sočne in okusne.
Pozne sorte repe obrodijo veliko večje in trše
korene, ki počasneje dozorevajo. Pobiramo jih sredi jeseni za ozimnico, saj bodo
tako obdržali okus. Lahko jih izkopavamo tudi sproti, a bo koren sčasoma postal
trši in na koncu neuporaben. Korene repe shranjujemo v temne in hladne prostore
v zasipnice ali zaboje med plasti mivke, šote, žaganja ali peska. Če pobiramo
liste, jih začnemo rezati, ko so veliki 10 cm, odrežemo jih 3 cm nad tlemi, da se
listje lahko obraste.
Repo lahko skladiščimo v zasipnicah skoraj
celo zimo, če jo skisamo, je njena uporabnost še veliko daljša.
S sladkano tekočino, v kateri smo skuhali repo,
se po ljudskem izročilu lahko zdravi prehlad.
V kulinariki je repa vsestransko uporabno
živilo. Zgodnje sorte lahko jemo surove v solatah ali jih termično obdelamo. Kuhana služi kot zimska priloga
pečenkam, klobasam in drugim mesninam, manjši zgodnejši koreni pa kot glavna jed,
če jih pokuhamo in glaziramo v ponvi. Lahko jo pripravimo tlačeno ali, kot je v
Sloveniji najbolj poznana, narezano na palčke.
Znana prekmurska jed iz kisle
repe, prosa in svinjskega mesa je bujta repa, velikonočna obredna postna jed iz
posušenih repnih olupkov pa se imenuje aleluja. Bujto repo pripravljajo iz svežega svinjskega mesa, ki je bilo
nekdaj na razpolago le ob zakolu, od tod bujta, ki v prekmurščini pomeni 'ubiti,
zaklati'.
Pojav rastline v jeziku
Frazemi
bel kakor repa
– zelo bel
Primera bel kakor repa (v
zgledih je največkrat govor o zobeh, belih kakor repa) temelji na dejstvu, da je
najpogostejša vrsta repe bela repa.
gledati repo od spodaj
− biti mrtev, biti pokopan v grobu;
imetirepo v ušesih
− imeti umazana ušesa;
kakor bi repo rezal
− enostavno, preprosto.
Več zgledov rabe in pomenov frazemov s sestavino repa poišči na spletnem
portalu
fran.si.
Pregovori, reki
Če pa repa dobro obrodi, so
padarji (zdravniki) žalostni (ker nimajo zaslužka, ker je repa zdravilna).
Dokler kolo teče, repa raste.
Jej repo, boš imel ženo lepo.
Kadar je dosti prve repe,
takrat ni druge.
Jakobova ajda in Ožbaltova
repa je le redkokdaj lepa.
Repa in korenje — slabo
življenje.
Repa želodec čisti.
Repo je najbolje sejati na dan
sv. Magdalene, da dobro obrodi.
Rodila se je gola ko repa.
Sit sem te kakor nezabeljene
repe v postu.
Dokler kolo teče, repa raste.
Dobra je sekana [ribana] repa,
ki sta jo sekala hlapec in dekla.
Francoski
pisatelj je za repo zapisal: "Če bi zmanjkalo repe in kostanja, bi država
propadla."
Čeprav ima nižjo hranilno vrednost, se
je repa hitreje in bolj razširila kot njena bližnja sorodnica koleraba. Temu verjetno pogojujeta sposobnost kisanja in lažja
pridelava.
Kisla
repa je eno izmed živil z najvišjo vsebnostjo vitamina C.
Repa
za noč čarovnic: ali ste vedeli, da
so v času praznovanja noči čarovnic korene repe izdolbli v svetilke, ki so
jih potem nosili in z njimi odganjali zle duhove? Tradicija, ki izhaja iz
starodavnega keltskega festivala Samhain, se je kasneje prenesla v Ameriko,
kjer so posvojili buče (Najprej je bila repa za noč čarovnic).
Repa kot plevel: če repo posadimo ob pravem času, je zelo koristna rastlina, v
nasprotnem primeru je rastlina, ki zraste, podobna njeni sorodnici repici
ogrščici, ki jo prištevamo med plevel.
Slovarček
Okopavanje – rahljanje in zračenje zemlje
okoli koreninskega sistema rastline in sprotno uničevanje plevelov
Rdeča pesa je dvoletnica iz družine lobodovk
(Chenopodiaceae), ki jo zaradi odebeljenega korena za prehrano pridelujemo kot
enoletnico. Rdeča pesa dobro prenaša zmrzal, je bogat vir folne kisline in
kalija, vsebuje tudi več ogljikovih hidratov kot večina zelenjadnic. Rdeča pesa
je podvrsta navadne pese (poznamo še krmno in sladkorno peso).
Rdeča pesa izvira iz območja Črnega morja in
obal Sredozemlja. Razvila se je iz obmorske pese. Gojili naj bi jo že Asirci,
zelo pa so kasneje cenili tudi Grki in Rimljani. Leta 1558 so rdečo peso, v
obliki ki jo poznamo danes, opisali v Nemčiji. Na področju Slovenije se je rdeča
pesa začela pridelovati šele v 19. Stoletju.
Morfologija
Morfologija rdeče pese je podobna redkvi, le
da ima pesa večji koren (botanično gomolj). Listi, ki izraščajo iz glave
(zgornjega dela) gomolja, imajo močna debela stebla v obliki črke U, ki so lahko
svetlo zelene do bele ali vijolične barve. Krpa lista je povoščena, po sredini
teče glavna žila, ki je iste barve kot steblo, iz nje pa se izmenično širijo
močne stranske žile. Krpa lista je zelena, ovalne oblike, rahlo nakodrana in
precej gladka.
V drugem letu se razvije steblo, vzdolž
katerega izraščajo manjši listi. Na vrhu se steblo močno razveji in tvori veliko
število bledo zelenih ali bledo rdečih cvetov, ki so brez venčnih listov. Cveti
dolgo in privablja številne koristne žuželke. Po oprašitvi tvori rastlina
plutovinaste plodove s premerom 4–8 mm, ki so nepravilnih oblik, v njih so 2–3 semena.
Sorte
V glavnem poznamo sorte rdeče pese z
okroglimi, koničastimi, ploščatimi in koreni jajčaste oblike. Starejše sorte
rade uidejo v cvet, medtem ko se to pri novejših sortah ne zgodi zlepa.
Obstajajo sorte različnih barv, od temno rdeče do snežno bele. V Sloveniji je
registrirana avtohtona sorta 'Bikor'.
Seveda tudi pri rdeči pesi obstajajo zgodnje
in pozne sorte.
Pridelovanje
Rdeči pesi ustreza dobro osončeno rastišče ter
rodovitna in dobro odcedna tla s pH vrednostjo med 6,5 in 7,5. V jeseni gredo
razplevelimo in pognojimo s kompostom. Rdeča pesa ne mara svežega hlevskega gnoja in
neposrednega gnojenja. S setvijo v zaščitenih prostorih začnemo že konec zime,
na prosto pa lahko sadike presadimo, ko imajo vsaj 3 prave liste ali ko je
temperatura tal višja od 7 °C. Ko se tla segrejejo nad 7 °C, lahko sejemo na
prosto 1–2 cm globoko v vrste, med njimi naj bo 23–30 cm razmika, v vrsti pa jih preredčimo na razdaljo 7–15
cm, odvisno od sorte. Rdeča pesa najbolje uspeva pri temperaturah okoli 16 °C. Rdečo peso zalivamo le enkrat na
teden in takrat obilno, saj bi s prepogostim in obilnim zalivanjem pospešili
rast listov na škodo gomoljev. Med rastjo je rastline potrebno previdno
okopavati, da ne poškodujemo gomoljev. Potrebno je tudi redno pletje ali uporaba
zastirke.
Pobiranje in shranjevanje
Pri rdeči pesi se uživajo tako mladi listi kot
zadebeljeni koreni. Vendar pa ne moremo na eni rastlini dobiti obojega. Rez
listja namreč upočasni rast gomolja. Rdeča pesa dozori po 60–90 dneh. Rane
sorte pobiramo od pozne pomladi do sredine jeseni, pozne sorte pa od sredine
poletja naprej. Zgodnje sorte začnemo pobirati, ko so velike kot žogice za golf.
Pozne sorte pri omenjeni velikosti gomoljev samo preredčimo. Izkopavamo
previdno, pomagamo si z vrtnarskimi vilami, da ne poškodujemo gomoljev. Pazimo da gomolje
poberemo preden olesenijo in postanejo neužitni. Če želimo rdečo peso
shranjevati, ne smemo porezati listov, saj skozi porezana stebla hitro izgublja
sokove. Gomolje lahko shranjujemo v zasipnici ali v zabojih med plastmi peska,
šote, žagovine .... Gomolji naj bodo obrnjeni pokonci in naj se med seboj ne dotikajo. Shranjujemo le najkakovostnejše gomolje, ki se lahko ob pravilnem
skladiščenju hranijo do sredine pomladi.
Zaščita pred boleznimi in škodljivci
Rdeča pesa je na splošno precej odporna tako
na bolezni kot škodljivce, a se vseeno zgodi, da jo napadejo polži, ptice, črna
fižolova listna uš, pepelasta in listna plesen ter pesna pegavost. Za vitalno
rast in zdrav razvoj izbiramo prilagojene sorte, dobre sosede in kolobarimo,
lahko pa si pomagamo z
naravnimi
domačimi
pripravki,
z
biotično
zaščito
ali z
registriranimi
kemično-sintetičnimi
sredstvi.
Dobri sosedi
(link na
razpredelnico).
Zdravilne lastnosti in uporaba v kulinariki
Po ljudskem izročilu rdeča pesa izboljšuje
kri, zdravi gastritis, hemoroide, zaprtje in je blago krepčilo za srce. Novejše
preiskave so pokazale, da sok rdeče pese zavira razvoj rakavih tkiv.
Presno uporabljamo gomolje rdeče pese v
solatah, ko so še manjši, saj so takrat najbolj sočni, mehki in sladki. Rdeča
pesa je odlična tudi vložena. Za vlaganje jo v slani vodi kuhamo s peclji in
listi (obdržijo okus in barvo) do dve uri, nato pa jih previdno olupimo in še
vroče postrežemo ali narežemo in vložimo. Rdeča pesa je glavna sestavine znane
ruske jedi ˝boršč˝. Lahko jo tudi spečemo v pečici skupaj s krompirjem, čebulo
in korenjem. Mlade liste pripravljamo kot špinačo. Manjše gomolje lahko celo
zamrznemo. Iz rdeče pese se lahko pripravi odličen čatni ali pa celo vino.
so Grki prinašali rdečo peso bogu Apolonu kot žrtveni dar?
so Rimljani rdečo peso cenili celo bolj kot takratno zelje
in poznali številne recepte
za pripravo mladih listov rdeče pese?
bi
bilo rdečo peso potrebno čim manj redčiti?
da so vrtnarji vzgojili posebne sorte,
ki imajo v plutastem plodu le po eno seme?
če mlade
rastlinice rdeče pese zgodaj spomladi pokrijemo z vrtnarsko folijo in jih s tem
zaščitimo pred hladnim vremenom, lahko povečamo pridelek za kar 50 %?
je sok rdeče pese močno barvilo in ga le s težavo odstranimo z oblačil ali kože?
da se sok, iztisnjen iz narezane sveže
rdeče pese, uporablja kot naravno živilsko
barvilo za okrepitev rdeče barve paradižnikove mezge, omak, marmelad, džemov in
sladoleda?
Na Slovenskem je znanih okoli 135 imen, med
najbolj razširjenimi pa so: bob, brnica, brnik, čompe, debeli bob, grumpir,
grampor, kartofel, krompir, korenine, korun, krožič, krumpelni, krumpiška, laška
repa, papeščak, podzemljica, podzemnica, repa, repica, svinski grud, turka,
turkinja, turška repa, zemljak.
Kruh ubogih
Slabe letine so v 18. stoletju bile vzrok za
lakoto ljudi. Ko je krompir postal vsakdanja prehrana ljudi, se ga je prijelo
poimenovanje kruh ubogih.
Zemeljsko jabolko
Prvo slovensko ime za krompir naj bi bilo
zemeljsko jabolko, iz nemškega imena Erdäpfel.
Etimologija
Ime krompir se je uveljavilo v 2. polovici 18.
stoletja iz nemške besede Grundbirne, kar dobesedno pomeni zemeljska hruška.
Zgodovina
Krompir izvira iz južne Amerike, iz predelov
današnjih Peruja in Čila. Tam naj bi ga začeli pridelovati že pred 7.000–10.000 leti. V 16. stoletju je iz Amerike s
španskimi osvajalci prišel v Evropo.
V Angliji in Nemčiji je veljal za redkost. Do 18. stoletja so predvsem nadzemne
dele uporabljali za razne modne dodatke in šopke, v kulinariki pa se je uporaba
le počasi širila. V 18. stoletju je postal krompir najpomembnejše ljudsko
živilo. V Slovenijo naj bi prispel med letoma 1730 in 1740. Sprva so ga
pridelovali za krmo, med hudo lakoto pa so ga začeli uživati tudi ljudje. Leta
1767 je Marija Terezija izdala odlok o obveznem sajenju krompirja. Na Irskem je
zaradi ugodnih razmer krompir dajal izjemne pridelke, razmnoževali pa so jih
skrbno z drobnimi gomolji, ki so se predajali z družine v družino. V 50. letih
19. stoletja se je pojavil močan izbruh krompirjeve plesni (fitoftore), na
katero krompir ni bil odporen, kar je privedlo do hude lakote na Irskem in
množičnega preseljevanja v ZDA.
Morfologija
Korenine krompirja se šopasto razraščajo. Vse
korenine so polne tanjših koreninic, ki prehranjujejo rastlino. Med koreninami
pa poženejo tudi stoloni (podzemna stebla), na katerih se tvorijo škrobnati
gomolji (krompir). Korenine izraščajo po celi dolžini stebla, ki je v tleh. Iz
pazduh listov izraščajo poganjki, ki kasneje tvorijo stranska (sekundarna)
stebla. Nadzemni del krompirjeve rastline imenujemo cima. Na vrhu stebel se
tvorijo cvetovi značilne zvezdaste oblike. Venčni listi so lahko beli do
vijolični. Na sredini cveta izraščajo rumeni prašniki. Oplojeni cvetovi tvorijo
plodove (botanično jagode, ki so podobne nezrelemu paradižniku), v katerih se
tvori seme, ki pa v praksi ni uporabno, saj krompir razmnožujemo z gomolji
(vegetativno).
Gomolj je sestavljen iz kožice (zaščitna plast
gomolja), mesa (založne snovi rastline; predvsem škrob) ter očes (rahlo
pogreznjene točke na krompirju, iz njih se razvijejo kaliči (poganjki na gomolju
krompirja).
Sorte
Po dolžini rastne dobe delimo sortiment
krompirja na zelo rane, rane, srednje pozne in pozne sorte. Glede na uporabo
ločimo sorte primerne za solate, krompir za kuhanje in krompir za cvrtje in
pečenje. Sorte ločimo še po barvi kožice, barvi mesa in globini očes.
V Sloveniji imamo registriranih kar nekaj
lastnih sort krompirja: 'Bistra', 'Cvetnik', 'Jana', 'KIS Kokra', 'KIS Krka',
'KIS Mirna', 'KIS Mura', 'KIS Sora', 'KIS Sotla', 'KIS Vipava', 'Kresnik',
'Pšata', 'Vesna'. Vse so požlahtnili na Kmetijskem inštitutu Slovenije.
Pridelovanje
Krompir najbolje uspeva v dobro odcednih,
bogatih, in rahlih ter dobro osončenih tleh. Najbolj odporen in najkakovostnejši krompir raste v tleh s pH med 5 in 6. Najbolje uspeva krompir v
hladnejših dneh (tvori gomolje), ko je temperatura med 16 in 18 °C. Ker krompir
ne mara svežega hlevskega gnoja, je potrebno že v jeseni v tla zadelati večjo
količino dobro uležanega hlevskega gnoja ali drugega organskega gnojila.
Krompir le redko pridelujemo iz semena (razen
žlahtnitelji), za sajenje uporabljamo gomolje s premerom 2,5–4,5 cm, ki jim
pravimo semenski krompir. Semenski krompir je pred sajenjem na prosto potrebno
nakaliti. Ko so kaliči veliki okoli 2 cm in zelene barve, so primerni za sajenje.
Sadimo jih v 4–10 cm globoke luknje, glede na njihovo debelino. Ravnamo
previdno, saj so kaliči zelo krhki in se radi lomijo. Sadimo jih v vrste na
razdaljo 30–40 cm v vrsti, med vrstami pa naj bo med 55–70 cm. Med rastjo je
potrebno krompir obsuti z zemljo, s čimer preprečimo izpostavljanje nastajajočih
gomoljev soncu. Krompir lahko pridelujemo v slami (nakaljene gomolje zakopljemo
v 10 cm debelo plast slame, ko cima preraste slamo, jo še nadaljnjih 15 cm
zasipamo s slamo, nato pa prekrijemo s 5 cm debelo plastjo pokošene trave ali
listja, da zagotovimo temo razvijajočim gomoljem). Prav tako ga lahko
pridelujemo pod črno folijo (najprej napeljemo namakalne cevi, nato s folijo
prekrijemo gredo in jo na robovih dobro zasujemo z zemljo, da je ne odpihne
veter). V folijo naredimo zareze in v tla jamice. Nakaljene gomolje potisnemo v
luknje. Na tak način si prihranimo veliko dela z osipavanjem, pletjem in
zalivanjem (krompir potrebuje redno zalivanje), hkrati pa imajo gomolji za
razvoj bolj optimalne pogoje.
Pobiranje in shranjevanje
Zgodnji krompir lahko začnemo pobirati, ko se
začnejo odpirati prvi cvetovi (že konec spomladi), s tem tudi prihranimo, saj je
takrat krompir v trgovinah najdražji. Za največji pridelek je potrebno počakati
do sredine ali konca julija, ko cima začne rumeneti. Cimo populimo in iz nje
odstranimo gomolje, nato pa zemljo previdno prekopljemo z vrtnarskimi vilami in
poberemo še gomolje, ki so ostali v tleh. Krompir je najbolje pobirati v suhih,
toplih in sončnih dnevih, ko so tla še rahlo vlažna. Izkopane gomolje pustimo na
soncu le toliko časa, da se posušijo, nato jih očistimo, pospravimo v zaboje in
skladiščimo v hladnem, temnem in suhem prostoru. Krompir, ki ga izkopavamo, ko
se rastlina še ne začne sušiti, izkopavamo le za sproti, saj je kožica
neutrjena, zaradi česar se gomolji hitro kvarijo. Za zgodnji krompir je celo
priporočeno, da ga ne shranjujemo, če pa ga shranjujemo, je zrelo cimo potrebno
porezati, gomolje pa pustiti v tleh še en teden, da se kožica na njih primerno
utrdi.
Zaščita pred boleznimi in škodljivci
Prvi pogoj za dober pridelek krompirja je
izbor primernih sort za naše razmere in nakup razmnoževalnega materiala
preverjenih dobaviteljev. Z zdravim semenskim materialom se izognemo nevarnim
virusom, glivičnim okužbam in posledično izgubi pridelka.
Pogost pojav je tudi krastavost krompirja, ki
pa ni posledica bolezni ali škodljivcev. Krastavost krompirja je značilna
tehnološka napaka, do katere pride ob preveliki količini dušika, ki je na voljo
rastlini. Zaradi preveč dušika lahko gomolji v notranjosti začnejo siveti.
Krompir ogrožajo še krompirjeva listna
pegavost, ogorčice, črna noga, polži in koloradski hrošč. S sajenjem zgodnjih
sort krompirja se lahko izognemo marsikaterim boleznim in škodljivcem, saj ga
poberemo, še preden nastopijo ugodne razmere za njihov razvoj. Zaradi razvoja in
prenosa bolezni je potrebno izkopati in pobrati vse gomolje ter v kolobarju
upoštevati 3–5 letno obdobje, preden na isto mesto ponovno sadimo
razhudnikovke. Za vitalno rast in zdrav razvoj izbiramo prilagojene sorte, dobre
sosede in kolobarimo, lahko pa si pomagamo z
naravnimi
domačimi
pripravki,
z
biotično
zaščito
ali z
registriranimi
kemično-sintetičnimi
sredstvi.
Dobri sosedi
(link na
razpredelnico).
Zdravilne lastnosti in uporaba v kulinariki
V ljudskem izročilu je gomolj krompirja v
žepu odganjal išias in lumbago. Krompir pomaga pri zdravljenju revme, njegov sok
ali voda, v kateri se je kuhal, pa pomaga pri modricah, zvinih in protinu.
Obkladki iz olupljenega, stolčenega in surovega krompirja pomagajo pri
opeklinah. Vsebuje malo maščob in veliko kalija (več kot banane). V pametnih
kombinacijah je zaradi nizke kaloričnosti pogosto na jedilnikih tistih, ki
hujšajo.
Krompir se v kulinariki lahko pripravi na
približno 500 različnih načinov. Lahko ga pečemo, cvremo, kuhamo, pražimo,
gratiniramo ali dušimo. Včasih so krompir celo kandirali in vlagali. V Sloveniji
je krompir postal del kulture in obvezna sestavina mnogih jedilnikov. Imamo celo
Društvo
za
priznanje
praženega
krompirja
kot
samostojne
jedi,
pod okriljem katerega se vsako leto pomerijo z novimi in starimi recepti v
tekmi, kdo naredi boljšega. Društvo ima geslo »Za domovino, s praženjem naprej!«
in
himno.
Stari domači kozmetični pripravk iz
krompirja:
Gospodinje so za škrobljenje med svetovnima
vojnama uporabljale krompir, in sicer so ga naribale, ga namočile v vodo in
ga nato dobro ožele. Vodi, ki se je izcedila in je bila nasičena s škrobom, so
rekli štirkova voda, ženske pa so jo uporabljale za štirkanje boljšega perila.
Iz krompirjevega škroba so znali pridobivati tudi puder za lase tako, da so
krompirjev škrob posušili na soncu ali peči.
Ali želite popoln ocvrt krompirček?
Poskusite ta trik: krompirček najprej cvremo 5
minut v kozici, nato ga vzamemo ven, temperaturo olja zvišamo in ga damo ponovno
cvreti, da postane hrustljav in pozlati, približno 7−10 minut.
Zanimivosti
Krompir
je 4. najpomembnejša kmetijska rastlina na svetu, takoj za pšenico, koruzo in
rižem.
Rane
sorte krompirja uvrščamo med zelenjadnice, ostale vrste smatramo za poljščino
(pomembno tudi pri odmeri davka na dodano vrednost: pridelovalcem poljščin se odmeri katastrski dohodek, zelenjadarjem
davek od prodaje.
Kuhar angleške kraljice
Elizabete I. je krompir pripravljal tako, da je gomolje zavrgel, pripravil pa je
le liste in cvetove.
Francoski
znanstvenik Antoine Parmentier je naredil zelo veliko za uveljavitev krompirja
kot pomembne kmetijske rastline; med drugim je »izumil« pomfrit.
Zaradi izbruha krompirjeve plesni, med
leti 1845 in 1952, je umrlo približno 1,5 milijona Ircev, 1 milijon pa se
jih je zaradi lakote izselilo v Ameriko. Če ne bi bilo lakote na Irskem, John Kennedy in Ronald Reagan verjetno nikoli ne
bi postala predsednika.
Zelen
krompir je strupen, saj je v zelenem delu strupen alkaloid imenovan solanin.
Gomolj postane zelen zaradi izpostavljenosti svetlobi. Uživanje povzroča
bruhanje in bolečine v želodcu, strupeni so tudi cvetovi in plodovi krompirja.
Krompir,
ki po lupljenju stoji nekaj časa, potemni. Da oksidacijo preprečimo, damo
gomolje v vodo.
Zelje je dvoletna kapusnica iz družine križnic
(Brassicaceae), ki jo za potrebe prehrane pridelujemo kot enoletnico. Nekatere
sorte zelja so odporne na mraz, druge celo na zmrzal, uporabni pa je listnati
del rastline. Vsebuje veliko provitamina A, vitamina C, zunanji listi pa
vsebujejo še vitamin E.
Zelje je podvrsta vrste Brassica oleracea,
pod to vrsto pa najdemo še druge podvrste, kot so ohrovt, brstični ohrovt,
cvetača, nadzemna kolerabica in brokoli.
Taksonomija
Kraljestvo: Plantae (rastline)
Deblo: Magnoliophyta (kritosemenke)
Razred: Magnoliopsida (dvokaličnice)
Red: Brassicales
Družina: Brassicaceae (križnice)
Rod: Brassica (kapus, repa, ogrščica)
Vrsta: Brassica oleracea L. (kapus)
Sorta: Brassica oleracea L. var.
capitata (zelje: belo f. rubra in rdeče f. alba)
Etimologija
Beseda zelje je prevzeta iz nemške besede
Kohlkraut, ki pomeni zgolj
zelje.
Zelje izvira iz vzhodnega Sredozemlja in male
Azije. Prvi zapisi o belem zelju izvirajo iz leta 814, o rdečem zelju pa šele iz
leta 1150.
Morfologija
Zelje ima šopasto razraščen koreninski sistem,
ki je sestavljen iz več glavnih korenin, ki se razcepijo na več manjših.
Koreninski sistem je lahko zelo globok, saj mora nuditi oporo relativno velikemu
nadzemnemu delu.
Nad zemljo raste steblo, iz katerega izraščajo
veliki mesnati okrogli listi, ki obdajajo glavo, glava je skupek tesno zraslih
listov, v katerih je stržen, iz katerega se v drugem letu razvije steblo, ki
tvori cvetove in kasneje seme.
Sorte
V glavnem ločimo belo in rdeče zelje. Glede na
čas pobiranja jih razdelimo v spomladanske sorte, zgodnje poletne in poletne
sorte in na pozno poletne in jesenske sorte. Lahko imajo majhne ali velike
glave, ki so stožčaste ali okrogle oblike. Daljša kot je rastna doba, bolj trda
in večja je glava. V Sloveniji je registriranih kar nekaj kultivarjev belega
zelja: 'Emona', 'Futoško', 'Kranjsko okroglo', 'Ljubljansko', 'Varaždinsko 2',
'Varaždinsko 3'.
Pridelovanje
Zelje potrebuje za uspešno rast vlažna in zelo
bogata tla, ki so lahko tudi srednje težka, s pH vrednostjo 5,5–7. Že jeseni v
tla zadelamo dozorel hlevski gnoj, spomladi pa pred sajenjem zemljo prerahljamo
in dobro oplejemo. Sadik ne presajamo, ko so temperature višje od 25 °C. Zelje
najbolje uspeva pri temperaturah od 15 do 20 °C. Seme sejemo v setvene plošče v
prostorih s temperaturami med 13 in 16 °C, po 5 tednih so mlade rastlinice že
primerne za presajanje. Spomladanske sorte presajamo na prosto pozno pomladi, ko
se tla ogrejejo, poletne in jesenske sorte pa od začetka do sredine poletja.
Spomladanskih sort, zaradi kratke dobe rasti, ne dognojujemo, saj zaradi
prebujne rasti posledično ne naredijo glavice ali pa je ta zelo mehka. Za sorte
z malimi glavicami sadimo na razdaljo 25 cm v vrsti in 25–30 cm med vrstami,
sorte z večjimi glavami pa na razdaljo 35–50cm v vrsti in 45 cm med vrstami.
Zelje je potrebno redno zalivati, pleti in okopavati, za boljše zadrževanje vode
pa lahko rastline zastiramo z zastirkami.
Pobiranje in shranjevanje
Spomladanske sorte pobiramo do konca pomladi,
poletne in jesenske do sredine jeseni, zimske sorte pa čez zimo do zgodnje
pomladi. Zgodnje sorte moramo porabljati sproti, saj nimajo dobrih skladiščnih
sposobnosti, pozne sorte belega zelja in nekatere sorte rdečega zelja pa lahko
skladiščimo dlje časa. Odberemo lepše in zdrave glave, ki jih poberemo pred prvo
zmrzaljo. Očiščene in rahlo vlažne jih skladiščimo v hladnem temnem prostoru na
lesenih policah, na plasteh slame ali v mrežastih vrečah. Tako spravljene se
lahko skladiščijo kar do 5 mesecev. Še daljši rok uporabe dosežemo s kisanjem,
če pa se odločimo za zamrzovanje, izberemo le najkakovostnejše glave, jih
zarežemo, v vreli vodi kuhamo eno minuto in nato odcejene, v plastičnih vrečah,
ali posodah zamrznemo. V hladilniku se obdrži zelje v vrečki do enega tedna.
Uživanje zelja uničuje bakterije, krepi
imunski sistem in zmanjšuje nevarnost nastanka raka na debelem črevesu. Pitje
soka iz zelja preprečuje nastanek razjed in jih tudi celi. Ker se med kuhanjem
uniči nekaj zdravilnih učinkovin, ga je bolj priporočljivo jesti v presni
obliki. Po ljudskem izročilu vroči listi na podplatih znižujejo vročino, iz
okuženih ran pa potegnejo gnoj in tujke.
Zelje je priporočljivo kuhati čim manj časa, v
majhni količini vode, saj tako ohrani več hranilnih snovi. Kuhamo ga približno 3
minute, če pa ga pražimo ali dušimo, naj postopek traja 6 minut. Zelje lahko
tudi pečemo in namesto lista trte uporabljamo za sarme. Pri nas je najbolj
razširjena uporaba kislega zelja.
• hoditi komu v zelje
− vtikati se v zadeve, kjer ima že on svoje
načrte, namene
Zelje v tem frazemu
predstavlja njivo ali vrt, kamor prvotno hodi pasoča se živina v škodo. To
hojenje je preneseno na človekovo poseganje v posest drugih ter na različna
področja človekove dejavnosti.
Skleda zelja v ljubezni je
boljša kakor pitan vol v sovraštvu.
Zelje želodec samo nastelje.
Zanimivosti
Rimljani
so verjeli, da je zelje sad kapljic potu, ki so bogu Jupitru kapljali s čela, ko
je razlagal dve nasprotujoči si prerokbi, zato so ga uporabljali za zdravljenje
vsega.
Kislo
zelje je zelo priljubljena zimska jed, zanimivo pa je, da ga niso znali kisati
ne Rimljani in ne Grki.
V
srednjem veku so verjeli, da zelje postane rdeče, če ga zalivajo z rdečim vinom.
Zgodnje
variete lahko dajo dvojni pridelek. Ko porežemo glave v kocen zarežemo križ
(približno 15mm globoko) iz njega pa bodo pognale male glavice, ki jih lahko
pobiramo za sprotno uporabo.
Slovarček
Varieteta (različica) – raven v rastlinski
taksonomiji, ki je nižja od vrste, a višja od sorte
Ohrovt je dvoletna različica vrste Brassica
oleracea iz družine križnic (Brassicacea). Pridelujemo ga kot enoletno
rastlino. Ohrovt je bogat z vitaminom C, provitaminom A in vitaminom E.
Uporabljamo liste rastline, zaradi svoje odpornosti na mraz pa, predvsem
listnato obliko, čez zimo pustimo kar na vrtu in za sprotno uporabo
odstranjujemo liste.
Taksonomija
Kraljestvo: Plantae (rastline)
Deblo: Magnoliophyta (kritosemenke)
Razred: Magnoliopsida (dvokaličnice)
Red: Brassicales
Družina: Brassicaceae (križnice)
Rod: Brassica (kapus, repa, ogrščica)
Vrsta: Brassica oleracea L. (kapus)
Sorta: Brassica oleracea L. var.
sabauda (ohrovt; glavnati in listnati)
Sopomenke
Ohrovt je znan tudi kot kodrasti ohrovt ali toskanski
ohrovt.
Zgodovina
Prvi zapisi o ohrovtu segajo šele v leto 1543,
kar 700 let po pojavu belega zelja.
Morfologija
Razen močno nakodranih listov je morfologija
ohrovta enaka kot pri glavnatem zelju. Različne so le sorte listnih ohrovtov, ki
že od začetka razvijajo stebla, na katerih rastejo od rahlo do močno nakodrani
listi. Steblo lahko v prvem letu (do pozne jeseni) zraste do 1 m v višino,
vendar so preko zime na njem le listi, ki jih pobiramo sproti. Spomladi se
razvijejo cvetovi, ki oplojeni tvorijo za križnice tipične plodove – luske, v
katerih so okrogla semena.
Sorte
V glavnem delimo sorte ohrovta na glavnate in
listnate ter zelene in rdeče. Glede na pridelavo pa se sorte, tako kot zelje,
delijo na spomladanske sorte, zgodnje poletne in poletne sorte, na pozne
poletne in jesenske sorte, zimske sorte ter sorte za ozimnico.
Pridelovanje
Način pridelave glavnatega ohrovta je enak
pridelavi zelja, drugače pridelujemo listnati ohrovt, katerega sadike na prosto
sadimo do konca meseca julija. Do zgodnje jeseni rastlina raste in se razvija,
nato pa že lahko začnemo s pobiranjem listov, ki jih pobiramo vso zimo do
sredine pomladi.
Pobiranje in shranjevanje
Glavnati ohrovt pobiramo in skladiščimo
podobno kot zelje, le da ga v praksi ne kisamo, temveč ga uživamo svežega. Lahko
ga seveda tudi zamrznemo. Listnati ohrovt ni namenjen skladiščenju, zato
nabiramo le liste za sprotno uporabo. Vedno začnemo s pobiranjem listov na
rastlini od spodaj navzgor.
V kulinariki se ohrovt uporablja v presni
obliki, lahko pa ga postrežemo tudi kuhanega, dušenega ali pečenega, tako kot
pri zelju lahko liste uporabimo za sarme. Listi ohrovta so nežnejši in mehkejši
in imajo zanimivejšo obliko, zato v kulinariki z njim dosežemo večjo estetiko.
Iz listnatega ohrovta lahko naredimo odličen
čips, ki je bolj zdrav in prijetnejšega okusa kot krompirjev.
Tudi brstični ohrovt je varieteta vrste
Brassica oleracea, iz družine križnic (Brassicaceae). Je dvoletnica, ki jo
zaradi listnih brstov pridelujemo kot enoletnico. Je ena redkih zelenjadnic,
ki ostane na vrtu preko zime in jo tudi v najhujšem mrazu uporabljamo svežo in
sproti. Brsti so bogat vir vitamina C, provitamina A, vitamina E, kalija in
folne kisline.
Taksonomija
Kraljestvo: Plantae (rastline)
Deblo: Magnoliophyta (kritosemenke)
Razred: Magnoliopsida (dvokaličnice)
Red: Brassicales
Družina: Brassicaceae (križnice)
Rod: Brassica (kapus, repa, ogrščica)
Vrsta: Brassica oleracea L. (kapus)
Sorta: Brassica oleracea L. var.
gemmifera (brstični ohrovt)
Zgodovina
Kot pove angleško ime (Brussels sprouts),
izvira rastlina iz okolice Bruslja v Belgiji. Leta 1750 so na zelju prvič
opazili nenavadne poganjke, ki so jih z žlahtnjenjem kmalu oblikovali v uporabno
obliko. Do leta 1800 je bil brstični ohrovt poznan po celotni Franciji in
Angliji. Danes je razširjen po vseh področjih s hladnejšim podnebjem.
Morfologija
Morfološke značilnosti, ki ločijo brstični
ohrovt od listnatega, so kroglasti izrastki, ki nastajajo v pazduhah listov. Kot
nam že ime pove, se imenujejo brsti (brstiči). Vsak od teh izrastkov je po
izgledu in sestavi zelo podoben miniaturnemu glavnatemu zelju.
Sorte
Poznamo zgodnje sorte, ki jih obiramo v prvi
polovici jeseni, srednje pozne sorte, ki jih obiramo do sredine zime, in pozne
sorte, ki nam dajejo pridelek vse do sredine pomladi. Bolj kot so sorte pozne,
počasnejša je njihova rast, pridelek pa je, primerno dolžini rasti, večji. Po
barvi jih ločimo na zelene in vijolične sorte.
Danes priporočajo hibridne sorte F1 (1.
hčerinska generacija), ker je pridelek enakomernejši, brsti ostanejo dolgo
časa čvrsti, se ne odprejo, steblo pa je odpornejše na poleganje.
Pridelovanje
Ohrovt uspeva v vseh tipih tal, ki pa morajo
biti vlažna, a vseeno dobro odcedna s pH vrednostjo okoli 6,5. Potrebuje
zaščiteno sončno lego, saj ga veter lahko hitro prevrne (za večjo stabilnost ga
lahko privežemo ob palico, ki služi kot opora).
V jeseni gredo očistimo in v tla zadelamo uležan hlevski gnoj, saj brstični
ohrovt tako kot ostale križnice, potrebuje veliko hranil.
Sejemo glede na sorte, in sicer od pozne zime do
sredine poletja. Sejemo na globino 2 cm, končna razdalja med sadikami pa naj bo,
glede na velikost sorte, od 60 do 90 cm. Razdalja mora biti dovolj velika, ker
bi bili sicer brsti manjši, dozoreli pa bi vsi hkrati.
Prvi mesec redno zalivamo, da se rastline
zares dobro ukoreninijo, nato pa redno odstranjujemo plevel ali pa zastremo z 10 cm debelo plastjo
slame, da preprečimo rast plevelov, hkrati pa rastlino dodatno zaščitimo pred
hudim zimskim mrazom. Liste začnemo odstranjevati, ko so brsti že dobro razviti
in začenjajo listi odmirati. Brste odstranjujemo po steblu od spodaj navzgor.
Če hibridnim poznim sortam, ki so namenjene
zamrzovanju, odščipnemo vrh, se bodo brstiči debelili enakomerno in dobili bomo
izenačen in obilen pridelek.
Pobiranje in shranjevanje
Brstiče začnemo pobirati, ko so debeli
kot oreh, čvrsti in zaprti. Z rastline jih odstranimo s hitrim potegom navzdol
ali odrežemo z nožem. Tiste brstiče, ki so rumeni, bolni ali odprti, zavržemo.
Ko odstranimo vse brstiče, lahko zgornji del rastline uporabimo kot zelje. Kadar
je zima zares huda, lahko nekaj rastlin izpulimo in jih obesimo zunaj pod
streho. Tako se izognemo hoji na vrt, brstiči pa ostanejo sveži tudi več tednov.
Brstični ohrovt v hladilniku, v plastični vrečki, zdrži približno en teden.
Lahko ga podušimo in zamrznemo, najboljše pa ga je porabljati sproti.
Zaščita pred boleznimi in škodljivci
Kljub visoki odpornosti brstični ohrovt
občasno napadejo isti škodljivci in bolezni kot druge kapusnice: obročasta
pegavost, golšavost kapusnic, pepelasta plesen, peronospora, bolhač, kapusova
muha ... Za vitalno rast in zdrav razvoj izbiramo prilagojene sorte, dobre
sosede in kolobarimo, lahko pa si pomagamo z
naravnimi
domačimi
pripravki,
z
biotično
zaščito
ali z
registriranimi
kemično-sintetičnimi
sredstvi.
Dobri sosedi
(link na
razpredelnico).
Zdravilne lastnosti in uporaba v kulinariki
Zaradi velike količine mineralov in vitaminov
je vsestransko brstični ohrovt uporaben za krepitev imunskega sistema. V
kulinariki se manjši brstiči uporabljajo presni v solati, večje pa na kratko
pokuhamo ali podušimo, da izgubimo čim manj hranljivih snovi.
bruseljska
različica morda sploh ni prvi brstični ohrovt, saj je v knjigi Historia
Generalis Plantarum iz leta 1587 že opisana rastlina "večglava kapusnica z
izrastki, podobnimi gumbom",
čeprav je
brstični ohrovt zelo odporen na zmrzal, ga lahko hitro uniči veter, zato ga tako
kot paradižnik ali papriko privežemo ob palico, ki mu služi kot opora.
Slovarček
pazduha lista – zgornja stran območja, kjer
list izrašča iz stebla
Cvetača je dvoletnica, ena od varietet vrste
Brassica oleracea iz družine križnic (Brassicaceae), ki jo pridelujemo
kot enoletnico. Večinoma je odporna na nizke temperature, nekatere sorte pa
prenesejo celo zmrzal. V sledovih vsebuje večino vitaminov, bogata pa je z
vitamino C.
Taksonomija
Kraljestvo: Plantae (rastline)
Deblo: Magnoliophyta (kritosemenke)
Razred: Magnoliopsida (dvokaličnice)
Red: Brassicales
Družina: Brassicaceae (križnice)
Rod: Brassica (kapus, repa, ogrščica)
Vrsta: Brassica oleracea L. (kapus)
Sorta: Brassica oleracea L. var.
botrytis (cvetača)
Cvetača izvira iz Cipra, v zapisih se pojavi
že 600 let p. n. š.. Še iz leta 1593 najdemo zapise o tem, da cvetača in zelje na
Cipru rasteta na vsakem vogalu.
V 2. stoletju so cvetačo začeli pridelovati v
Siriji, 1000 let kasneje pa so španski mavrski učenjaki že opisovali 3 različne
sorte, ki so jih vzgojili iz sirijske cvetače. Še uspešnejši pri žlahtnjenju
cvetače so bili Arabci. Po letu 1700 se je cvetača začela pridelovati v večjem
obsegu, do konca 18. stoletja pa je bila že dobro uveljavljena po vsej Evropi.
Morfologija
Za razliko od zelja so listi cvetače bolj
nazobčani in podolgovate oblike. Tako kot pri zelju so mesnati in gladki.
Cvetača ne naredi glave tako kot zelje ali
ohrovt, ampak tvori ogromen kompakten omeseneli cvet, ki je na pogled podoben
možganom, lahko pa je bele, zelene ali vijolične barve. Cvet se z razvojem začne
razpirati, oleseni, iz njega pa začnejo izraščati značilni rumeni cvetovi, ki so
enaki vsem predstavnikom vrste Brassica oleracea. Po cvetenju tvorijo
luske v katerih se razvije okroglo seme.
Sorte
Sortiment cvetače delimo na: spomladanske,
poletne, jesenske in zimske sorte.
Po obliki obstajajo cvetače z enim glavnim in
večjim omesenelim cvetom, cvetače z več manjšimi cvetovi in novost žlahtniteljev
– tip romanesca, katere površina cveta je pokrita z geometrijsko pravilnimi
stožci in je estetsko zelo dovršena.
Poznamo predvsem sorte z belimi omesenelimi
cvetovi, obstajajo pa tudi zelene in vijolične.
Pridelovanje
Cvetača najbolje uspeva na zaščitenih sončnih
legah, na globokih vlažnih in dobro odcednih tleh, katerih pH naj bo med 6,5 in 7,5. V
jeseni v tla zadelamo večjo količino zrelega gnoja ali komposta.
Spomladi, pred sajenjem, tla prerahljamo in
odstranimo plevel, lahko dodamo manjšo
količino komposta.
Za zgodnji pridelek sejemo cvetačo v tople
grede ali rastlinjake že sredi jeseni. Na prosto jih presadimo sredi pomladi.
Sadike z razvitimi 5–6 pravimi listi sadimo v jamice na razdalji 50 cm v vrsti
in 50–60 cm med vrstami. Kasnejše kot so sorte, več prostora dlje časa
potrebujejo za razvoj.
Cvetačo je potrebno celo rastno dobo zalivati,
drugače zastane v rasti in daje manjši pridelek. Potrebno je tudi redno
pletje, okopavanje in zastiranje. Lahko jo sadimo na črno folijo ali pa jo
zastiramo z naravnimi materiali. Sortam, katere pobiramo pozimi, in tistim, ki jih
pobiramo zgodaj jeseni, zgornje liste povežemo čez cvet, da pridelek zaščitimo
pred sončno pripeko oziroma zimsko zmrzaljo.
Cvetačo lahko v vročih in sušnih dneh škropimo
z vodo, da ji zagotovimo vlago, ki jo potrebuje. Cvetača je ena redkih
zelenjadnic, ki se ne pregreje, če jo škropimo z vodo v poletnih dnevih.
Pobiranje in shranjevanje
Cvetačo začnemo pobirati, ko so cvetne rože še
majhne, saj imamo tako dlje časa na voljo svežo cvetačo. Ko cvet potemni in
glava ni več kompaktna, je cvet že prezrel za uživanje, saj oleseni in postane
trd. Najbolje je cvetačo pobirati zjutraj. Če izkopljemo celo rastlino in
očistimo korenine, jo lahko, obešeno z glavo navzdol, shranimo v hladen in suh
prostor do tri tedne. Vsakih nekaj dni je potrebno cvet popršiti z vodo, da se
ne izsuši.
Za zamrzovanje uporabimo le najkompaktnejše
in popolnoma zaprte cvetove. Cvetno glavo razrežemo na manjše kose, jo 3 minute
kuhamo v vreli vodi z limoninim sokom, nato jo dobro odcedimo, pospravimo v
plastično vrečko in zamrznemo. Cvetača s povezanimi listi ostane v hladilniku
sveža en teden.
Cvetača preprečuje nastanek raka, še posebej
na želodcu in debelem črevesu.
Cvetača je vsestransko uporabno živilo. Vedno
pred uporabo cvetno glavo očistimo in razrežemo na manjše kose. Lahko jo
postrežemo surovo z majonezo (mladi cvetovi), največkrat pa jo skuhamo in iz nje
pripravljamo razne priloge, pireje, omake in juhe. Lahko jo tudi paniramo in
ocvremo ali iz nje spečemo narastek.
Mark
Twain je za cvetačo govoril, da ni nič drugega kot ˝zelje s fakultetno
izobrazbo˝.
Cvetača
je najzahtevnejša, a tudi najkakovostnejša varieteta vrste Brassica oleracea
(kapus).
Cvetača za kralja: Ludvik XIV.,
francoski vladar med letoma 1643−1715 je zelo oboževal cvetačo, čeprav je
takrat veljala za hrano nižjega sloja. Kralj jo je rad jedel kuhano v jušni osnovi,
začinjeno z muškatnim oreščkom in postreženo z maslom.
Brokoli (varieteta vrste Brassica oleracea)
je dvoletnica iz družine križnic, ki jo zaradi užitnih zelenih cvetnih glavic
pridelujemo kot enoletnico. Večina sort je odpornih na mraz, nekatere pa tudi na
zmrzal. Je boga vir vitamina C, provitamina A, folne kisline, kalcija in železa.
Taksonomija
Kraljestvo: Plantae (rastline)
Deblo: Magnoliophyta (kritosemenke)
Razred: Magnoliopsida (dvokaličnice)
Red: Brassicales
Družina: Brassicaceae (križnice)
Rod: Brassica (kapus, repa, ogrščica)
Vrsta: Brassica oleracea L. (kapus)
Sorta: Brassica oleracea L. var.
italica (brokoli)
Etimologija
Prvotni pomen besede brokoli je
konica, igla,
ki se odraža npr. v italijanski besedi broccare, ki pomeni z zlato ali srebrno nitjo pretkati.
Zgodovina
Izvor brokolija je vzhodno Sredozemlje,
natančneje Italija. Prvič je omenjen v 1. stoletju, takrat je bil brokoli zelo
cenjen med Rimljani, ki naj bi ga pridelovali že od 6. stoletja p. n. š.. Katarina
Medičejska je v Francijo v 16. stoletju prinesla sorto kalabrija, od tam pa se
je brokoli razširila po vsej Evropi. V 18. Stoletju je dosegla Anglijo. Prvi
zapisi o brokoliju iz Severne amerike, pa so iz leta 1808.
Morfologija
Morfološke značilnosti koreninskega sistema so
enake kot pri ostalih kapusnicah. Steblo se začne razvijati skupaj z nadzemnim
delom rastline, odvisno od sorte se lahko razveji že zelo kmalu, lahko pa ostane
ravno iz njega pa izraščajo listi, ki so podobni listom cvetače, le močneje
nazobčani.
Iz pazduh listov izraščajo glavičasta
socvetja, podobna cvetači, le da so po navadi temno zelene barve (obstajajo tudi
bledo zelene in vijolične sorte). Na vsakem vrhu rastlina tvori glavno socvetje,
ki je večje od tistih ki izraščajo iz pazduh listov. Z zorenjem, se začne cvetna
glavica razpirati in mehčati, iz nje zacvetijo tipični rumeni cvetovi iz katerih
se tvorijo luski in seme v njih.
Sorte
Še vedno lahko kupimo seme starih sort, ki
delajo manjše glavice. Če želimo te sorte obrezovati dlje časa, jih je potrebno
rezati ves čas, drugače uidejo v cvet.
Skupina brstičnega brokolija združuje sorte,
ki so primerne za zimsko pobiranje, in območja s hladnejšim podnebjem. Vijolične
sorte te skupine so odpornejše od belih in bolje rodijo, bele sorte pa dozorijo
kasneje in so boljšega okusa.
Skupina sort kalabrijskega brokolija naredi
večjo glavno socvetje in manjše stranske, ki se odebelijo šele ko odrežemo
glavno. Dozorijo po treh mesecih, pobiramo pa jih od poletja, do prve zmrzali.
Poznamo sorte, ki imajo temno zelena, svetlo
zelena, bela ali vijolična socvetja.
Pridelovanje
Brokoli potrebuje globoka, dobro odcedna in
vlažna tla ter toplo in sončno lego. Kot ostale kapusnice potrebuje s hranili
dobro preskrbljena tla, vendar z dušikom ne smemo pretiravati.
V zaščitenih prostorih sejemo seme v setvene
plošče od konca zime do konca pomladi. Sejemo lahko različno zgodne in pozne
sorte, tako bomo imeli pridelek celo leto. Sejemo 1 cm globoko.
Presajamo, ko se tla ogrejejo, ker pa je
brokoli zahteven za presajanje, ga raje sejemo neposredno na prosto od sredine
pomladi naprej. Med vrstami naj bo od 45–75 cm prostora, v vrsti pa vsaj 30
cm. Rastlinice redčimo tako, da puščamo najmočnejše. Brokoli potrebuje za
uspešen razvoj veliko prostora in dolgo časa, zato moramo biti potrpežljivi.
Brokoli redno plevemo, okopavamo, zalivamo in zastiramo. Od setve do pridelka
traja po navadi 3 mesece.
Pobiranje in shranjevanje
Pridelek brokolija začnemo pobirati, ko so
stebla glavnih brstičev dolga med 10 in 15 cm. Ob rednem rezanju spodbujamo
tvorjenje stranskih brstičev, hkrati pa preprečujemo cvetenje. S takim
pobiranjem lahko brokoli obiramo 6–8 tednov. V hladilniku ga lahko hranimo 3
dni, za zamrzovanje pa jih najprej 15 minut namakamo v slani vodi, nato pa jih
še 3–4 minute kuhamo. Odcejene shranimo v vrečke ali posode in zamrznemo. Pri
kalabrijskem brokoliju z ostrim nožem odrežemo glavno socvetje, ko je še povsem
čvrsto, tako spodbudimo razvoj majhnih stranskih brstičev, ki jih za uporabo
lahko začnem rezati po 2–3 tednih. Kalabrijski brokoli ostane v hladilniku do
5 dni.
Brokoli je vsesplošno uporaben za zaščito pred
rakavimi obolenji. Redno in zmerno uživanje vsesplošno krepi imunski sistem.
V kulinariki se brokoli zelo redko uporablja v
presni obliki. Pred uporabo ga kuhamo v slanem kropu ali dušimo v vroči vodi.
Takega lahko, z raznimi omakami, postrežemo kot glavno jed ali kot prilogo,
lahko ga ocvremo, pečemo ali pražimo. V kakršni koli obliki ga že uživamo, je
brokoli zelo zdrava in koristna hrana.
Zanimivosti
ena
skodelica svežega brokolija zadostuje celodnevni potrebi po vitaminu C,
ker je
bogat vir provitamina A, pomaga brokoli zdraviti in preprečevati raka, prav tako
pa preprečuje nastajanje očesnih degenerativnih bolezni,
Nadzemna kolerabica je varieteta vrste kapus (Brassica
oleracea) iz družine križnic. Je dvoletnica, ki jo zaradi odebeljenega
stebla pridelujemo kot enoletnico. Lahko prenese zmrzal in je bogat vir vitamina
C, vsebuje pa tudi nekaj rudnin v sledovih.
Taksonomija
Kraljestvo: Plantae (rastline)
Deblo: Magnoliophyta (kritosemenke)
Razred: Magnoliopsida (dvokaličnice)
Red: Brassicales
Družina: Brassicaceae (križnice)
Rod: Brassica (kapus, repa, ogrščica)
Vrsta: Brassica oleracea L. (kapus)
Sorta: Brassica oleracea L. var.
gonglyodes (nadzemna kolerabica)
Etimologija
Njeno ime izhaja iz nemškega Kohlrübe, kar v
dobesednem prevodu pomeni zeljna repa.
Zgodovina
V severni Evropi so kolerabico pridelovali že
v 15. stoletju, čeprav naj bi jo poznali že mnogo prej. Okoli leta 70 naj bi
Plinij opisal podobno rastlino. V 17. stoletju je prišla do Indije, od koder se
je razširila na Kitajsko in v Afriko.
Morfologija
Kolerabica ima enak koreninski sistem kot
ostale kapusnice, steblo, ki raste nad zemljo, pa je tanjše kot pri ohrovtu,
zelju, listnatem ohrovtu. Steblo se 5–10 cm nad tlemi močno zadebeli. S to
zadebelitvijo se steblo konča. Na vrhu se ves čas tvorijo novi listi na dolgih
in močnih pecljih, podobni cvetačnim, ki se z rastjo pomikajo navzven in dajejo
prostor novim listkom. Kolerabica lahko že v prvem, po navadi pa v drugem letu,
požene sekundarno (drugotno) steblo, ki nosi socvetje značilno za kapusnice.
Oplojeno socvetje tvori luske v katerih se razvije okroglo seme.
Sorte
Sortiment nadzemno kolerabice ločimo v dve
večji skupini. Prva skupina belih oziroma zelenih kolerabic je namenjena
zgodnji pridelavi, druga skupina vijoličastih kolerabic pa je namenjena kasnejši
jesenski pridelavi. Nekatere sorte ne olesenijo, tudi ko se zelo zdebelijo.
Pridelovanje
Nadzemna kolerabica za pridelavo ni preveč
zahtevna, najbolj pa ji godita sončen prostor in dobro odcedna, s humusom bogata
in rodovitna, a ne preveč rahla tla s pH vrednostjo 6–7.
Že v jeseni tla pognojimo z organskimi
hranili, ki se čez zimo ne bodo spirala, ali posejemo prezimno ozelenitev, ki jo
spomladi zadelamo v tla. Površino pred setvijo ali sajenjem dobro oplevemo, seme
pa sejemo 1 cm globoko v vrste z razmakom 15–20 cm. Mlade rastlinice preredčimo,
ko so velike 3 cm.
Sejemo že od sredine zime v zaščitenih
prostorih s temperaturo 10–15 °C. Mlade rastlinice presajamo na prosto od
sredine pomladi naprej. Za stalen pridelek kolerabico sejemo tedensko.
Presajamo male rastlinice, saj take doživijo
manjši šok. V času rasti redno zalivamo, plevemo, okopavamo in zastiramo.
Skrbimo, da rast ne zastane, saj drugače kolerabica kaj hitro oleseni.
Pobiranje in shranjevanje
Nadzemno kolerabico lahko pobiramo že po dveh
mesecih, najokusnejše so, ko dosežejo velikost žogic za golf. Večji stebelni
gomolji starejših sort hitro olesenijo, pri novejših sortah pa je ta
pomanjkljivost odpravljena. Pobiramo jo za sprotno uporabo, pred zmrzaljo pa
kolerabico poberemo, odstranimo vse zunanje liste (pustimo le sredinski šopek,
da kolerabica ohrani svežino) in jih zložimo v zaboje med plasti peska, šote,
mivke, žagovine, tako jo lahko ohranimo kar nekaj tednov. V hladilniku jo
lahko hranimo nekaj dni, zamrzovanje ni priporočeno.
Nadzemna kolerabica je v kulinariki poznana
kot presno živilo. Zaradi svoje svežine in rahlo pekočega okusa je dobrodošel
dodatek vsem vrstam jedi. Mladih kolerabic ni potrebno lupiti, odstranimo le
liste s peclji, dobro umijemo, nasekljamo in že jo lahko uživamo. Lahko jo tudi
kuhano, dodajamo omakam in juham ali spečemo kot prilogo, tudi povaljamo v jajcu
in drobtinah in jo ocvremo. Je dobrodošla sestavina nadevov in enolončnic, lahko
pa se uporablja celo kuhane liste.
Zanimivosti
kolerabica
je na sušne razmere najodpornejša kapusnica,
listi
kolerabice rastejo izključno samo na zadebeljenem delu rastline (stebelnem
gomolju).
Blitva je dvoletnica iz družine lobodovk
(Chenopodiaceae), ki jo zaradi listov in pecljev pridelujemo kot enoletnico. Je
odporna na zmrzal in bogat vir kalija, natrija, železa in provitamina A.
Taksonomija
Kraljestvo: Plantae (rastline)
Deblo: Magnoliophyta (kritosemenke)
Razred: Magnoliopsida (dvokaličnice)
Red: Caryophyllales (klinčkovci)
Družina: Chenopodiaceae (metlikovke)
Rod: Beta
Vrsta: Beta vulgaris L.
Podvrsta: Beta vulgaris subsp. vulgaris
L.
Varieteta: Beta vulgaris subsp. vulgaris
var. vulgaris L.
Zgodovina
Blitva izvira iz Sredozemlja, pridelovati pa
so jo začeli že zelo zgodaj. V antični Grčiji so uživali tudi njen koren, prvi
zapisi pa segajo v 4. stoletje p. n. š.. Rimljani so jo prinesli v srednjo in
severno Evropo, od koder je počasi osvajala svet. Do srednjega veka je
pripotovala na Bližnji Vzhod, do 17. stoletja pa je dosegla tudi Kitajsko.
Morfologija
Blitva ima močno, globoko glavno korenino, ki
je na vrhu rahlo zadebeljena, iz nje pa izraščajo stranske korenine. Steblo je
zakrnelo, vse dokler nima pogojev za cvetenje, iz njega pa celo sezono rastejo
veliki zeleni listi. Listi in listni peclji so podobni rdeči pesi, le da so
peclji veliko bolj mesnati. Glede na sorte so lahko listi večji z manjšimi
stebli ali manjši z večjimi stebli.
Steblo lahko zraste precej visoko in se kot
pri rdeči pesi močno razveji. Na njem se tvorijo socvetja, ki dajo obilen
pridelek plutastih plodov s semeni, ki so po izgledu skoraj enaki pesinim.
Sorte
Poznamo t. i. stebelne sorte, ki razvijejo
debele mesnate listne peclje in precej veliko listno ploskev, in špinačne sorte,
ki so manjše rasti, s tanjšimi listnimi peclji in jih lahko sejemo veliko bolj
gosto.
Po barvi se ločijo sorte blitve tudi po
listnih pecljih in listnih žilah, ki so bodisi bele, bodisi rdeče barve. V
Sloveniji imamo registrirano avtohtono sorto 'Srebrnolistni mangold'.
Pridelovanje
Blitva najbolje uspeva v bogatih, vlažnih in
dobro odcednih tleh s pH vrednostjo 6,5–7,5. Raste tako na sončnih kot
polsenčnih legah. Čeprav je dokaj nezahtevna, na revnih tleh rada uide v cvet,
zato pred setvijo ali sajenjem tla spomladi obilno pognojimo s kompostom. Blitvo
sejemo zgodaj spomladi v setvene plošče ali na prosto, ko se temperatura dvigne
nad 8 °C. Sejemo 1–2 cm globoko; sorte z mesnatimi stebli je potrebno saditi
na razdaljo 25 cm v vrsti in 40 cm med vrstami, špinačno blitvo pa lahko sejemo
bolj gosto. Z rednim zalivanjem in okopavanjem bo rastlina hitro rasla in se
razvijala. Posevek blitve redno plevemo ali ga zastremo z zastirko. Čeprav
najbolje uspeva na temperaturah 16–18 °C, lahko prenese tudi visoke poletne in
zelo nizke zimske temperature (do -14 °C).
Pobiranje in shranjevanje
Mlade liste blitve lahko začnemo rezati, ko
dosežejo 5 cm. Na tej višini jih porežemo do trikrat, nato pa jo pustimo da
zraste na višino 10 cm. Sproti pobiramo le zunanje liste, lahko pa tudi velike
rastline cele porežemo 3 cm nad tlemi in pustimo, da se ponovno obraste. Liste
lahko v hladilniku hranimo do 3 dni.
Zaščita pred boleznimi in škodljivci
Načeloma blitva nima škodljivcev, le mlade
rastline lahko včasih napadejo ptice. Špinačno blitvo, ki jo sejemo bolj gosto,
lahko ob veliki količini vlage in toplem vremenu napade peronospora. Za vitalno
rast in zdrav razvoj izbiramo prilagojene sorte, dobre sosede in kolobarimo,
lahko pa si pomagamo z
naravnimi
domačimi
pripravki,
z
biotično
zaščito
ali z
registriranimi
kemično-sintetičnimi
sredstvi.
Dobri sosedi
(link na
razpredelnico).
Zdravilne lastnosti in uporaba v kulinariki
Blitva deluje kot odvajalo in nevtralizira
želodčno kislino. Listi so bogati z vitamini in rudninami, še posebej z železom
in magnezijem. Po ljudskem izročilu deluje sok blitve kot dekongestant (pomaga
proti zamašenemu nosu in zmanjšuje otekanje sinusnih votlin).
Ni je priporočljivo uživati v prekomernih
količinah.
Špinačna blitva se uživa presna, kuhana ali
dušena. Navadno blitvo je potrebno kuhati dlje časa. Listne peclje lahko
pripravimo kot beluše ali v mesni piti, iz listov pa lahko pripravimo juho ali
prilogo.
Blitva z rdečimi stebli je milejšega okusa
kot blitva z belimi stebli.
John
Gerard je v svoji Knjigi o zeliščih zapisal, da je njegova blitva zrasla
kar 3 metre visoko.
Grki so
korene blitve uživali z gorčico, lečo in fižolom.
Blitva je
najbližji sorodnik rdeče pese, le da je večino svoje energije preusmeri v razvoj
listov in listnih pecljev.
Kako očistiti zelenolistno zelenjavo, kot
je blitva? Potopimo jih v veliko skledo ali korito vode. Listi bodo splavali
na površino, medtem ko se bosta zemlja in umazanija potopili na dno. Z
rokami liste narahlo premešamo v vodi, nato jih vzamemo ven in ves postopek
ponovimo s svežo vodo, dokler na dnu korita ni več zemlje.
Slovarček:
Dekongestant – snov, ki preprečuje naval krvi
v nek organ
Navadni fižol je enoletnica iz družine
metuljnic (Fabaceae) in jo pridelujemo zaradi užitnih strokov in zrnja. Lahko
prenaša nižje temperature, ne prenese pa zmrzali. Zrnje vsebuje nekaj
provitamina A, kalija in folne kisline in je zelo bogat vir beljakovin.
Taksonomija
Kraljestvo: Plantae (rastline)
Poddeblo: Magnoliophyta (kritosemenke)
Razred: Magnoliopsida (dvokaličnica)
Red: Fabales (stročnice)
Družina: Fabaceae (metuljnice)
Tribus: Phaseoleae
Rod: Phaseolus
Vrsta: Phaseolus vulgaris L.
Sopomenke
fižol, fržolj, fržoljček; pojavljajo se
poimenovanja za določene vrste: črešnjevec (galicijan, tičar, pepeljuga, rudeči,
»Wachtel«, nizki okrogli), prepeličar (nizki trešnjevec), cipro, puter-grah,
balon, špargel (španjolski, francoski, zajček, nizki, svetlozeleno stročje,
kolenc), kipfl (rumen, zelen, pisan, amerikanec), fažolica, perlček, tetovski
(srbijanec), noč in dan (rdeči: bel z rdečo liso, črni: bel z črno liso), palček
(špargel), zelénček (okrogel, dolgovat, debel), umlar (ruski), črnaokica, koks,
črnček (podolgovat, amerikanec), bingač, francoz (droben z belkastim stročjem),
pisanec (zelen, nizek), vinogorec (droben z belkastim stročjem), ptičar
Ker je zelo podoben nekaterim vrstam že prej
znanih stročnic, so mu v Evropi nadeli različna stara imena (arahos, faseolus),
Bohinjci pa so fižol imenovali kar bob.
Legenda pravi, da se je veliki puščavnik sveti
Simon na smrtni postelji v samostanu San Benedetto zaradi lakote, ki je vladala,
odpovedal mesu tudi v pričakovanju boljših časov in si za poslednjo željo
zaželel krožnik fižola. V srednjem veku so fižol potem imenovali »meso ubogih«.
Etimologija
Beseda fižol je v slovenščino prevzeta prek
nem. Fisole, iz it. fasolo, kar se je razvilo iz lat. phaseolus, v pomenu
vrsta
stročnice iz rodu Vigna.
Zgodovina
Divji fižol izvira iz srednje in južne
Amerike. Dokaze o obstoju fižola so našli v 8.000 let starih perujskih
naselbinah. V 16. stoletju so španski osvajalci v Evropo prinesli kar nekaj
visokih in nizkih sort, vendar so nizki fižol začeli pridelovati šele dve
stoletji kasneje.
Morfologija
Koreninski sistem fižola je sestavljen iz
glavne in močne korenine, ki prodre globoko v tla, do 20 cm pod površjem pa se
razrašča mnogo močnih stranskih korenin, ki so prekrite z lasastimi koreninami.
Ob primernih pogojih se na koreninah tvorijo noduli, zaradi katerih rastlina
bolje raste, tla pa se bogatijo z dušikom.
Nad tlemi se na krajšem steblu razvijeta dva
klična lista, nato pa se začne glavno steblo. Pri visokem fižolu je steblo
ovijalka, ki se razveji na več stranskih stebel (ovijalk). Tak visok fižol ima
nedeterminantno rast, zato potrebuje oporo. Pri nizkih sortah fižola je steblo
bolj čvrsto, ravno in grmičasto razvejamo. Listi so od 8 do 15 cm veliki in
srčaste oblike. Na krajših pecljih se tvorijo cvetovi metuljaste oblike
(značilni za vse metuljnice). Oprašeni cvetovi se nato začnejo razvijati v
strok, v katerem se tvori seme (fižol).
Sorte
Sortiment navadnega fižola delimo na visoke in
nizke sorte. Stroki pa so lahko pisani, pegasti, zeleni, svetlo rumeni, beli ali
vijoličasti. Lahko so ploske, valjaste ali jajčaste oblike. Zrnje obstaja še v
več odtenkih in oblikah. Stroke fižola lahko pobiramo nezrele (stročji fižol)
ali pustimo, da seme v stroku dozori in ga pobiramo za zrnje.
Sorte, ki jih sejemo za stročji fižol, imajo
mehkejše, bolj mesnate in manj vlaknaste stroke, ko dozorijo, je seme precej
drobno. Sorte, namenjene za zrnje, imajo tanjšo lupino strokov, stroki so bolj
vlaknasti (nitasti), zrnje pa je debelejše.
Pri nas imamo registriranih kar nekaj
slovenskih avtohtonih sort tako visokega kot nizkega fižola.
Fižol najbolje uspeva v dobro odcednih in
rodovitnih lahkih tleh s pH vrednostjo 6,5 do 7. Rad ima zavarovan, sončen
prostor in ne mara hladnega podnebja ter mokrih tal (začne gniti). Tla ne smejo
biti kisla, saj v kislih tleh simbioze z bakterijami ni. Fižol lahko pridelujemo
iz sadik, lahko pa ga sejemo (bolj običajno) neposredno v gredo, ko se zemlja
ogreje nad 10 °C. Presajamo jih na prosto, ko razvijejo 3 do 5 pravih listov.
Sejemo v globino 4–5 cm na razdalji 25 cm v vrsti in 60 cm med vrstami. Visoki
fižol lahko sejemo tudi v kroge s premerom 60 cm, med njimi pa naj bo 15 cm
razdalje. Ko so rastline velike 10 cm, jim postavimo dovolj visoko oporo. Nizki
fižol (determinantna rast) ne potrebuje opore, lahko pa med rastline zapičimo
veje, da se stroki ne umažejo s prstjo. Stebla nizkega fižola osipamo za večjo
stabilnost, visok fižol pa na debelo zastiramo z zastirko, da preprečimo rast
plevelov. Fižol je potrebno najbolj zalivati v času cvetenja in tvorbe plodov.
Pobiranje in shranjevanje
Pridelek nizkega fižola, ki smo ga vzgojili v
zaščitenem prostoru, začnemo pobirati konec pomladi, ko so stroki dolgi
približno 10 cm, preden postanejo zrna vidna. Za čim večji pridelek in čim
daljši čas pobiranja je potrebno stroke redno obirati. Če želimo pobirati
zrnje, pustimo da stroki dozorijo, nato pa celo rastlino odrežemo in jo na suhem
zračnem prostoru posušimo. Ko se začnejo stroki odpirati, jih poberemo in
oluščimo, zrnje pa damo na časopisni papir, da se posuši. Zrnje spravimo v
steklene kozarce in jih neprodušno zapremo. Hranimo v suhem in hladnem prostoru.
Stroke lahko rahlo prekuhamo in jih dobro odcejene zmrznemo, tako so obstojni do
12 mesecev. V hladilniku ostanejo sveži 1 teden.
Zaščita pred boleznimi in škodljivci
Fižol lahko v vlažni zemlji napade trohnoba
korenin. Napadajo jo predvsem: črna fižolova listna uš, rdeča pršica, siva
plesen, bakterijska listna pegavost, zrnje pa imajo zelo rade miši. Ob pravilnem
shranjevanju nam miši ne bodo delale težav, polže pa je potrebno redno
odstranjevati ali jim nastaviti pasti ali pripravke na osnovi železovega (III)
fosfata. Za vitalno rast in zdrav razvoj izbiramo prilagojene sorte, dobre
sosede in kolobarimo, lahko pa si pomagamo z
naravnimi
domačimi
pripravki,
z
biotično
zaščito
ali z
registriranimi
kemično-sintetičnimi
sredstvi.
Dobri sosedi
(link na
razpredelnico).
Zdravilne lastnosti in uporaba v kulinariki
Z uživanjem skodelice fižola na dan lahko
znižamo raven holesterola za 12 %.
Fižola ne uživamo surovega, vendar so mladi
stroki tako nežni, da jih lahko le skuhamo v slani vodi in ponudimo kot prilogo.
Za boljši okus jih lahko kuhane prepražimo na maslu in zabelimo s krušnimi
drobtinami. Iz strokov pripravljamo tudi hladne solate. Stročji fižol kuhamo 5–10 minut v slani vodi. Če želimo uživati zrna, lahko sveža vržemo v hladno vodo,
zavremo in pustimo stati 1 uro. Postrežemo kot toplo ali hladno prilogo. Sušeno
zrnje najprej namočimo za nekaj časa, nato pa ga kuhamo. Tako zrnje, kot stroki
so odličen dodatek zelenjavnim juham in enolončnicam.
Zanimivosti
Združena
setev koruze in fižola je danes vse bolj popularna praksa, vendar so ta način že
pred odkritjem Amerike uporabljala tamkajšnja plemena, ki so v združenih setvah
sejala buče, koruzo in fižol in s takim načinom izboljšale količino in kakovost
pridelkov.
V 17.
stoletju so fižol imenovali tudi meso ubogih.
Metuljnice
oziroma stročnice so zelenjadnice z največjo vsebnostjo beljakovin in so
najboljši nadomestek mesa.
Fižol
(navadni) se oprašuje sam, zato po navadi zelo obilno rodi.
Stroki
metuljnic lahko dosežejo dolžino tudi do 1 m (latiški
fižol?).
Reklo »rasteš kot fižol« ima simbolne pomene v
številnih svetovnih ljudskih pravljicah in pripovedkah: v njih fižol, ki raste
in raste, zraste do neba, po njem pa se vzpenjajo junaki, ki bodo to šele
postali, ko bodo priplezali do vrha.
Simbolika
Fižol prerokuje
Belokranjsko dekle je po rasti fižola
izvedelo, ali se bo omožilo. Na vogalu njive je posadilo fižol v kolobarju. Če
so vzkalili fižoli, je pomenilo, da bo v letu dni poroka, če pa jih nekaj ni, je
odprtina v krogu kazala smer, kjer bo dobilo moža.
Fižol in njegove posebne moči
Fižolu so pripisovali posebne, življenje
ohranjujoče moči, celo neumrljivost, ker fižol, ki so ga dajali v grobove, še po
stoletjih vzkali, če pride na dnevno svetlobo.
Fižol varuje pred zli duhovi
Fižolova zrna so nosili nanizana na verižici
kot talismane, da bi jih obvarovala pred hudobnimi duhovi, ter jih polagali
otrokom v zibke. Sedem fižolov, položenih na pot in razvrščenih v obliki kroga,
za vedno veže ljubljenega človeka, če stopi čeznje. Fižolska »magija« se kaže
pri nas v veri, da lahko z uporabo »pisanega graha« ob polnočnici na sveti večer
spoznamo čarovnice. Kadar so šle ženske v Prekmurju sadit fižol, so morale
obleči pisan predpasnik, da bi fižol bolje obrodil. Iz istega razloga so se
morale med sajenjem prepirati ali glasno govoriti.
Fižol za novo leto
V nemških deželah je fižol odgnal vse bolezni,
če smo ga le jedli za novo leto. Fižolova juha v istem času je preprečila
vročico.
Fižol – simbol plodnosti
Fižol so metali na mladoporočence kot simbol
plodnosti.
Slovarček
Nodul pomeni zadebelitev na koreninah, ki je
značilna le za družino metuljnic. Ta zadebelitev je zavetje za bakterije, ki
dušik iz zraka spreminjajo v obliko, ki je na voljo rastlini. Bakterije in
rastline v tem primeru sobivajo v simbiozi, saj korenina rastline ščiti
bakterije pred zunanjimi vplivi, jim daje sladkorje, ki so njihova glavna hrana,
le te pa jim vračajo »uslugo« z oskrbo z dušikom.
Radič je trajnica iz družine nebinovk
(Asteraceae), ki jo zaradi užitnih listov in korenike pridelujemo kot
enoletnico. Prenaša lahko zelo oster mraz in je zato glavna zimska solata.
Vsebuje velike količine kalija.
Taksonomija
Kraljestvo: Plantae (rastline)
Deblo: Magnoliophyta (kritosemenke)
Razred: Magnoliopsida (dvokaličnice)
Red: Asterales (košarnice)
Družina: Asteraceae (nebinovke)
Rod: Cichorium
Vrsta: Cichorium intybus L.
Sopomenke
cikorija, beljena
zelenjadnica, se imenuje tudi vitlof ali belgijski radič
Etimologija
Beseda radič je izpeljanka iz
latinske besede radix, kar pomeni koren. Radič ima namreč od vseh solatnic najmočnejšo
korenino. Več o izvoru besede radič si preberi na spletnem portalu
fran.si.
Najbolj znani radič, imenovan
radicchio rosso di Treviso ali preprosto treviso, izvira iz Trbiža. Belgijska
beseda witlof ali witloof (kar je v dobesednem prevodu 'beli list') se
razširjeno uporablja za beljene nove poganjke cikorije; včasih pa prihaja do
zmede, ker jim pravijo tudi belgijski radič, endivija ali celo cikorija. Čeprav
ponekod listom cikorije pravijo kar endivija, prava endivija (širokolistna ali
kodrolistna) ni belgijski radič oziroma vitlof.
Zgodovina
Radič so požlahtnili iz travniškega plevela
imenovanega navadni potrošnik. Izvira iz zahodne Azije, osrednje Rusije in
Evrope. Stari Grki so radič uporabljali tako v kulinariki kot tudi v zdravilne
namene. V Angliji je postal popularen, ko so ugotovili da lahko iz posušenih,
mletih in praženih korenin naredijo kavi podobno pijačo. Razmah je cikorija (ali
radič) v Angliji doživela med Napoleonovimi vojnami, ko je zaradi francoske
pomorske blokade ostala Anglija brez kave. Po nekaterih zapisih so ljudje že
okoli leta 1840 ugotovili da je sorto 'Vitlof' mogoče beliti.
Morfologija
Radič v podzemnem delu tvori glavno koreniko,
iz katere izraščajo tanjše stranske korenine. Glavna korenika lahko seže zelo
globoko (tudi do 60 cm), lahko pa se tudi že kmalu pod površjem razveji v več
glavnih korenin (največji vpliv na to ima
tekstura tal in količina talnega
skeleta). Zakrnelo steblo, ki se razvije, ko se dan daljša, je obdano z
listi, ki so lahko bele, zelene, zeleno-rdeče ali rdeče barve. Lahko so okrogli
ali podolgovati, z gladkim ali nazobčanim robom.
Spomladi, ko se tla ogrejejo in se dan začne
daljšati, se razvije steblo, ki ima izmenično nameščene cvetove, ponavadi modre
barve. Oplojeni cvetovi tvorijo ogromno semena, ki se z vetrom rad razseje po
celotnem vrtu.
Sorte
Pri radiču poznamo tri poglavitne skupine:
radič za siljenje,
rdeči radič (skupina starejših sort radiča),
radič štrucar (novejše sorte, ki naredijo
velike glave, podobne glavnati solati, in so rdeče barve),
V Sloveniji imamo registrirane naslednje
avtohtone sorte: 'Anivip', 'Monivip', 'Goriški' in 'Solkanski'.
Pridelovanje
Radič ima rad sončne lege, čeprav uspeva tudi
v polsenci. Za dobro rast potrebuje rodovitno, dobro odcedno in ne sveže
pognojeno prst. Dobro uspeva v skoraj vseh tipih tal, ne mara le gramoznih ali
težkih ilovnatih tal. Optimalen pH je med 5,5 in 7. Izbiramo sorte, ki so
avtohtone ali prilagojene našim pridelovalnim razmeram.
Radič za siljenje sejemo od pozne pomladi do
zgodnjega poletja. Lahko ga sejemo v zaprtih prostorih že v začetku zime do
zgodnje pomladi, ko jih lahko presadimo na prosto. Radič, ki ga bomo imeli za
zimsko in jesensko solato, sejemo na prosto od sredine do konca poletja.
Če rastline presajamo, jih sadimo na razdaljo
20 cm v vrsti in med 25 in 40 cm med vrstami, če pa ga sejemo na prosto, ga na
te razdalje preredčimo. Med sušnimi obdobji je nujno zalivanje, sicer rad uide v
cvet. Rastline zastiramo, da preprečimo vznik neželenih plevelov in zaščitimo
tla pred izhlapevanjem in zbijanjem. Tla naj bodo ves čas rahla.
Pobiranje in shranjevanje
Odvisno od sorte lahko radič pobiramo zgodaj
spomladi, poleti ali pozno jeseni in pozimi. Lahko pobiramo le liste lahko pa
pobiramo cele glavice. Radič štrucar jesni porežemo z ostrim nožem približno 3
cm nad srčiko, korenine pa shranimo v
zaboje z mivko in jih začnemo siliti takoj ko spet odženejo. Lahko jih silimo do
pomladi. Solata se lahko dlje časa skladišči le v profesionalnih hladilnicah z
kontrolirano atmosfero, zato ga za lastno uporabo trgamo/režemo sproti. V
hladilniku nam lahko zdrži kak teden.
Zaščita pred boleznimi in škodljivci
Radič škodljivci in bolezni le redko napadejo,
lahko pa nam ob hladnem vremenu in visoki vlagi na vrtu segnije.
Dobri sosedi
(link na
razpredelnico).
Zdravilne lastnosti in uporaba v kulinariki
Radič je diuretik, odvajalo in pospeševalec
prebave. Deluje protivnetno, krepi jetra in žolčnik, uporablja pa se tudi
proti revmi, protinu in hemeroidom.
V kulinariki se vse oblike uporabljajo
predvsem za zimsko solato, da bo okus manj grenak, uporabljamo siljen radič. Kot
prilogo pečenki ga lahko podušimo na maslu, prilijemo smetano in začinimo,
manjše, kompaktnejše glavice lahko podušimo, spečemo in zabelimo ter jih uživamo
kot glavno jed. Lahko ga pripravimo tudi v sirovi omaki s šunko in vse skupaj
gratiniramo v pečici.
Grška
beseda Cichorium naj bi bila po besedah Plinija prevzeta iz egipčanskega
jezika, kar nakazuje, da so ga že pred Grki pridelovali stari Egipčani.
Vodja
bruseljskega botaničnega vrta je prvi pridelal zimski radič v topli gredi, a je
želel to ohraniti kot svojo skrivnost. Žena je po njegovi smrti skrivnost
zaupala svojemu vrtnarju, ta pa jo je razširil naprej. Še dandanes Američani
radiču pravijo ˝belgijska endivija˝.
Angleški
zeliščar Culpeper priporoča uživanje radiča pri ˝omedlevicah in ljubezenskih
tegobah˝.
Slovarček
Cikorija – nadomestek kave narejen iz sušenih,
mletih in praženih korenik radiča. Radi jo imajo ljudje, ki ne marajo kofeina, a
jim je všeč okus kave
Tekstura tal – razmerje med posameznimi
mineralnimi frakcijami v tleh (pesek, glina, melj)
Talni skelet – večji trdi delci, ki jih
mikroorganizmi ne morajo razgraditi (kamenje, pesek)
Siljenje radiča – jeseni rastline izkopljemo,
odstranimo liste, pustimo le srčiko, ter porežemo korenine na dolžino 20 cm.
Zložimo jih v zaboj in obsujemo z mivko ali peskom, da preprečimo izsuševanje.
Ko radič potrebujemo, korene posadimo v lončke, zasujemo s prstjo (pazimo, da ne
zasujemo srčike) in pokrijemo tako, da onemogočimo dostop svetlobi. Vzdržujemo
temperaturo med 10–15 °C in po nekaj tednih imamo pobeljene glavice radiča,
primerne za uživanje
Srčika – osrednji del glave pri solatnicah, iz
katere se ves čas razvijajo novi listi
Solata je
solatnica, ki spada v družino nebinovk
(Asteraceae). Je enoletnica, ki jo pridelujemo zaradi listov. Nekatere
sorte lahko prenašajo poletno vročino ali spomladanski in jesenski mraz,
nekatere pa celo zmrzal. Solata je zelo priljubljena zelenjadnica, ker iz sadike
že po 30 dneh dobimo primerno rastlino za uporabo. Solata je bogat vir
provitamina A, ki ga je še posebaj veliko v zunanjih listih.
Taksonomija
Kraljestvo: Plantae (rastline)
Deblo: Magnoliophyta (kritosemenke)
Razred: Magnoliopsida (dvokaličnice)
Red: Asterales (košarnice)
Družina: Asteraceae (nebinovke)
Rod: Lactuca
Vrsta: Lactuca sativa L.
Etimologija
Beseda se je razvila iz
besede
(in)salate,
ki pomeni s soljo in kisom začinjena različna zelenjava, dobesedno
osoljena.
Poimenovanje ledenka
Ledenka, ki spada med sorte
glavnate solate, je dobila ime po načinu prevoza na trg, saj so jo naložili v
vagone, polne ledu, na katerem so glavice poskakovale med vožnjo po železniških
tirih.
Zgodovina
Solata je bila vzgojena iz divje solate, ki
raste na področjih Evrope, Azije in severne Afrike. Prvi naj bi jo začeli
pridelovati Egipčani, saj so verjeli, da je afrodizijak. Pridelovali so tip
rimske solate, glavnata solata se je prvič pojavlja v zapisih šele od leta 1543.
Tudi Rimljani so verjeli v njene zdravilne lastnosti, cesar Avgust pa je solati
na čast postavil celo oltar in kip. Še dandanes je rastlina glavna sestavina
svežih solat.
Morfologija
Koreninski sistem solate je sestavljen iz
glavne korenine, iz katere izraščajo tanjše koreninice. Dolžina in debelina
glavne korenine ter razvitost stranskih korenin so močno odvisni od sorte.
Nad zemljo se najprej tvori srčika, okoli nje
pa na gosto poganjajo listi, ki tvorijo obliko solate, kakršno poznamo. V
sredini se počasi začne razvijati steblo, ki po določenem času zraste iz
središča do 80 cm visoko. Iz glavnega stebla poženejo stranska stebla, ki se
razcepijo, na koncih pa se tvorijo rumeni cvetovi. V cvetovih se po oploditvi
razvije drobno sivo seme.
Sorte
Obstaja zelo veliko število sort solate,
vendar se za pridelavo na vrtu vedno odločamo za
prilagojene sorte. V Sloveniji imamo
registrirane naslednje razmeram prilagojene sorte (avtohtone in tradicionalne
sorte): 'Belokriška', 'Leda', 'Bistra', 'Dalmatinska ledenka', 'Ljubljanska
ledenka', 'Majska kraljica', 'Marija', 'Posavka' in 'Vegorka'.
Na splošno delimo solato v tri glavne skupine,
ki imajo tudi svoje podskupine:
Glavnate solate: je skupina sort, ki laže
prenašajo sušo in suho prst, novejše sorte pa so odporne tudi na peronosporo in
virus mozaika. V tej skupini ločimo dve glavni podskupini: mehkolistne in
trdolistne sorte.
Berivka: za skupino je značilno, da sorte v
večini ne oblikujejo srčike. V cvet pobegnejo kasneje kot sorte drugih skupin in
jih lahko pridelujemo vse leto, čeprav pozimi rastejo mnogo počasneje ali sploh
ne. Berivka se lahko reže po celem približno 3 cm nad tlemi ali pa režemo
posamezne liste.
Rimska solata ali vezivka: je skupina sort,
za katere je značilno, da jim ustreza hladnejše vreme, vlažna in s hranili
bogata tla, dozorevajo kasneje, okus pa je boljši, če uspevajo v hladnejšem
vremenu.
Obstaja še sorta stebelne solate, ki pa je ne
bomo posebej opisovali, saj je pri nas skoraj ne pridelujemo .
Pridelovanje
Solata najbolj optimalno uspeva pri
temperaturah med 10 in 20 °C, in sicer v lahki, vlažni in bogati zemlji, z nevtralno pH
vrednostjo.
Solato lahko začnemo sejati v setvene plošče v
zaščitenih prostorih že konec zime. Temperatura mora biti nad 8 °C, ko pa se
razvije 4–5 pravih listov, jo presadimo na prosto. Na prostem bo uspevala, vse
dokler bo temperatura tal nad 8 °C. Na gredice jo lahko sejemo v pasove bolj na
gosto in na stalna mesta presajamo od konca pomladi do sredine poletja. Globina
setve je le 1–1,5 cm, zato bodimo previdni, da solate ne posejemo pregloboko,
saj seme ne bo vzklilo.
Sadike glavnate solate sadimo v vrsti na 20
cm, za manjše glave in 30 cm za večje glave, med vrstami naj bo od 30 – 40 cm.
Sadike berivke in rimske solate naj bodo posajene na razdalje 35 × 35 cm.
Berivko, ki jo pridelujemo za rezanje, sejemo v vrste na razdaljo 2,5 cm v vrsti
in 13 cm med vrstami. Berivko lahko porežemo 2 – 3-krat preden uide v cvet.
Solato lahko sadimo na črno folijo, pod katero
je napeljan namakalni sistem (za tržno pridelavo tudi najbolj učinkovita
metoda). Na vrtu brez folije pa je za dobro rast in velik ter zdrav pridelek
potrebno redno okopavanje, pletje in zalivanje (če smo omejeni z vodo lahko
intenzivneje zalivamo le zadnjih 7–10 dni pred pobiranjem). Pomagamo si lahko
tudi z zastirkami, ki bodo preprečile klitje plevela in zaščitile tla pred
izsušitvijo.
Pozimi lahko solato sejemo v zaščitenih
prostorih ves čas, le temperatura ne sme pasti pod 7 °C. Prav tako je solato v
najkrajših dneh poterbno dodatno osvetljevati.
Pobiranje in shranjevanje
Glavni (poletni) pridelek solate pobiramo od
zgodnjega poletja pa vse do sredine jeseni, približno 30 dni po presajanju ali
12 tednov po sajenju. Rimska solata ima v hladnem vremenu precej dobro
skladiščno sposobnost. Medtem ko
mehkolistne glavnate solate začnejo propadati že nekaj dni po dozorenju,
trdolistne glavnate solate zdržijo dlje in začnejo propadati po 10 dneh. Za
daljše skladiščenje (nekaj tednov) potrebujemo profesionalne hladilnice s
kontrolirano atmosfero. Glavnata solata se odreže tik pod spodnimi listi, nikoli
je ne stiskamo, saj s tem poškodujemo liste. V hladilniku očiščena in zavita v
rahlo vlažen časopisni papir ali v plastični vrečki lahko solata zdrži do enega
tedna. Berivko porežemo 3 cm na tlemi ali potrgamo le zunanje liste – kolikor
jih potrebujemo za sprotno uporabo.
Zaščita pred boleznimi in škodljivci
Najpomembnejši ukrep v pridelavi solate je
upoštevanje primernega kolobara in sajenje z dobrimi sosedi. Solato lahko, poleg
bolezni in škodljivcev, uniči tudi suša, ki povzroča ožgane konice.
Glavne bolezni solate so siva plesen,
mozaični virus in peronospora.
Škodljivci solate so koreninske in listne
uši, golobi in vrabci, polži in divjad.
Za zaščito pred divjadjo in ptiči je potrebno
gredo dobro ograditi in pokriti z svetlobno prepustno folijo.
Za boljšo vitalnost rastlin uporabljamo
pripravke iz morskih alg, medtem ko se proti škodljivcem lahko borimo z
biotičnim varstvom ali z uporabo kemično sintetičnih ali naravnih preparatov.
Več o biotičnem varstvu si lahko preberete
tukaj,
več o ostalih preparatih pa najdete
tukaj.
Dobri sosedi
(link na
razpredelnico).
Zdravilne lastnosti in uporaba v kulinariki
Solatne liste lahko polagamo kot obkladke na
modrice, jih uživamo pri razjedah v želodcu in sindromu razdražljivega črevesa.
Solata pomaga proti krčem, blaži kašelj, odpravlja dihalne težave, uporablja se
za zniževanje telesne temperature, juha iz solate odpravlja živčno napetost,
blaži vnetja (iz izvlečkov izdelujejo kreme za lajšanje sončnih opeklin in
mehčanje kože). Solata je blago pomirjevalo in narkotik, zato pomaga tudi proti
nespečnosti. Mleček solate pomešan z vinom učinkovito odpravlja bolečine.
V kulinariki je solata vsesplošno znana kot
sestavni del del solat v vseh sezonah, v taki obliki je svetovno tudi najbolj
uporabljena. Lahko jo tudi dušimo, kuhamo, iz nje pripravljamo juhe in pečemo.
Egipčani
so iz mlečka in listov solate pripravljali zvarke, ki so jih mešali s svežo
govedino, kadilom in brinovimi jagodami, zvarek pa je služil kot zdravilo proti
želodčnim težavam
Rimljani
so verjeli, da solata varuje neomadeževanost, dviguje moralo in spodbuja
zmernost.
Stebelna
solata je skupina, ki že takoj v zgodnjem obdobju rasti požene steblo, je odpornejša na visoke temperature, po dolžini celotnega stebla pa izraščajo užitni
listi.
Stebelna solata je edina solata, katere steblo je užitno (podobno kot pri
zeleni).
Stari
Grki so verjeli, da je solata dobra za boljši spanec, zato so jo postregli šele
po večerji.
Solata
za žejo: z več kot 90 odstotki vode solata tudi odlično poteši žejo.
Slovarček
prilagojene sorte – sorte, ki že dlje časa
uspevajo v naših pogojih in so se skozi generacije prilagodile našim
pridelovalnim razmeram
skladiščna sposobnost – je doba, v kateri
zelenjava še ohrani notranjo in zunanjo kakovost
solatnica – agronomska skupina zelenjadnic, ki
zajema vse sorte solate, radiča, vse sorte endivije. V skupino prištevamo tudi
rukolo.
Česen je trajnica, ki jo zaradi užitnega
podzemnega dela pridelujemo kot enoletnico. V medicini je zelo cenjen zaradi
svojega antibiotičnega delovanja, v kulinariki pa zaradi svoje prijetne arome.
Vsebuje manjšo količin rudnin in vitaminov.
Domnevno izvira česen iz zahodne Azije. V
Mezopotamiji naj bi ga pridelovali že 3.000 let p. n. š. in v Egiptu okoli 2.700
let p. n. š. Več stoletji ga pridelujejo tudi na Kitajskem in v Indiji. Že od
nekdaj velja česen kot ˝zdravilo za vse˝, sodobna znanost pa njegove zdravilne
vplive le potrjuje. Egipčani so ga dajali sužnjem, ki so gradili piramide, in ga
polagali v grobnice, da bi se tako obverovali pred okužbami. Hipokrat ga je
priporočal za zdravljenje materničnih tumorjev. V srednjem veku so ga ljudje
pribijali na vhodna vrata, s čimer naj bi se obvarovali pred čarovnicami in tudi
vampirji.
Morfologija
Kot čebula in por ima tudi česen šopasto
razrast korenin. Korenine izraščajo iz bazalnega diska (čebulnega krožca), ki je
pri lukovkah preobraženo steblo. Iz tega stebla izrašča od 6–12 strokov, ki
skupaj tvorijo glavico. Stroki so zaščiteni z luskolisti, ki nad glavico tvorijo
poru podobno pseudosteblo. Iz tega v nasprotno-izmenični razporeditvi izraščajo
listi.
Listi so ploščati kot pri poru. Cvet se
razvije po koncu zorenja glavice, ko so založni organi (stroki) napolnjeni. Cvet
je glavičaste oblike, ščiti ga ovojnica, ki se na vrhu zaključi s kljunom.
Sorte
Obstaja veliko sort česna, ki se delijo na
glavni dve skupini; pomladanski in jesenski oz. pozni in zgodnji česen. Izbira
sorte mora temeljiti na lastnostih tal in podnebja, v katerem ga bomo
pridelovali. Razen v času sajenja je glavna razlika med skupinama ta, da
jesenski česen naredi večje glavice zaradi obdobja mraza med zimo.
V Sloveniji imamo trenutno registrirane 4
slovenske avtohtone sorte česna, ki v naših pogojih najbolje uspevajo, saj so
prilagojene na tip tal in klimo.
Spomladanski: 'Ptujski spomladanski' in
'Štrigon'
Jesenski: 'Jesenski Anka' in 'Ptujski
jesenski'
Pridelovanje
Česen sadimo pozno jeseni (konec novembra)
ali zgodaj spomladi. Za razmnoževalni material uporabljamo debelejše stroke
prejšnjega pridelka ali kupimo semenski česen v trgovini. Stroke sadimo v
jeseni 4–8 cm, spomladi pa približno 2–3 cm globoko. Obrnjeni naj bodo navzgor,
saj se bodo tako najbolje razvijali. Ne smemo ga samo poriniti v zemljo, ker se
bo skozi zbito plast pod strokom koreninski sistem težje razvijal. V vrsti naj
bo razdalja vsaj 10 cm in med vrstami 20 cm. Česen prenese zelo nizke
temperature. Obdobje mraza pozimi (najmanj dvomesečno) vpliva na boljši
pridelek česna, zato ima jesenski česen večje glavice kot spomladanski. Stroke
lahko sadimo tudi pozimi v lončke in jih zgodaj spomladi presadimo na prosto.
Velikost glavic, ki se najbolj debelijo med dolgimi poletnimi dnevi, je odvisna
od velikosti nadzemnega zelenega dela.
Za optimalno rast potrebuje česen dobro
odcedna in tla lažjih tekstur. Uspeva, vendar slabše, tudi na težjih in bolj
kislih tleh.
Obilno je potrebno zalivati v času intenzivne
rasti glavic (en mesec pred spravilom), vendar zalivamo le enkrat do dvakrat na
teden.
Pobiranje in shranjevanje
Jesenski česen pobiramo že v prvem in drugem
tednu meseca junija oziroma ko začnejo listi rumeneti. Pomladanski česen se
pobira od dva do tri tedne kasneje. V primeru slabega vremena je česen potrebno
osušiti na ravnih površinah pod streho, nato pa ga lahko povežemo v snope,
spravimo v vreče ali spletemo kito, ki jih nato shranimo v hladnem in suhem
prostoru. Če rastlina uide v cvet, je glavica še vedno uporabna, vendar ni
primerna za daljše skladiščenje.
Zaščita pred boleznimi in škodljivci
Pomembna zaščita za zdrave in vitalne rastline
je kolobar. Najpomembnejši škodljivec česna je čebulna muha, ki okoli stebla, na
površini, izleže jajčeca, ličinke navrtajo stroke, rastlina porumeni in propade.
Ob deževnih obdobjih lahko česen napade peronospora (gljivična okužba), ki prav
tako uniči rastline. Za boj proti čebulni muhi v jeseni prekopljemo grede,
najboljša zaščita pa je še vedno dobri sosed korenček, ki z izločki odganja
škodljivca. Na česnu se lahko pojavi tudi bela gniloba (glivična okužba). Ob pojavu
bele gnilobe je potrebno okužene rastline izkopati in uničiti, na taki površini
je priporočeno, da se vsaj 8 let ne prideluje zelenjadnic in družine lukovk
(Alliaceae).
Obstajajo tudi drugi preparati za zaščito pred
glivičnimi in bakterijskimi okužbami (plesni, gnilobe), tako kemično-sintetični
kot naravni, več o njihovem zatiranju najdete na strani
FURS.
Dobri sosedi
(link na
razpredelnico).
Zdravilne lastnosti in uporaba v kulinariki
Česen vsebuje snovi z močnim protibakterijskim
delovanjem, učinkovito pa varuje tudi pred virusi in gljivami. Pomaga pri pikih
žuželk ter pri prebavnih in črevesnih težavah. Dve kemični snovi skupaj tvorita
baktericid alicin, ki daje česnu tudi značilen vonj. Novejše raziskave so
pokazale, da česen zmanjšuje raven škodljivega holesterola, z vsakodnevnim
uživanjem česen ščiti telo pred mnogimi vrstami raka, še posebaj pred rakom na
debelem črevesu.
Česen se v kulinariki zaradi ostrega vonja
uporablja predvsem kot začimba. Najbolj zdrav je v presni obliki: solate, pesto,
tržaška omaka itd. Kot začimbo ga uporabljamo v raznih omakah, je dodatek k
pečenkam, začimba k pečenemu krompirju ali pa iz njega naredimo aioli (s česnom
odišavljena majoneza, ponavadi le zmes olja in česna, včasih z dodatkom jajčnih
rumenjakov – za boljšo vezavo).
Česen devet bolezni pozdravi;
tavžentroža — pa zdravnika uboža.
Česen govori: Nalupi me z
nohti (ne z nožem), ti bom koristil za devet arcnij (zdravil).
Česen tako govori: Prijatelj,
ljubi me ti! Jaz sem za devet drugih arcnij.
Dober si, ko česen brez kruha.
Lačen sem, ko mačka
česna.
Siten ko česen.
Še česen ni dober brez
kruha.
Simbolika
Česen kot vražni obesek
Česen je predstavljal pomemben
rastlinski amulet ali vražni obesek. Na
Slovenskem je bila nekoč razširjena vera v vampirje in volkodlake ali kodlake,
zato so za obrambo pred njimi obešali stroke česna na vrata, tramove, okna ali
ljudem okoli vratu. Na nit nanizane stroke česna so otroci nosili okoli vratu za
zaščito pred glistami.
Česen naj bi bil izredno
varovalen. Mornarji so ga nosili na ladji, da ne bi doživeli brodoloma. V
srednjem veku je varoval vojake, rimski vojaki pa so ga jedli, da bi bili
pogumnejši. Planinci ponekod nosijo česen, da bi jih varoval pred slabim
vremenom. Otroke varuje med spanjem, če ga imajo pod blazino. Neveste so nekoč
nosile v žepu strok česna za srečo in varstvo pred zlom »na veliki dan«. Če s
česnom natremo magnet ali magnetovec, bosta izgubila čarovno moč.
Zanimivosti
Danes na
svetu pridelamo skoraj 3 milijone ton česna letno, v Slovenij skoraj 1.100 ton.
Ob koncu
90-ih let prejšnjega stoletja je zaradi vse obsežnejših virusnih okužb slovenski
česen skoraj izginil (do leta 2005 pridelanih le 240 t slovenskega česna). Na
srečo so ga slovenski žlahtnitelji v laboratorijih, s pomočjo meristemskega
razmnoževanja v tkivnih kulturah, očistili virusov in ga pred nekaj leti ponovno
predstavili slovenskemu potrošniku. Od takrat se slovenska pridelava česna vsako
leto povečuje (leta 2013 pridelanih 821 ton česna, leta 2016 že 1.089 ton).
S posebno
metodo segrevanja česna, v komori s kontrolirano atmosfero in vlago, dobimo črn
česen, ki je predvsem zaradi svojega izgleda in višje antioksidativne vrednosti hit svetovne vrhunske kulinarike.
Slovarček
Glivične okužbe – vse vrste okužb, ki jih
povzročijo glive
Baktericid – kemično-sintetična ali naravna
snov s protibakterijskim delovanjem
Čebula je dvoletnica iz družine lukovk
(Alliaceae), ki jo za uporabo pridelujemo kot enoletnico. Uporaben je zadebeljen
spodnji del preobraženih listov, ki tvori čebulo. Zmotno je prepričanje, da je
čebula preobraženo steblo, saj se steblo pri čebuli sploh ne razvije.
Zadebeljeni del rastline (čebula) se od česna loči predvsem po tem, da nima
strokov, ampak koncentrično razporejene zadebeljene liste, ki izraščajo iz
bazalnega diska (čebulnega krožca, ki je botanično močno reducirano steblo).
Izvor čebule je srednja Azija. Že pred 6.000
leti so čebulo pridelovali Egipčani, a ne le za hrano. Med vsemi zelenjadnicami
se na slikah grobnic čebula najpogosteje pojavlja, saj so jo med mumificiranjem
polagali v prsni koš, medenico in ob oči. Rimljani naj bi poznali že šest sort
čebule, ki so jo cenili predvsem zaradi njenih antiseptičnih učinkov.
Morfologija
Kot ostale lukvovke se tudi pri čebuli
korenine šopasto razraščajo iz bazalnega diska. Iz bazalnega diska na zgornji
strani izrašča poganjek, ki je krožno obdan z več plastmi zadebeljenih
luskolistov. Zadebeljeni del (čebulo) ščitijo zaščitni – suhi luskolisti, ki ne
prepuščajo vode in hkrati čebulo ščitijo pred vdorom bolezni in škodljivcev.
Zadebeljeni luskolisti postanejo nad zemljo
zeleni in spremenijo obliko. Izgledajo kot podolgovate votle okrogle cevke, ki
se zaključijo s konico.
Sorte
Ker je čebula že zelo stara vrsta
zelenjadnice, obstaja temu primerno veliko število sort. Po obliki in velikosti
čebul, ki jih razvijejo, ločimo sorte z velikimi, srednjimi in malimi čebulami,
te so lahko okrogle, bolj ploščate (vretenaste) ali bolj podolgovate. Glede na
barvo ločimo belo in rdečo čebulo, čeprav se lahko odtenki ene in druge med
seboj močno razlikujejo. Sorte se razlikujejo tudi glede njihove uporabnosti: so
bolj ali manj pekoče, imajo bolj ali manj zadebeljene luskoliste, so bolj ali
manj sladke.
Pridelovanje
Čebulo lahko pridelujemo iz semena ali iz
čebulčka. Seme dobimo iz dvoletnih rastlin, ko spomladi zacvetijo in se kroglast
cvet opraši, oplodi in razvije črno drobno seme. Čebulčki so nedozorele
čebulice, ki jih pridelamo iz semen. Da si zagotovimo čebulo skozi obdobje
celega leta, jo sadimo/sejemo dvakrat.
Setev: pozimi v setvene plošče, v zaprtih
prostorih z 10–16 °C Sajenje: zgodaj spomladi, ko se zemlja ogreje nad 5 °C
Setev: zgodaj jeseni, da se lahko rastlina
razvije in preživi zimo Sajenje: v celotnem jesenskem obdobju
Čebula ima rada sončen prostor in rodovitna,
odcedna tla. Čebulčki so odpornejši na zmrzal in talne bolezni kot sadike, so
odpornejši na čebulno muho in hitreje rastejo, kar je posebej pomembno za
območja s krajšo rastno dobo. Slaba stran pridelave s čebulčkom je, da posevek
rad uide v cvet, čebulčki so tudi mnogo dražji kot seme. Prednost semena je ta,
da je cenejši in da imamo na voljo veliko večjo izbiro sort.
Spomladi oziroma jeseni tla namenjena
pridelavi čebule dobro prerahljamo, odstranimo kamenje in večje grude ter
razplevelimo prostor. Gnojimo le z dobro zorjenim kompostom, saj čebula ne mara
svežega gnoja, prav tako pa ne mara kislih tal. Čebulčke sadimo na globino 2 cm
v setvene jamice, za srednje debelo čebulo sadimo na razdalji 5 cm, če pa želimo
debelejšo čebulo, jih sadimo na 10 cm. Med vrstami naj bo 25–30 cm razdalja.
Čebulo sejemo 2 cm globoko, seme zagrnemo s prstjo in jo rahlo poteptamo, da
preprečimo prekomerno izhlapevanje vode. Po vzniku rastline preredčimo. Redčimo
v vlažnem vremenu, da preprečimo napad čebulne muhe. Mlade rastline zastiramo z
zastirko, s čimer pomagamo ohranjati tla rahla, v tleh zadržimo vlago in
preprečujemo rast plevelov.
Spomladansko čebulo sejemo v vrste z razmakom
10 cm in jih preredčimo na razdaljo 2–3 cm. Čebulo nato, ob primerni debelini,
pobiramo za sprotno uporabo.
Ko se prične čebula debeliti, je potrebno
posevek razpleveliti ali odstraniti zastirko, da so rastline bolj izpostavljene
soncu.
Pobiranje in shranjevanje
Čebulo začnemo pobirati, ko listje poleže in
se začne rastlina sušiti. Pobiramo v suhem in toplem vremenu, če pa to ni možno,
je čebulo pred skladiščenjem potrebno natančno in dobro osušiti v suhem in
toplem prostoru. Čebulo pobiramo previdmo, da ne poškodujemo zaščitne plasti in
ne okužimo užitnega dela. Pred skladiščenjem čebulo očistimo prsti, izločimo
slabe, bolne ali mehke čebule. Pridelek nato povežemo v snope, spravimo v vreče
ali pa spletemo v kite in jih shranimo v hladen in suh prostor, kjer jih lahko
skladiščimo več mesecev.
Zaščita pred boleznimi in škodljivci
Glavna zaščita pred čebulnimi boleznimi in
škodljivci je kolobar. Najpomembnejši škodljivec čebule je čebulna muha, ki jo
odganjata tako korenje kot peteršilj, zato ju sejmo med čebulo. Čebule ne sejemo
za drugimi čebulnicami in nikoli na isto mesto v prej kot po 4 letih. Velika
nevarnost je tudi bela gniloba, ki se je ob pojavu zelo težko znebimo (tla so
kužna do 8 let). Pred ptiči čebulo zavarujemo z mrežo. Pomemben škodljivec, ki
uniči rastlino, je tudi stebelna ogorčica.
Za boj proti boleznim in škodljivcem obstajajo tudi mnoga kemično-sintetična in
naravna sredstva, ki jih najdete na strani
FURS.
Obstaja tudi t. i.
biotična
zaščita.
Dobri sosedi
(link na
razpredelnico).
Zdravilne lastnosti in uporaba v kulinariki
Sok čebule deluje v telesi kot razkužilo, je
močan diuretik, pomaga zdraviti
prehlade in pospešuje izkašljevanje. Vroča stebla in narezane čebulice lahko
uporabljamo kot obkladke na ognojkih.
V kulinariki je čebula nepogrešljiva
sestavina juh, omak, enolončnic in glavnih jedi. Lahko jo uživamo tudi presno
ob žaru ali v solatah. Iz nje lahko naredimo tudi samostojne jedi: pečena
čebula, ocvrta čebula, panirana in ocvrta čebula itd. Vložena čebula se
večinoma uporablja ob narezkih, mlada čebula se presna uporablja v spomladanskih
solatah in pomaga pri spomladanskem čisščenju, iz čebule lahko naredimo celo
sladice.
Ljudsko živinozdravstvo in
zdravljenje domačih živali
Čebula je imela pomembno vlogo
pri zdravljenju živine. Sveži čebulni sok so uporabljali zoper kašelj in
zasluzenost pljuč pri vseh domačih živalih. S sokom so natirali tudi kopita in
kremplje, kadar so bili krhki in lomljivi. Razkuževalne lastnosti čebule so se
zelo dobro obnesle tudi pri zatiranju slinavke in parkljevke. V ta namen so
nastrgano čebulo večkrat na dan vtirali živalim med parklje, prav tako pa so jim
s sokom natrli gobec in zobe.
Več tisoč let star zapis v
klinopisu govori: »Če uživam čebulo v času vetrov (jeseni), bom šele v času
deževja (spomladi) spet trpel za bolečinami v trebuhu.«
Simbolika
Čebula odganja čarovnice
Po ljudskem verovanju čebula
tako smrdi čarovnicam, da se tistemu, ki jo nosi pri sebi, nikoli ni treba bati
čarovnic.
Čebula napoveduje vreme,
ženitev in še kaj
Vreme so skoraj povsod na
Slovenskem prerokovali iz čebule. Čebulo so narezali na dvanajst kosov, za vsak
mesec v letu po enega, in jih posolili. Tisti kosi oziroma meseci, na katerih se
je sol stopila in so postali vlažni, naj bi bili v prihodnjem letu deževni,
ostali pa suhi. Iz nasoljenih kosov čebule so sklepali tudi o smrti; tisti član
družine, na čigar kosu čebule se je sol raztopila, naj bi kmalu umrl.
Dekle, ki je dalo čebulo pod
blazino, je sanjalo o prihodnjem ženinu. To se je zgodilo na večer pred svetim
Tomažem (21. decembra).
Čebula je sveta rastlina
Čebula je bila marsikje sveta
rastlina; v Egiptu so pred čebulo prisegali.
Čebula kot simbol
nesmrtnosti
Ker je čebulo moč luščiti po
plasteh, je v ljudskem verovanju simbolizirala nesmrtnost, večnost in kozmos.
Hud luk
V Beli krajini se mora ženska
hudo razjeziti, ko gre sadit čebulo, da pride hud luk.
Druga simbolika
Čebula
je v Evropi povezana tudi z denarjem in blaginjo, zato čebulnih olupkov nikoli
ne smeš odvreči na tla.
Čarovne
nože in meče so nekoč prečistili s čebulo.
Če vržemo čebulo za
odhajajočo nevesto, ta ne bo jokala.
Zanimivosti
Irci
verjamejo, da čebula zdravi plešavost
Beseda
čebula izvira ali iz benečanske besede cebolla ali iz staronemške besede
zebülle, izvor obeh prihaja iz latinske besede cepula.
Šalotka
je vrsta lukovk, ki ne spada med čebulo, ampak je zaradi svojih morfoloških
značilnosti (čebulice so manjše in podolgovate oblike, na eni rastlini pa se
razvije od 6 do 12 čebulic) uvrščena v svojo vrsto.
Sladka čebula je sorta
čebule, ki je tako hrustljava, sladka in sočna, da jo lahko pojemo kot
jabolko. Vzgajajo jo na havajskem otoku Maui.
Zakaj
jočemo? Čebula vsebuje žveplo, s katerim rastlina odganja žuželke. Ko žival
ugrizne v čebulo (ali ko prerežemo čebulo v kuhinji), se v zrak spustijo
hlapi žvepla, ki reagirajo z vodo v vlažnem očesu, in tako nastane blaga
oblika žveplene kisline. Žleza solznica v očesu se odzove z nastajanjem
solz, ki splaknejo motečo snov.
Slovarček
Bazalni disk (čebulni krožec) – zakrnelo in
močno reducirano steblo rastline na dnu čebule, med koreninami in nadzemnim
zelenim delom rastline.
Rastna doba – doba, ko je temperatura tal in
nočna temperatura nad 5, 8 ali 10 °C (odvisno od rastlinske vrste)
Diuretik – snov, ki pospešeno odvaja tekočino
iz telesa (deluje čistilno na organizem)
Por je spada v družino
lukovk (Alliaceae). Je dvoletnica, ki
jo pridelujemo kot enoletnico. Uporabno je celotno ˝lažno steblo˝, vse od
čebulnega krožca (bazalnega diska) do točke, kjer izrašča zadnji list. Če so
listi poškodovani, jih obrežemo ob ˝lažnem steblu˝, drugače pa lahko porabimo
tudi liste. Je rastlina, ki prenese zmrzal, kar pomeni, da lahko por pobiramo
vse dokler tla popolnoma ne zamrznejo. Por je bogat vir kalija in železa,
vsebuje pa tudi manjšo količino provitamina A in vitamina C.
Taksonomija
Kraljestvo: Plantae (rastline)
Deblo: Magnoliophyta (semenke)
Razred: Liliopsida (enokaličnice)
Red: Asparagales (beluševci)
Družina: Alliaceae (lukovke)
Rod: Allium (luk)
Vrsta: Allium porrum L.
Zgodovina
Že v Bibliji je por omenjen kot rastlina
Egipta. V Egiptu je imel zelo visoko, celo sveto vrednost in prisega pri poru je
veljala enako kot prisega pri katerem koli drugem božanstvu. Po vsej
severovzhodni Angliji že od osemdesetih let 19. stoletja prirejajo tekmovanja za največji por.
Morfologija
Koreninski sitem pri poru je šopasto in
globoko razraščen in bazalnega diska.
Bazalni disk loči koreninski sistem od
nadzemnega dela, čeprav je po navadi sam od 5–0 cm globoko.
Iz bazalnega diska koncentrično izraščajo
listi, ki skupaj tvorijo steblu podobno tvorbo (lažno steblo). Por je lahko v
spodnjem delu rahlo zadebeljen, vendar nikoli tako kot čebula ali česen.
˝Steblo˝ je v podzemnem delu zaradi pomanjkanja svetlobe bele barve.
Listi so en na drugega nasprotno usmerjeni in izraščajo izmenično. So ploščate
oblike in na videz podobni česnu.
Cvet se tvori v drugem letu, ko se razvije
steblo, na katerem se ta tvori. V njem se po oploditvi razvijejo za lukovke
tipična drobna črna semena.
Sorte
Pri poru poznamo dve večji skupini sort. V
prvo spadajo dolgi in tanki pori, v drugo pa kratki in debeli. Poznamo zgodnje,
srednje pozne in pozne sorte pora.
V Sloveniji imamo registrirano samo eno
avtohtono sorto 'Domači dolgi'.
Pridelovanje
Poru ustrezajo dobro odcedna in lahka tla,
zato na težka tla dodajamo organsko maso (kompost ali gnoj) in pesek, saj v
zemlji, kjer voda zastaja, por ne uspeva dobro. Je edina čebulnica, ki prenaša
hlevski gnoj, zato v jeseni v tla zadelamo uležan hlevski gnoj. Sejemo ga že
pozno pozimi v setvene plošče, v prostoru z dovolj svetlobe in temperaturo med
13 in 16 °C. Pozno spomladi sadike presadimo na prosto. Če želimo belo steblo,
lahko por sadimo v sadilne jamice 15–20 cm globoko, tako bodo rastline razvile
daljše belo ˝steblo˝ in bodo odpornejše na sušo. Če pa se odločimo za setev na
prosto, naj globina ne preseže 3 cm, v vrsti naj bo razdalja 15–20 cm, enak
razmak naj bo tudi med vrstami. Za debelejši por naj bodo razdalje še nekoliko
večje. Ker ima por veliko potrebo po dušiku, ga lahko dognojujemo z različnimi
organskimi gnojili. Por med rastjo okopavamo in osipamo. Z osipanjem prenehamo,
ko rastline prenehajo rasti, med osipavanjem pa pazimo, da med liste ne zaide
prst. Kadar je vreme med presajanjem suho, je por potrebno zalivati vsak dan, dokler
se rastlina dobro ne usidra. Z zastiranjem zaščitimo tla pred izsuševanjem in
zbijanjem, hkrati pa onemogočimo rast plevelom. Por je zelo občutljiv na
dušenje, zato pazimo da ima vedno na voljo dovolj prostora in ga ne preraste
plevel.
Pobiranje in shranjevanje
Zgodnje sorte lahko pričnemo pobirati že v
začetku jeseni, srednje pozne sorte pobiramo od začetka do sredine zime, medtem
ko pozne sorte lahko sveže izkopavamo vse do sredine pomladi. Težavo lahko
predstavljajo le zmrznjena tla. Por previdno izkopavamo z vilami, hranimo pa ga
lahko do nekaj tednov v hladilniku. Pozno pozimi in zgodaj spomladi lahko
pridelek pora tesno zložimo in ga hranimo v topli gredi, prav tako do nekaj
tednov. Ker je por tako vsestransko živilo, ga lahko svežega in narezanega
pospravimo v zamrzovalnik, kjer lahko zdrži tudi do naslednjega pridelka.
Zaščita pred boleznimi in škodljivci
Veliko nevarnost poru predstavlja porova
listna rja, ki se pojavlja predvsem poleti, kadar je veliko dežja. Obolele
rastline in dele rastlin je potrebno odstraniti in uničiti (ne dajemo jih na
kompost), na tem delu pa se izogibamo sajenju/sejanju katerekoli čebulnice za
dobo naslednjih 4–5 let. Za večjo odpornost poskrbimo s pripravki iz alg in
kalcijevimi gnojili. Škodljivci in bolezni pora so še čebulna muha, stebelna
ogorčica, trohnoba listov in polži. Za boj proti boleznim in škodljivcem
obstajajo tudi mnoga kemično-sintetična in naravna sredstva, ki jih najdete na
strani
FURS.
Obstaja tudi t. i.
biotična
zaščita.
Dobri sosedi
(link na
razpredelnico).
Zdravilne lastnosti in uporaba v kulinariki
Por, kot druge lukovke, vsebuje alicin, vendar
v manjših količinah. V kulinariki je zaradi svojega okusa in izgleda zelo
široko uporabljen. Lahko ga skuhamo, spečemo v pekaču, podušimo, ga pripravimo v
juhah in enolončnicah, dodajamo ga testeninam, lahko ga zavijemo v testo in
spečemo, listi pa so pomemben del kitajske kuhinje.
Leta 1895
je na enem od tekmovanj zmagovalec za največji por prejel 1 funt in ovčje srce,
danes pa nagrade že presegajo 1.300 funtov za zmagovalnega velikana.
Beseda por
je latinskega izvora; v Italiji: porro, v Franciji: poireau, v
Nemčiji: porree angleži pa ga imenujejo leek.
V Evropi
letno pridelamo 7 milijonov ton pora, v Sloveniji le 71,8 ton.
Zgodaj
spomladi, pred oblikovanjem oz. rastjo glavice je lahko rastlina česna
zelo podobna zrelemu tankemu poru
Por
so uporabljali že v Egiptu: V starem egipčanskem zdravniškem papirusu
najdemo 22 zdravilnih formul, kjer so por in česen uporabljali za
zdravljenje težav s srcem, glavobol, pike žuželk, gliste in tumorje.
Tekmovalci na antičnih olimpijskih igrah so jedli por kot poživilo. V Indiji
se je por uporabljal v ajurvedski medicini kot zdravilo za srce in kot
antiseptik.
Slovarček
Dušenje – pri boju za življenjski prostor in
vire so nekatere rastline hitrejše in uspešnejše, s tem pa negativno vplivajo
na rast in razvoj drugih rastlin
Paprika je trajna plodovka iz družine
razhudnikovk (Solanaceae), ki jih zaradi užitnih plodov pridelujemo kot
enoletnico. V jeseni prenaša tudi nižje temperature, ne pa zmrzali. Vsebuje
veliko provitamina A in vitamina C, zelene paprike pa vsebujejo tudi kar nekaj
železa.
Taksonomija
Kraljestvo: Plantae (rastline)
Deblo: Magnoliophyta (kritosemenke)
Razred: Magnoliopsida (dvokaličnice)
Podrazred: Asteridae (asteride)
Red: Solanales (razhudnikovci)
Družina: Solanaceae (razhudnikovke)
Rod: Capsicum (paprika)
Vrsta: Capsicum annuum L.
Etimologija
Ime paprika izhaja iz besede poper, za to pa
je kriv Kolumb. Ko se je leta 1492 odpravil na veliko potovanje, je bil namenjen
v Indijo, od koder je nameraval prinesti številne zaklade, med drugim začimbe,
kot sta črni in beli poper. Namesto tega je pristal v Ameriki, kjer je našel
pekoče rdeče plodove, ki jih je prinesel nazaj v Evropo kot 'rdeče paprike'.
Zgodovina
Paprika je tako kot ostale razhudnikovke k nam
prispela iz Amerike kmalu po njenem odkritju. Izvirala naj bi iz Mehike, kjer so
v 9.000 let starih naselbinah našli njeno seme. Sprva naj bi pridelovali pekoče
paprike, šele kasneje so se pojavile nepekoče sorte. V širšem obsegu so papriko
pridelovali Azteki. Španski in portugalski osvajalci so seme paprike kmalu po
njenem odkritju ponesli po svetu, saj je bil poper v tistih časih zelo draga
začimba, seme pekoče paprike je bil cenejši nadomestek. Danes je paprika zelo
dobro uveljavljena zelenjadnica po celem svetu.
Morfologija
Koreninski sistem paprike sestavljajo glavna
in močna korenina, ki prodira globoko v tla, iz nje pa izraščajo tanjše stranske
korenine, ki se večkrat razvejijo v še tanjše korenine. Tak koreninski sistem je
močna opora za nadzemni del, ki je lahko kar visok, pri dobrem pridelku pa tudi
težak.
Iz stebla izraščajo rahlo suličasti, gladki,
srednje veliki listi. Na nodijih oziroma členkih, od koder izraščajo listi, se v
pazduhah tvorijo novi poganjki, cvetni nastavki ali oboje. Paprike imajo veliko
stranskih poganjkov, zaradi česar so grmičaste oblike.
Cvetovi se tvorijo skozi vso sezono in
postopoma tvorijo plodove. V plodu (papriki) se tvorijo semena, ki so nekoliko
podobna paradižnikovim.
Sorte
V glavnem ločimo dve skupini paprik; pekoče in
nepekoče. Pekoče paprike (čiliji) so večinoma podolgovate izdolžene (špičaste)
oblike in manjši kot pri nepekoči papriki. Obstajajo seveda tudi v drugih
oblikah in v različnih barvah. Nepekoče paprike so večinoma večje in imajo dve
prepoznavni obliki; zvonaste ali koničaste. Tudi pri papriki so žlahtnitelji že
vzgojili zgodnje in pozne sorte. V Sloveniji imamo registrirane naslednje
avtohtone sorte paprik: ''Botinska rumena', 'Ferdi', 'Lana', 'Nataša',
'Sivrija', 'Šorokšari' in 'Vasja'.
Pridelovanje
Paprika je zelo toplotno zahtevna rastlina in
ima relativno dolgo rastno dobo, zato jo na našem področju vedno pridelujemo iz
sadik. Papriki ustrezajo vlažna, a dobro odcedna srednje težka do lahka tla, ki
naj ne bodo sveže pognojena. Če imamo ogrevan in dobro osvetljen prostor, lahko
začnemo sadike pridelovati že v začetku januarja. Pridelujemo sorte, ki so
najbolje prilagojene na naše rastne razmere, izbiramo preverjeno seme. Seme
posejemo v setvene plošče 1 cm globoko in skrbimo, da je temperatura ves čas med
20 in 24 °C. Ko rastlinice razvijejo 3 prave liste, jih presadimo prvič v manjše
lončke, ko pa se dobro ukoreninijo, jih presadimo v večje lončke. Na prosto jih
presajamo, ko so približno 10–15 cm visoke in že začnejo razvijati prve
plodove. Sadimo jih na razdaljah 45 × 45 cm. Tla morajo biti ves čas vlažna in
opleta, potrebno pa je tudi okopavanje. Lahko jih sadimo tudi v črno folijo ali
zastiramo z naravnimi zastirkami.
Pobiranje in shranjevanje
Paprike lahko pustimo na rastlini, dokler ne
dobi značilne zrele barve, lahko pa začnemo obirati še zelene, ko dosežejo
primerno velikost za uporabo in na tak način spodbudimo rast novih plodov ter
povečamo pridelek. V hladnem in vlažnem prostoru nam bodo paprike zdržale do 14
dni. Pekoče paprike so primerne za sušenje, v hladilniku zdržijo do tri tedne.
Rastline s plodovi na koncu rastne sezone
izkopljemo in jih postavimo v suh prostor z glavo navzgor, kjer ne zmrzuje,
tako shranjene nam lahko počasi zorijo še več mesecev. Pekoč okus čilija postaja
s staranjem vse izrazitejši. Suhi čili lahko hranimo več let.
Zaščita pred boleznimi in škodljivci
Paprika je relativno odporna na bolezni in
škodljivce, čeprav se ob primernih pogojih za razvoj škodljivcev in bolezni to
lahko spremeni. Največkrat plodove obžrejo polži, v rastlinjakih pa jim največjo
grožnjo predstavlja rdeča pršica. Za vitalno rast in zdrav razvoj izbiramo
prilagojene sorte, dobre sosede in kolobarimo, lahko pa si pomagamo z
naravnimi
domačimi
pripravki,
z
biotično
zaščito
ali z
registriranimi
kemično-sintetičnimi
sredstvi.
Dobri sosedi
(link na
razpredelnico).
Zdravilne lastnosti in uporaba v kulinariki
Glavna učinkovina paprik, ki ima zdravilni
učinek, je kapsaicin. Le-ta preprečuje in lajša kronični bronhitis,
enfizem,
pospešuje izkašljevanje in presnovo alkohola, pospešuje pretok krvi, pomaga pri
lajšanju bolečin v mišicah, spodbuja sproščanje
endorfinov
in krepi dobro počutje. Če trikrat na teden
pojemo bolj začinjen, obrok ali vsak dan spijemo kozarec vode z nekaj pekoče
omake, se obvarujemo pred prehladom, očistimo dihalne poti in lajšamo napade
bronhitisa.
Rdeče paprike popestrijo barvo in okus jedem.
Lahko jih jemo surove, lahko jih kuhamo in spečemo v pečici ali na žaru. Dobro
se paprika poda k enolončnicam, morskim in riževim jedem. Zmleta rdeča sladka
paprika je dobrodošla začimba pri prenekateri mesni jedi. Tudi čiliji se lahko
posušeni zmeljejo v prah in služijo kot začimba; tako obliko čilija imenujemo
kajenski poper.
Paprika
je bila ena od zelenjadnic, ki jih je odkril Krištof Kolumb, zanjo je verjel da
je to nova oblika popra, zato jo je poimenoval kar poper. Od tod izvira tudi
angleško poimenovanje Pepper.
Paprika
peče zaradi alkaloida kapsaicina, ki se meri se s Scovillovo lestvico; blagi
čiliji imajo med 500 in 1.500 izmerjenih enot, Jalapeno ima do 10.000 enot,
Hbanero do 500.000 enot, trenutno pa najbolj pekoče paprike (čiliji), presegajo
2.400.000 enot.
Vse
paprike so v fazi njihove naravne (fiziološke) zrelosti rumene, oranžne, rdeče
ali črne, kar pomeni, da zelene paprike, ki jih nabiramo ali kupujemo, še niso
povsem dozorele. Zrelost je v tem primeru pomembna le za razmnoževanje, saj je
plod odličen za uživanje od trenutka, ko se začnejo plodovi debeliti.
Kapsaicin
je v vodi netopna molekula, zato voda ne pomaga, kadar jemo čili; pomaga jogurt
ali mleko, ki vsebujeta maščobe na katere se veže kapsaicin.
Ali ste vedeli, da
ima paprika trikrat več vitamina C kot
pomaranča?
da je že mlad plod paprike, ki je zelen
nezrel, užiten?
Paradižnik je kratkoživa trajnica iz družine
razhudnikovk (Solanaceae), ki jih zaradi odličnih plodov pridelujemo kot
enoletnico. Lahko prenese nižje temperature, a ne zmrzali. Vsebuje veliko
likopena, vitaminov C in B ter provitamina A.
Paradižnik ali paradajz, kot
mu najpogosteje pravimo Slovenci.
Etimologija
Srvnem. paradiesapfel pomeni
‛rdeče jabolko’. Poimenovanje temelji na svetopisemski legendi o Adamu in Evi
ter prepovedanem sadu v raju, ki so ga v evr. slikarstvu navadno upodabljali kot
rdeče jabolko. Zaradi podobnosti se je poimenovanje kasneje preneslo na
paradižnik, ki so ga v Evropo v novem veku prinesli iz Južne Amerike.
Zgodovina
Paradižnik izvira iz Andskega gorovja v južni
Ameriki, Azteki naj bi ga pridelovali že pred več kot 2.500 leti. Med selitvijo
v severno Ameriko so, poleg koruze, vzeli tudi paradižnik. Takratni paradižnik
je bil droben in bolj rumene kot rdeče barve. K nam so ga med letoma 1493 in
1521 prinesle Kolumbova ali Cortezove odprave. Iz Španije se je razselil po
Evropi, sprva kot okrasna rastlina, saj so ljudje predvidevali, da je zaradi
tako živobarvnih in svetlečih plodov verjetno strupena. Prvi so ga, kot mnoge
ostale zelenjadnice Novega Sveta, začeli jesti Italijani, ki so zanj mislili da
je afrodiziak. Kmalu po uveljavitvi v italijanski kuhinji se je za človeško
potrošnjo začel pridelovati širom po svetu.
Morfologija
Koreninski sistem paradižnika je zelo podoben
koreninskemu sistemu paprike. Nad površjem se začne razvijati steblo, ki je na
mestih, kjer izrašča list ali socvetje rahlo zadebeljen, ta del imenujemo nodij
(kolence). Steblo je sposobno po celotni površini razvijati korenine, zato lahko sadiko paradižnika na stalno mesto posadimo globje (jo v tla
"položimo"). Iz stebla izmenično izraščajo listi, nasproti pa socvetja. Listi so
pernato sestavljeni, rahlo nazobčani in rahlo dlakavi. V pazduhah listov
izraščajo poganjki, ki bodo tvorili stranska (sekundarna) stebla. Le-ta se bodo
naprej razvijala enako kot glavno steblo. Pri
determinantnih sortah je oblika razraščanja bolj grmičasta, pri
nedeterminantnih sortah pa gojimo le
eno steblo, ki lahko zraste tudi do nekaj metrov. V socvetjih se tvori mnogo
rumenih zvezdastih cvetov, iz katerih se po oprašitvi razvijejo plodovi
(paradižniki) raznih barv in oblik.
Sorte
Pri paradižniku obstaja na stotine sort, v
glavnem jih ločimo v dve skupini:
skupina sort, primernih za pridelavo v
zaščitenih prostorih, ima nedeterminantno (nekončno) rast, vzgajamo jih na eno
steblo ob opori,
skupina sort, primernih za pridelavo na
prostem, ima večinoma determinantno (končno) in nižjo rast, ne vežemo jih ob
oporo – rastline imajo habitus grmičaste oblike.
Plodovi so lahko drobni kot
češnje (tip češnjev paradižnik), lahko pa so mesnati in ogromni (tip rebrastega
paradižnika, npr. 'Volovsko srce').
Najobičajnejša barva plodov paradižnika je
sicer rdeča in oblika okrogla, obstajajo pa tudi sorte z rumenimi, belimi,
črnimi, rožnatimi, oranžnimi, zelenimi in lisastimi plodovi najrazličnejših
oblik (okrogli, podolgovati, eliptični, hruškasti, srčasti ali tudi nepravilnih
oblik).
Več o nekaterih agronomskih, analitičnih in
senzoričnih lastnostih t. i. "heirloom" sort paradižnika najdete v diplomskih
delih:
Janžekovič
S.
in
Lang
S..
Lahko so okrogli, podolgovati, eliptični,
hruškastih oblik, srčastih oblik ali celo nepravilnih oblik. Po barvah ločimo:
rumene, rožnate, lisaste in rdeče.
Pri nas imamo registrirane naslednje avtohtone
sorte: 'Dule', 'Jani pritlikav', 'Lila', 'Luka', 'Maribor', 'Meri', 'Milka',
'Novosadski jabučar', 'Stanko', 'Tomi', 'Val', 'Vesna', 'Volovsko srce'.
Pridelovanje
Paradižnik ima rad tople in sončne lege ter
dobro odcedna, globoka, vlažna tla s pH vrednostjo med 5,5 in 7. Paradižnik
je plodovka in izvira iz toplih krajev, zato potrebuje daljše rastno dobo in
višje temperature. V jeseni gredo oskrbimo s preperelo organsko snovjo (kompost
ali uležan hlevski gnoj). V zaščitenih ogrevanih prostorih začnemo s setvijo že
sredi januarja. Sejemo v setvene plošče ali lončke 2 cm globoko. Temperatura za
uspešno kalitev mora biti 16 °C. Sadike presajamo v večje lončke ob razvoju
prvih 3 pravih listov. Na prosto jih presajamo šele, ko mine nevarnost zmrzali.
Priporočeno je, da se sadike presaja do 1 cm pod prvimi pravimi listi globoko,
saj s tem spodbudimo rast stranskih korenin, ki učvrstijo rastlino. Če sejemo na
prosto, se tega lotimo 6–8 tednov pred zadnjo predvideno zmrzaljo. Sejemo 2 cm
globoko, končna razdalja rastlin pa naj bo 45–60 cm v vrsti in 70–90 cm med
vrstami, odvisno od gojitvene oblike paradižnika. Paradižnik je potrebno med
celotno rastno dobo zalivati, pleti in okopavati, saj mu s tem omogočamo
najboljšo rast in dosežemo največji pridelek. Pomembno opravilo, ki vpliva na
količino pridelka paradižnika pri nedeterminantnih sortah, je pinciranje ali
trganje zalistnikov.
Paradižnik lahko pridelujemo tudi na črni
foliji ali ga zaščitimo z debelejšo plastjo organske zastirke. Paradižnik
porabi veliko kalija in kalcija, ki ga je potrebno dodajati tudi med rastno
dobo, da se izognemo črnim pegam na spodnji strani plodov, ki se
pojavijo ob pomanjkanju. Paradižnike z višjo rastjo je potrebno privezati na oporo, saj ga
lahko teža plodov in močan veter zlahka zlomita. Nočne temperature pod 12 °C in
dnevne nad 33 °C povzročijo, da se na rastlinah ne razvijejo plodovi. Nočne
temperature nad 25 °C pa povzročijo odpadanje cvetov.
Pobiranje in shranjevanje
Plodove grmičastih sort paradižnika pobiramo 7–8 tednov po presajanju, sorte, ki jih privezujemo, pa 10–12 tednov po
presajanju. Dozorel plod rahlo privzdignemo in ga odlomimo na delu peclja, kjer
se pojavi manjša zadebelitev. Pred prvo zmrzaljo nedozorele paradižnike poberemo
skupaj z rastlino, ki jo na suhem in pred zmrzaljo na varnem mestu privežemo s
koreninami navzgor. Plodovi bodo na rastlinah sčasoma dozoreli. Shranjujemo jih
lahko tudi v papirnate vrečke, skupaj z jabolki in bananami (klimakterični
plodovi, ki izločajo etilen – hormon staranja pri rastlinah), da pospešimo
zorenje paradižnikov. Lahko jih skuhamo in iz njih naredimo mezgo, ki jo lahko
hranimo na suhem in hladnem prostoru kar nekaj mesecev. Lahko jih skuhamo v
slani vodi, jih zložimo v kozarce, ki jih neprodušno zapremo. Mesnate
paradižnike lahko sušimo na soncu ali v pečici. Suhi paradižniki, shranjeni v
neprodušno zaprte posode, v hladnem prostoru, se ohranijo do 9 mesecev. Pred
uporabo jih je potrebno preliti s kropom iz vode in kisa, da se omehčajo. V
hladilniku ostanejo sveži do enega tedna, vendar več okusa ohranijo pri sobni
temperaturi. Če jih pobiramo, preden so popolnoma zreli in jih zložimo v lesene
zaboje, jih lahko hranimo tudi več tednov v hladnih in suhih prostorih.
Zaščita pred boleznimi in škodljivci (ni
OK, pojasni Martin)
Pri paradižniku smo lahko deležni gnilobe
cvetnih vršičkov, ki je posledica pomanjkanja kalcija, bodisi zaradi premalo
kalcija v tleh bodisi zaradi nerednega zalivanja. Če paradižnik zalivamo
neredno, še posebej ko je vroče, bodo plodovi razpokali. Če so temperaturna
nihanja med dnevom in nočjo previsoka, se začnejo listi grbančiti.
Pomanjkanje magnezija opazimo, ko začnejo medžilni prostori na starejših listih
rumeneti. Takrat uporabimo magnezijev sulfat ali kako organsko gnojilo z
dodatkom magnezija. Še ena posledica nepravilnega gojenja je zeleni kolobar. To
je trda zadebelitev na pecljih, ki je posledica premočnega sonca in previsokih
temperatur. Vidimo, da je paradižnik za gojenje zahtevna rastlina že
brez bolezni in škodljivcev, kaj šele z njimi. Vendar paradižnik radi napadejo
mnogi sovražniki: verticilijska uvelost (gljivična okužba), fuzarijska uvelost
(gljivična okužba), krompirjeva listna pegavost, rdeča pršica, bela mušica,
listne uši (redko), tobakov mozaik virus, gosenice paradižnikovega molja, itn.
Proti vsem tem boleznim in škodljivcem se je potrebno boriti pametno, saj bomo
tako imeli najmanj težav z njimi. Za vitalno rast in zdrav razvoj izbiramo
prilagojene sorte, dobre sosede in kolobarimo, lahko pa si pomagamo z
naravnimi
domačimi
pripravki,
z
biotično
zaščito
ali z
registriranimi
kemično-sintetičnimi
sredstvi.
Dobri sosedi
(link na
razpredelnico).
Zdravilne lastnosti in uporaba v kulinariki
Zaradi visoke količine antioksidantov
paradižnik preprečuje razvoj raka in vnetje slepega črevesa (slepiča). Pomagal
naj bi proti zaprtju, prebavnih težavah in pri težavah ledvic in jeter.
Paradižnik je najbolje uživati v presni
obliki, saj tako najbolj začutimo njegov pravi okus in dobimo največ hranilnih
snovi. Še posebej odličen je v kombinaciji z mozzarelo, svežimi listi bazilike, pokapljanimi z olivnim oljem in posutimi z
malo limoninega timijana ali svežega drobnjaka. Nekateri paradižnik pred uporabo
lupijo, še posebej kadar se iz njega pripravlja mezga ali juha. Za lažje
lupljenje je dobro plodove za minuto potopiti v krop. Kuhane lahko pripravimo z
omleto ali s testeninami. Lahko jih pečemo na žaru ali v pečici in jih
postrežemo kot prilogo raznim mesnim in vegetarijanskim jedem. Večje plodove
lahko izdolbemo in nadevamo z raznimi nadevi: iz morske hrane, mesa, zelenjave,
sira, skute ali jajc. Zelene paradižnike lahko uživamo, vendar jih je potrebno
prej termično obdelati (spanirane ocvremo v olju, iz njih naredimo marmelado ali
chutney).
Zanimivosti
Ali je
paradižnik sadje ali zelenjava, je večno vprašanje. Po botanični klasifikaciji bi
morali paradižnik uvrščati med sadje (prav tako tudi papriko, kumare, bučke,
melone, lubenice, jajčevce ipd.), a se zaradi uporabe plodov, ki jih pridelamo
in vsebnosti sladkorja, uvrščajo med zelenjavo. Tako je paradižnik (in ostale
plodovke) sadna izjema, ki jo uvrščamo med zelenjavo.
Solanum
lycopersicum je le eno od mnogih
znanstvenih poimenovanj za paradižnik, lahko ga najdemo tudi pod imeni: Lycopersicon cerasiforme Dunal,
Lycopersicon cerasiforme var. leptophyllum Duna, Lycopersicon esculentum var.
cerasiforme
(Dunal) A. Gray, Lycopersicon esculentum var. esculentum,Lycopersicon esculentum var.
leptophyllum (Dunal) D'Arcy, Lycopersicon humboldtii (Willd.) Dunal,
Lycopersicum cerasiforme
Dunal, Scubulon humboldtii (Willd.) Raf., Solanum humboldtii
Willd.
Zanimivo
je, da je v novo Ameriko, ki so jo naselili belci, paradižnik prišel iz Evrope z
italijanskimi emigranti, ki so ga prvi začeli predelovati tudi v mezgo.
Zeleni
paradižniki surovi niso užitni, listi in stebla pa so celo strupeni. Nekateri
znanstveniki so celo mnenja, da povzroča alergijo na hrano in povečuje težave z
artritisom.
V
srednjem veku je paradižnik veljal ali za neužitnega ali strupenega. Poleg tega
so menili, da deluje kot afrodiziak – Francozi so mu rekli la pomme d'amour ali
»jabolko ljubezni«. Danes vemo, da so paradižniki bogat vir likopena, močnega
antioksidanta in snovi s protirakavim delovanjem, čeprav vedno niso bili
priljubljena zdrava hrana. Leta 1628 je priznani italijanski zdravnik dejal,
da je ta delikatesa iz novega sveta »nenavadna in grozna«.
Slovarček
Kratkoživa trajnica – rastlina, ki živi več
kot dve leti, a po navadi že v tretjem ali četrtem letu propade
Pinciranje – odstranjevanje poganjkov iz
pazduh listov, te poganjke imenujemo zalistniki
Afrodiziak – substanca, ki spodbuja spolno
poželenje – libido. Delovanje afrodiziaka, kljub mnogim raziskovanjem na to temo in ljudskemu
prepričanju, znanost še ni potrdila (Afrodiziak)
Nodij – kolenčasto steblo pri rastlinah se
deli na nodije in internodije. Nodiji so kolenca ali rahle zadebelitve na
steblu, vmesni del stebla med dvema nodijema pa se imenuje internodij
(medkolenčje)
Determinantne sorte – sorte kmetijskih
rastlin, katerih rast se konča z cvetom
Nedeterminantne sorte – sorte kmetijskih
rastlin, katerih rast se ne konča, rastni vršiček raste, dokler ga ne odščipnemo
ali dokler se rastna sezona ne zaključi
Kumare so enoletne plezajoče ali plazeče
rastline iz družine bučevk (Cucurbitaceae), ki jih pridelujemo zaradi sočnih
podolgovatih ali okroglih plodov. Zelo so občutljive na mraz in mrzel veter.
Vsebujejo nekaj provitamina A in kalija.
Taksonomija
Kraljestvo: Plantae (rastline)
Deblo: Magnoliophyta (kritosemenke)
Razred: Magnoliopsida (dvokaličnice)
Red: Cucurbitales (bučevci)
Družina: Cucurbitaceae (bučevke)
Rod: Cucumis (kumara)
Vrsta: Cucumis sativus L.
Zgodovina
Kumara izvira iz osrednje Azije, prvi zapisi o
njenem pridelovanju segajo 2.000 let p. n. š., ko so kumare pridelovali na vrtovih
v Mezopotamiji. V 1. stoletju so jih pridelovali Rimljani, pred 1.000 leti pa
jih začeli pridelovati tudi v Indiji. V Ameriko so prišle s Kolumbom in se takoj
začele pridelovati na Haitiju, leta 1609 pa so z naseljenci prišle do Virginije.
Pred 19. stoletjem so kumare pripravljali predvsem v juhah, enolončnicah ali kot
prilogo.
Morfologija
Kumare imajo močno razvejan koreninski sistem.
Sestavljajo ga številne korenine, iz katerih izrašča mnogo lasastih korenin.
Steblo se najprej razvije do kličnih listov, ki vzpostavijo fotosintezo, s čimer
rastlina postane neodvisna (avtotrof). Steblo se nato razvija tako, da se na
vsakih 10 do 15 cm razvije list, v pazduhi katerega se asneje razvije cvet.
Listi rastejo na močnih z drobnimi iglicami prekritih steblih in so srčaste
oblike.
Kumara nasproti lista razvije še vitico, s
katero se sama pritrdi na oporo.
Starejše sorte kumar tvorijo moške in ženske
cvetove v razmerju 1:1, medtem ko novejši kultivarji razvijejo skoraj samo
ženske cvetove.
Cvetovi so zvezdaste oblike in so bele do
oranžno-rumene barve. Pod ženskimi cvetovi je vidna že pred oploditvijo
zadebelitev, ki je dejansko podrasla plodnica. Ko se ženski cvet oplodi, se iz
zadebelitve začne razvijati plod – kumara. Žlahtnitelji so razvili okrogle,
podolgovate, bele, belo-zelene, zelene, temno zelene, debele in tanke kumare. V
kumari se razvijejo semena, ki so svetle barve in po obliki spominjajo na
solzice.
Sorte
Sortiment kumar razvrščamo v tri glavne
skupine: sorte primerne za pridelavo v rastlinjakih, sorte primerne za pridelavo
na prostem in sorte za vlaganje.
Tiste, primerne za pridelavo v rastlinjakih,
imajo partenokarpne plodove, saj opraševalci (čebele, čmrlji in druge žuželke)
ne morejo oprašiti ženskih cvetov. Po navadi te sorte dajo velik pridelek in
imajo večinoma, ali le ženske cvetove. Lupina je lahko gladka ali rahlo
bodičasta. Kumare so lahko plezajoče ali grmičaste, plodovi pa so raznih
velikosti, oblik in barv.
Sorte, primerne za pridelavo na prostem, lahko
imajo prav tako večinoma ženske cvetove, a jih morajo za razvoj plodov oprašiti
žuželke.
Sorte, primerne za vlaganje, tvorijo mnogo več
plodov, a so ti drobnejši. Po navadi imajo bolj razvejana stebla.
Pridelovanje
Kumare so glede temperature in hranil zelo
zahtevne rastline, zato jih je potrebno saditi v dobro odcedna tla, bogata s
hranili in pH vrednostjo med 6,5 in 7,5. Sadimo jih na sončne, zaščitene lege,
za boljšo kakovost plodov jih pridelujemo ob opori.
Seme sejemo v setvene lončke od sredine
pomladi dalje, v zaščitenih prostorih s temperaturo 20–25 °C. Rastline
presajamo na prosto, ko mine nevarnost zmrzali (pri nas je to po 15. maju –
ledeni možje).
Nadzemni del pri kumarah se razvija hitreje
kot koreninski sistem, zato je potrebno rastline presajati previdno, šele ko so
dovolj velike, ali pa jih sejemo neposredno na prosto, ko se tla ogrejejo na 20
°C. Preden jih presadimo na prosto, na gredi izkopljemo jarek, širine 45 in
globine 30 cm. Vanj nasujemo preperel kompost ali hlevski gnoj in zasujemo.
Naredi se greben v katerega na razdaljo 1 m sadimo mlade sadike (greben služi za
odtekanje odvečne vode). Sadike takoj privežemo na oporo, saj se bodo bolje
razvijale in dajale več pridelka. Ko razvijejo 5 do 6 pravih listov, odstranimo
rastni vršiček. Razvijeta se dva nova rastna vršička, katerim čez nekaj časa
prav tako odstranimo vršička. Tako dobimo iz ene rastline štiri glavne ovijalke,
ki bodo rasle in rodile vse do jeseni.
Kumare je potrebno redno pleti in skrbeti da
ostanejo tla vlažna. Priporočljiva je uporaba zastirke, s katero zaščitimo
zemljo in preprečimo vznik plevelov.
Pobiranje in shranjevanje
Kumare pobiramo, ko fiziološko še ne dozorijo.
Pobiramo jih od sredine poletja pa vse do sredine jeseni. Za večji pridelek je
potrebno kumare (plodove) redno odstranjevati. Ko je kumara zrela, jo odrežemo z
ostrim nožem. V hladilniku ostanejo sveže en teden, lahko pa jih shranjujemo v
mrežastih vrečah obešene v hladnih prostorih. Če ne porabimo cele kumare, jo
ovijemo s plastično folijo ali pa postavimo v globok kozarec z malo vode in z
odrezanim koncem navzdol. Lahko pa jih tudi očistimo narežemo in zamrznemo.
Zmrznjene kumare se popolnoma zmehčajo, ko jih odtalimo, zato so primerne le za
nadaljnjo toplotno obdelavo.
Zaščita pred boleznimi in škodljivci
Tipični škodljivci in bolezni kumar so: listne
uši, rdeča pršice, polži, pepelasta plesen in mozaični virus. Proti njim se
branimo s pastmi, doma narejenimi preparati ali kupljenimi pripravki. Za vitalno
rast in zdrav razvoj izbiramo prilagojene sorte, dobre sosede in kolobarimo,
lahko pa si pomagamo z
naravnimi
domačimi
pripravki,
z
biotično
zaščito
ali z
registriranimi
kemično-sintetičnimi
sredstvi.
Dobri sosedi
(link na
razpredelnico).
Zdravilne lastnosti in uporaba v kulinariki
Zrele kumare so dobre prečiščevalke krvi,
pospešujejo delovanje ledvic, zdravijo želodčne in črevesne bolezni ter pomagajo
pri sladkorni bolezni. Z rezinami kumar, položenimi na obraz, izboljšamo kožo, s
polaganjem na prizadeta mesta pa blažimo pike insektov.
V kulinariki se kumare pogosto uporabljajo kot
pomembna sestavina poletnih solat, termično obdelane pa lahko najdemo v juhah,
omakah, prilogah ali pečene in gratinirane kot glavno jed. Iz kumar lahko
naredimo tudi pire ali pa jih kot okras dodamo jedem in pijačam.
Zanimivosti
Rimljani
so kumare pridelovali v premičnih gredah, da so jih lahko izpostavljali soncu,
jeseni pa so jih prestavili v takratne tople grede.
Cesar
Tiberij je imel kumare tako rad, da jih je užival vsak dan.
Recept iz
18. stoletja goovori o celem golobu, skuhanim med dvema polovicama kumare.
Kumare
rada napade pepelasta plesen, zato je dobro, da rastlinam omogočim čim boljše
kroženje zraka in čim manjšo zračno vlago.
Sorte,
vzgojene za pridelavo v rastlinjakih, za kakovostne plodove ne smejo biti
oprašene. Ostale sorte potrebujejo oprašitev, saj se drugače plod sploh ne
razvije ali pa se razvije le na pol.
Kumara je prastara zdravilna rastlina in
ena najstarejših naravnih lepotil. Kumarični sok so uporabljali za
zdravljenje kožnih izpuščajev in vnetij, za odstranjevanje peg in proti
opeklinam, v domači kozmetiki pa je najbolj znan sveže stisnjen kumarični
sok, ki se nanaša na obraz, da je koža bolj gladka.
Pojav rastline v jeziku
držati se
kot kisla kumara
Slovarček
Lasaste korenine – sekundarne korenine,
oziroma korenine ki izraščajo iz glavnih korenin in so po navadi bele barve in
zelo tanke. Odgovorne so za večino privzetih snovi, ki jih rastlina potrebuje za
svojo rast in razvoj
Partenokarpni plodovi – plodovi brez semen;
pojavijo se kot naravna ali umetna mutacija. Plodovi se razvijejo, četudi ni
prišlo do oprašitve, v njih pa se semena ne razvijejo. Človek je tako mutacijo
izkoristil v svoj prid. Takih sort se ne sme opraševati, saj bo pridelek slabši
ali pa ga sploh ne bo. Več o partenokarpiji si lahko preberete
tukaj
SI
ali
tukaj
ENG).
Ovijalka – preobraženo steblo, katerega namen
je plezanje in ovijanje okoli opore
Vitica – preobraženo steblo, ki služi pri
plezalkah in ovijalkah za pritrditev na oporo; tanki svedrasti zeleni izrastki
Bučke so enoletne varietete vrste Cucurbita
pepo (buča) iz družine bučevk (Cucurbitaceae). Zanje so značilni
podolgovati, okrogli ali cvetovom podobni plodovi, ki slabo prenašajo mraz.
Plodovi imajo visoko vsebnost provitamina A in nekaj vitamina C in folne
kisline.
Taksonomija
Kraljestvo: Plantae (rastline)
Deblo: Magnoliophyta (kritosemenke)
Razred: Magnoliopsida (dvokaličnice)
Red: Cucurbitales (bučevci)
Družina: Cucurbitaceae (bučevke)
Rod: Cucurbita (buča)
Vrsta: Cucurbita pepo L.
Varieteta: Cucurbita pepo L. var.
cylindrica
Sopomenke
Bučkam po domače pravimo tudi cukete – ime
izhaja iz italijanske besede zucchini, ki pomeni »majhne buče.
Zgodovina
Bučka se je razvila iz buče (Cucurbita pepo
L.), ki jo je v Evropo prinesel Kolumb kmalu po odkritju Amerike. Bučko, ki
jo poznamo danes tudi pod imenom cukini, je nastala s križanjem šele konec
19. stoletja v Italiji. Do danes pa se je zaradi dobrega okusa, vsesplošne
uporabnosti in lahke pridelave razširila po celem svetu.
Morfologija
Koreninski sistem je enak kot pri kumarah in
se počasneje razvija kot zelen nadzemni del. Nad tlemi rastlina tvori steblo, ki
je kratko, brez stranskih stebel, listi in cvetovi pa so po steblu razporejeni
zelo na gosto. Moški cvetovi izraščajo na dolgih tankih pecljih, so oranžno
rumene barve in zvezdaste oblike. So mnogo večji kot cvetovi kumar.
Na kratkih listnih pecljih, na katerih je
zadebelitev, se oblikuje ženski cvet. Zadebelitev se z oprašitvijo razvije v
uporaben podolgovat plod ali bučko. V njej do jeseni dozorijo semena, ki imajo
obliko limone in so po navadi dolga 1–1,5 cm.
Sorte
Pri bučkah ločimo skupine sort predvsem po
barvi (rumene, bele, zelene, progaste) in po obliki (okrogle, podolgovate,
cvetne oblike). Pri izbiri sort primernih za našo gredo upoštevamo podnebje in
tip tal.
Pridelovanje
Bučke imajo, tako kot vse predstavnice družine
Cucurbitaceae (bučevke), rade sončne lege, vlažna in s hranili zelo bogata tla,
s pH vrednostjo 5,5–6,8.
Bučke ne prenašajo dobro hladnega vremena, za
dober pridelek pa rabijo dolgo rastno dobo, zato jih sejemo od sredine pomladi
dalje v setvene lončke v zaščitenih prostorih. Za kalitev je najugodnejša
temperatura 20–25 °C. Bučke ne kalijo pod 13 °C. So občutljive na mraz, zato
jih na prosto presajamo šele po 15. maju, ko mine nevarnost pozebe (po ledenih
možeh). Teden dni pred presajanjem za vsako sadiko izkopljemo 30 cm globoko
luknjo s premerom 45 cm. Vanjo do polovice nasujemo preperel hlevski gnoj, jo
zasujemo in ustvarimo majhen kup. V ta kup nato posadimo sadiko, ki mora imeti
dobro razvit koreninski sistem, drugače je lahko presajanje neuspešno. Sadimo na
kupe ali na grebene v razdalji 60 do 90 cm v vrsti in 90 do 120 cm med vrstami.
Bučke lahko sadimo na črno folijo ali jih zastiramo z debelo plastjo slame.
Prednosti črne folije so: preprečen vznik plevelov, zadrževanje vlage, gretje
tal, plodovi ostanejo čisti (posledično je manj verjetnosti da bi začeli gniti),
ohranjanje rahle zemlje in ustreznega vodno-zračnega režima.
Pobiranje in shranjevanje
Bučke začnemo pobirati, ko so prvi plodovi
dolgi 10 ali več centimetrov. Zrelost preverimo s pritiskom palca na lupino pri
peclju. Mehke bučke odrežemo z ostrim nožem in pazimo, da ne poškodujemo
rastline. Odrežemo na polovici peclja. S sprotnim odstranjevanjem buč spodbudimo
tvorbo novih plodov.
Na hladnem mestu se obdržijo do 8 tednov, v
hladilniku približno teden dni, lahko pa jih tudi narezane in rahlo pokuhane
zmrznemo.
Zaščita pred boleznimi in škodljivci
Bučke je, zaradi njihovega »apetita«, potrebno
redno dognojevati in zalivati. Velike količine dušika pa pogosto povzročijo
pojav pepelaste plesni. Bučke lahko napadajo tudi listne uši, peronospora,
kumarični mozaični virus in polži. Za preprečevanje pojava plesni lahko
uporabimo doma narejen fungicid iz žajblja, hrena, regrata, kamilice ali
preslice, proti ušem pa pripravek iz koprive, vratiča, pelina ali praproti. Za
vitalno rast in zdrav razvoj izbiramo prilagojene sorte, dobre sosede in
kolobarimo, lahko pa si pomagamo z
naravnimi
domačimi
pripravki,
z
biotično
zaščito
ali z
registriranimi
kemično-sintetičnimi
sredstvi.
Dobri sosedi
(link na
razpredelnico).
Zdravilne lastnosti in uporaba v kulinariki
Bučke nimajo posebnih zdravilnih lastnosti, a
so zaradi svoje svežine in dobrega nevtralnega okusa široko uporabne v kulinariki. Za specialiteto veljajo ocvrti ali v solati pripravljeni bučni cvetovi.
Plodovi se po navadi jedo termično obdelani, zelo mlade plodove pa brez težav
pripravimo v solati presne. Lahko jih pražimo, cvremo, polnimo, vlagamo,
dodajamo omakam, solato pa lahko pripravimo tudi iz kuhanih bučk. Odličen, hitro
pripravljen in zdrav zajtrk je lahko tudi omleta z mladimi bučkami.
Zanimivosti
Čeprav
buča izvira iz srednje in južne Amerike in se prideluje za uporabo že približno
7.000 let, je varieteta, ki jo poznamo kot bučko ali cukini bučko, prišla v
Ameriko šele v začetku 20. stoletja, ko so jo v Ameriko prinesli Italijanski
izseljenci.
Tudi
buče, kot kumare, vsebujejo strupeno snov (v večjih količinah) cucurbitacin, ki
daje plodu grenek okus. Pojavi se zaradi stresnih rastnih razmer kot naravna
zaščita pred rastlinojedimi sovražniki.
Buče kot igrače: med najstarejše
pripomočke za igro, znane že od pradavnine, spadajo ropotulje, ki so jih
izdelovali iz raznih divje rastočih buč. Ko so bučke posušili, so v njihovi
notranjosti ostala semena, ki so ob stresanju bučke ropotala, in tako so
ustvarili preprosto igračo in glasbilo.
kotaliti buče/bučke −
govoriti, pisati neumnosti, nesmisle.
Slovarček
Vodno-zračni režim je razmerje med porami za
zrak in porami za vodo v tleh, ki omogoča rastlinam tako dihanje kot dostop do
vode. Na nezaščitenih tleh in obilnem deževju se te pore porušijo, tla se
zbijejo, kar neugodno vpliva na zračnost tal in preskrbo z vodo.
Fungicid je sredstvo za uničevanje in
preprečevanje glivičnih okužb.
OLJNA BUČA
Enoletnica, varieteta vrste Cucurbita pepo (buča), ki jo zaradi visoko
kakovostnih semen v plodovih gojimo kot oljnico. Plodovi so okrogli in zreli
rumeno-oranžne barve z zelenimi trakovi. Semena so bogat vir omega 3 maščobnih
kislin in vitaminov A, B1, C, D in E.
bila, cuka, koča, malovina, plotnica, tikva ali tikev
Bučo so Grki imenovali tudi mogočna hči matere Zemlje.
Zgodovina
Buče izvirajo iz Mehike, kjer naj bi jih gojili že pred 10−15.000 leti. Sprva
so nabirali le seme divjih buč, kasneje pa so ugotovili, da je užitno tudi meso.
Od tam je v Evropo prispela kmalu po odkritju Amerike. Iz nje pa se je razvilo
nešteto varietet in oblik. Med njimi tudi oljna buča, katere glavni proizvod so
bučnice, iz katerih stiskajo olje. V 18. stoletju je buča postala pomembna krmna
rastlina, kot oljnica pa je postala pomembna šele v začetku 19. stoletja.
Zanimivosti
Bučnice oljnih buč nimajo trdega semenskega ovoja, zato jih lahko uživamo kar
cele, če jih prej seveda dobro posušimo in prepražimo.
Sorte oljnih buč lahko vsebujejo od 45−52 % visoko kakovostnega olja.
Vrežnate buče na glavnih vrežah tvorijo predvsem moške cvetove, ki ne
naredijo ploda, za večje število plodov (ženskih cvetov) glavno vrežo odrežemo
2−5 listov za stranskimi vrežami, ki pogosteje tvorijo ženske cvetove. Vreže
za ženskimi cvetovi odrežemo na razdalji 4−5 listov, da se plod lahko dobro
prehrani in dozori. Prav tako se večje število ženski cvetov tvori ob kratkih in
hladnejših dneh.
Največji pridelovalec oljnih buč je Kitajska, s kar 120.000 tonami pridelanih
bučnic letno .
Morfologija
Kot ostale buče ima tudi ta glavno korenino, ki lahko zraste zelo globoko, a
ima slabo črpalno moč. Iz nje izraščajo mnoge stranske korenine, ki se še
dodatno razcepijo in igrajo glavno vlogo pri črpanju hranil in vode iz tal.
Večina korenin se nahaja do globine 50 cm. So vrežaste buče, kar pomeni, da se
steblo razvije v glavno vrežo z več stranskimi vrežami. Vreže so v sredini
votle, zato so zelo občutljive na mehanične poškodbe. Na vrežah izraščajo veliki
srčasti listi na dolgih debelih, a prav tako votlih pecljih. Moški in ženski
cvetovi se razvijajo v pazduhah listov in so značile zvezdaste oblike. Oprašeni
ženski cvetovi tvorijo okrogle rumeno-zelene plodove, v katerih se tvorijo
ovaljna, ploščata semena bogata z oljem.
Sorte
Poznamo več sort oljnih buč, med katerimi je v svetu vsekakor najbolj poznana
Gleisdorfers sorta z velikimi, temno zelenimi semeni. V Sloveniji gojimo oljne
buče predvsem na Štajerskem, kjer imamo tudi avtohtono slovensko sorto golico,
ki daje dober pridelek in visoko kakovostno bučno olje.
Pridelovanje
Tudi oljne buče imajo zelo rade toploto in zelo bogata, vlažna in odcedna tla
s pH vrednostjo 5,5−6,8. V tla jeseni zadelamo večjo količino hlevskega gnoja,
spomladi pa 14 dni pred sajenjem gredo pregrabimo, da vzpodbudimo rast plevelov.
Le-te tik pred sajenjem natančno populimo. Za najboljši pridelek začnemo z
vzgojo sadik že sredi pomladi, ko seme posejemo 3−5cm globoko v setvene lonce.
Za uspešno rast in razvoj sta potrebna konstantna vlažnost in temperature med
20−25°C. Sadika naj bo dobro prekoreninjena pred presajanjem in postopoma
privajena na nižje temperature. Na prosto presajamo po 15. maju, ko mine
nevarnost pozebe. Optimalen razvoj lahko pričakujemo pri temperaturah med 20 in
27°C. Ker vreže zavzamejo veliko površino, jih sadimo na razdalji 70 cm v vrsti in
140 cm med vrstami. Rastline največ vode potrebujejo v začetni fazi rasti in v
času tvorbe plodov. V fazi intenzivne rasti pa jim pomagamo tudi z okopavanjem.
Pletje je mogoče dokler se vreže ne razrastejo, potem pa to postane nemogoče,
zato je priporočeno sajenje na črno folijo ali zastiranje z 10−15cm debelo
plastjo zastirke. Tako si bomo olajšali delo in bučam omogočili dober razvoj.
Pobiranje in shranjevanje
Oljne buče začnemo pobirati, ko postanejo trde, dobijo votel glas, listje pa
začne veneti. Za olje odbiramo le zrele rumene buče, saj seme nezrelih buč
negativno vpliva na kakovost olja. Ponavadi so buče zrele v septembru. Seme buč
je potrebno dobro očistiti, oprati in posušiti. Ves čas je potrebno paziti da ne
poškodujemo ali odstranimo mehke zelene povrhnjice, ki daje olju značilen okus
in barvo.
Zaščita pred boleznimi in škodljivci
Buče je zaradi njihovega apetita potrebno redno dognojevati in zalivati.
Velike količine dušika pa pogosto povzročijo pojav pepelaste plesni. Buče lahko
napadajo tudi listne uši, peronospora, kumarični mozaični virus in polži. Za
preprečevanje pojava plesni lahko uporabimo doma narejen fungicig iz žajblja,
hrena, regrata, kamilice ali preslice, proti ušem pa pripravek iz koprive,
vratiča, pelina ali praproti. Za vitalno rast in zdrav razvoj izbiramo
prilagojene sorte, dobre sosede in kolobarimo, lahko pa si pomagamo z
naravnimi domačimi pripravki, z
biotično
zaščito ali z
registriranimi
kemično-sintetičnimi sredstvi.
brihtna/bistra/pametna buča − knjižno pogovorno,
šaljivo bistroumen, pameten človek
dobiti jih po buči − biti tepen, poražen; občutiti
negativne posledice svojih predhodnih dejanj; postati deležen kakega
neprijetnega stanja
navaliti, zagnati se, zapoditi se kot svinja v buče −
tako, da se brez razmisleka, presoje, samoobvladovanja upoštevajo le
trenutni vzgibi; brezglavo, brezumno
trda buča – knjižno pogovorno, slabšalno kdor ni
sposoben hitro dojemati, razmišljati; omejenec
zvita buča − prebrisan, zvit človek
izrek To so buče − izraža ugovor, mnenje govorca, da je
kaj neresnično, nepravilno, neutemeljeno
Na Slovenskem je bila nekoč splošno razširjena ljudska vraža, po kateri je
bilo treba v času buč veliko lagati, ker naj bi potem buče zrasle čim debelejše.
Zanimivosti
Pepelkina buča: buča rouge vif d'etampes z rdečkasto zlato
skorjo in sploščena na vrhu je zelo podobna čarobni kočiji iz evropske ljudske
pravljice Pepelka, zato je danes ta sorta znana kot pepelkina buča.
Dobri sosedi
Poglej si dobre sosede (link na razpredelnico)
Zdravilne lastnosti in uporaba v kulinariki
Zdravilne lastnosti buče so poznali že stari Rimljani in Grki. Od konca 19.
stoletja naprej se je olje proizvajalo predvsem na Štajerskem in avstrijskem Štajerskem, drugod po svetu pa ga niso poznali. Na
Štajerskem velja za
nepogrešljivo zabelo vseh vrst solat, dodatek kremnim juham in vsesplošno
uporabno olje v kuhinji. Bučno olje zaradi svojih zdravilnih lastnosti, dobrega
okusa in izvrstne arome pridobiva na slovesu tudi po svetu. Zaradi mehke
semenske ovojnice se vse pogosteje v kulinariki uporablja kar samo seme, ki je
pred uporabo le prepraženo. Uporabljamo ga celega ali drobljenega za dodatek
solatam, juham, pečenkam, omakam iz njega lahko naredimo celo sladice, kot je
na primer rolada.
Slovarček
Vreže − plazeča stebla pri sortah buč, ki se plazeče razraščajo. Ponavadi so
votla in zavzamejo zelo veliko prostora
Oljnica − agronomska skupina rastlin,
katerih glavni produkt je olje
Krmna rastlina − rastline, ki jih pridelujemo za
prehrano živali
V Sloveniji ima pridelava sadja dolgo tradicijo. Arheološka izkopavanja
pričajo o obdobju nabiralnega sadjarstva, ki se je skozi ljubiteljsko
sadjarstvo, značilno za samostanske in graščinske vrtove, razvilo v kmečko
sadjarstvo. V 19. stoletju je sadjarstvo doživelo razcvet. Značilnost tega
obdobja je, da raste različno sadno drevje skupaj z drugimi kmetijskimi
rastlinami ali v nasadih, kjer so pasli živino ali pridelovali seno. Sadjarstvo
kot kmetijska panoga se dokončno uveljavi v sredini 19. stoletja po ustanovitvi
sadjarskih šol.
Po podatkih Statističnega urada Slovenije smo v letu 2016 pridelali na 2416
ha 42.739 t jabolk, na 198 ha 3175 t hrušk, na 300 ha 4694 t breskev in marelic
in ostalega sadja, katerega podatke lahko najdete na SI STAT.
Enostavni plodovi in birni plodovi, ki jih skupno poimenujemo
monantokarpni plodovi, so tisti plodovi, ki se razvijejo in enega cveta.
Za birne plodove je značilno, da nastanejo iz več pestičev enega
cveta. Na primer, pri malinjaku in robidi posamezni pestiči omesenijo in
se razvijejo v koščičaste
plodiče, ki se skupaj povežejo v birni plod.
Soplodja skupinsko poimenujemo poliantokarpni plodovi, ker se
razvijejo iz socvetja.
2. Pečkato sadje oz. pečkarji so dejansko podvrsta
koščičastih plodov in so značilni za pečkatoplodne rožnice (Rosaceae
(Maloidaeae).
Njihov pestič sestoji iz 1–5 nepopolno zraslih plodnih listov, ki so razen
v zgornjem delu zrasli z ugreznjenim cvetiščem. Pri pečkatih plodovih nastaneta eksokarp in sočni
mezokarp iz ugreznjenega
cvetišča. Pri hruški (Pyrus communis), lesniki ali divji jablani (Malus
sylvestris), jablani (Malus domestica Borkh.) nastane iz petih
plodnih listov sklerenhimatski pergamentast endokarp ali peščišče. Na
enem koncu pečkatega plodu je pecelj, na nasprotni strani pa ˝muha˝, ki je
sestavljena iz čaše, posušenih prašnikov in vratov pestiča.
K pečkatim plodom ali pečkarjem prištevamo: jablano (Malus domestica
Borkh.), hruško (Pyrus communis L.), naši (Pyrus serotina
Rehd.), kutino (Cydonia oblonga Mill.) in nešpljo (Mespilus
germanica L.).
Med jagodičevje prištevamo vrste z drobnimi jagodičasti plodovi.
Botanično gledano predstavljajo plodovi jagodičevja predvsem jagode in različne
birne plodove.
Jagode (lat. bacca) prištevamo k zaprtim sočnim plodovom. Razvijejo se iz
cvetnega pestiča in imajo več semen s sočnim osemenjem.
Za birne plodove je značilno, da nastanejo iz več pestičev enega cveta. Na
primer, pri malinjaku in robidi posamezni pestiči omesenijo in se razvijejo v
koščičaste
plodiče, ki se skupaj povežejo v birni plod.
K lupinarjem prištevamo: oreh (Juglans regia/em> L.), lesko (Corylus
avellana L.), mandelj (Prunus amygdalus Batsch.) in kostanj (Castanea
sativa Mill.)
5. Južno sadje
V skupino južnega sadja uvrščamo: kaki (Diospyros kaki /em>L.), figo (Ficus
carica L.), kivi ali aktinidijo (Actinidia deliciosa Lindl.),
citruse (Citrus sp. L.) in oljko (Olea europaea L.).
Pomološka delitev sadnih vrst:
Koščičasto sadje, koščičarji
Pečkato sadje, pečkarji
Jagodičevje, jagodičje
Lupinasto sadje,lupinarji
Južno sadje
Breskev
Sliva
Češnja
Marelica
Višnja
Jablana
Hruška
Kutina
Naši
Nešplja
Jagoda
Malina
Ribez
Kosmulja
Aronija
Borovnica
Bezeg
Josta
Dren
Rakitovec
Sadne vrste lahko razmnožujemo vegetativno ali
generativno.
Generativno (spolno) razmnoževanje
Kadar rastlino vzgojimo iz semena, gre za generativno razmnoževanje, saj je
kalček v semenu – nov organizem nastal z združitvijo moške in ženske spolne
celice. Novo, iz semena ali generativno dobljeno, rastlino imenujem
sejanec (sadika iz semena). Sejanci so zelo bujni, pozno rodijo in so
po lastnostih neizenačeni. Uporabljajo se načeloma le kot podlage za sadne
rastline, ki nimajo primernih vegetativnih podlag.
Vegetativno (nespolno) razmnoževanje
Pri vegetativnem razmnoževanju do spolne združitve ne pride, novi osebki
nastanejo iz delov materinske rastline. Pri tovrstnem razmnoževanju uporabljamo
tkiva ali dele rastlin
(korenina, brst, poganjek).
Kadar rastline razmnožujemo s tkivi (tkivne kulture), to počnemo v
nadzorovanih pogojih laboratorija, nove rastline rastejo v sterilnih pokgojih v
rastnih komorah. Za razmnoževanje s tkivi lahko uporabljamo tudi
meristemska tkiva ali rastne vršičke poganjkov. Z meristimskimi tkivi
razmnožujemo predvsem jagode.
Poznamo različne oblike vegetativnega razmnoževanja sadnih rastlin:
Razmnoževanje z lesnimi in zelenimi potaknjenci
Lesne potaknjence pripravimo med mirovanjem, ko odpade listje.
Primerni so dobro dozoreli enoletni poganjki, večinoma jih režemo na dolžino 18–20
cm, odvisno od rastline (figa 80 cm). Čez zimo jih, povezane v šope, ohranimo v
vlažni mivki in temnem skladišču pri temperaturi 8 °C. Spomladi jih presadimo na
prosto, v globino 15 cm. Na tak način se razmnožujejo ribez, figa in
kutina.
Zelene potaknjence režemo iz matičnih rastlin, ko so ti delno
oleseneli. Čas nabiranja/rezanja teh poganjkov je odvisen od sadne vrste. Pri
češnjah, hruškah in kostanju je to v drugi polovici junija, in v prvi polovici
julija za borovnice in oljke. Podtikamo jih v substrate, ki so lahko šota,
vermikulit, prod in različne mešanice (šota in pesek).
Koreninske potaknjence (dele korenin) delamo iz mladih rastlin, ki jih
narežemo v pozni zimi ali v zgodnji pomladi, takrat so korenine dobro
preskrbljene z uskladiščenimi ogljikovimi hidrati.
Grobanje
Grobanje je način
razmnoževanja primeren za grme in polgrme.
Enoletni poganjek upognemo v jarek, ki smo ga predhodno izkopali, in ga nato
zasujemo s prstjo. Ob vrh poganjka, ki gleda iz tal, postavimo oporo. Do konca
rastne dobe se poganjek ukorenini. Jeseni ga izkopljemo ter presadimo na želeno
stalno mesto.
Cepljenje
Pri metodi cepljenja gre za spajanje ali združitev dveh živih rastlinskih
delov: žlahtnega dela (cepiča) s podlago.
Cepič (žlahtni del) je enoletni poganjek določene sorte, ki
ga uporabljamo za cepljenje. Tako iz cepiča zraste enaka sorta, kot je bila
tista s katere smo vzeli cepič.
Podlaga je rastlina, ki jo lahko vzgojimo generativno ali
vegetativno.
S cepljenjem ohranimo lastnosti matične rastline. S podlago na katero smo
cepili cepič, lahko rastlino prilagodimo talnim in podnebnim razmeram, ter
načinom oskrbe (uravnavam bujnost sadnega drevja, zamenjamo kultivar na
rastlini, poškodovane rastline lahko na ta način popravimo…).
Cepljenje opravimo v dveh obdobjih, in sicer spomladi na budno oko (april,
prve dni maja) in poleti ter jeseni (začetek avgusta, začetek septembra), ko
cepimo na speče oko.
Pomembno je, da je pri združitvi cepiča s podlago kambij cepiča prekrit s
kambijem podlage.
Kambij je plast celic med lesom in lubjem (skorjo) in je pomemben za
debelitev rastline. Ko se kambija podlage in cepiča združita, je rastlini
omogočen pretok hranil iz enega dela v drugega (iz podlage v cepič).
V splošnem velja, da jablane slabo rastejo na lastnih koreninah. Podlaga da
novo nastalemu drevesu koreninski sistem in koreninski vrat. Posledično podlaga
vpliva na rast in razvoj novo nastalega drevesa.
Za vsako sadno vrsto je značilna drugačna podlaga, kar je pogojeno z želeno
gojitveno obliko.
Tako razlikujemo več skupin jablanovih podlag:
Šibke podlage: drevo zraste 2–3 metre v višino in potrebuje stalno
oporo. Zgodaj začne roditi in ima dobro kakovost plodov. Šibke podlage so
primerne za intenzivne, goste nasade. Znane šibke podlage za jablane so: M
27, M 9, M 26.
Srednje bujne podlage: drevo zraste 3–4,5 metre v višino. Ta drevesa
so primerna za nekoliko redkejše nasade in ne potrebujejo opore. Srednje
bujne podlage jablane so: M 7, MM 106, MM 111.
Bujne podlage: drevesa dosegajo višino od 4,5 do 6 metre. Takšna drevesa
jablan so primerna za travniške nasade in rodijo zelo pozno.
Za hruške se uporabljajo podlage, ki so skladne (kompatibilne) s sorto: v
Sloveniji se najpogosteje uporablja Kutina MA. Poznane pa so še tudi Kutina BA
29, Kutina MC in sejanec hruške.
Sadne rastline rastejo večinoma kot sadna drevesa, grmi ali polgrmi, tudi
zelnate rastline.
Sadno drevo je večletna rastlina, ki ima olesenelo deblo in
lahko zraste v različne višine.
Drevo sestoji iz treh glavnih delov:
Korenine: glavna funkcija korenin je, da:
iz tal črpajo vodo in hranilne snovi,
rastlino pritrjujejo v tla in shranjujejo rezervne snovi.
Deblo: funkcija debla je, da:
nosi krošnjo, prevaja vodo in hranilne snovi iz korenin v krošnjo,
prevaja organske snovi, ki nastanejo v listih, do drugih rastlinskih
organov,
deblo je leseno, ki ga obdaja skorja,
v lesu dreves in grmov nastane vsako leto prirastna plast, ki jo
imenujemo branika,
meja med dvema branikama se imenuje letnica. Po številu letnic lahko
ugotovimo starost drevesa.
Krošnja: sestavlja jo glavna veja in veje različnih stranskih redov.
Vsaka posamezna veja nosi liste s cvetovi, kasneje plodove.
Grm nima debla, ima več enakovrednih poganjkov, ki so v
celoti oleseneli. Razvejajo takoj pri tleh. Poleg poganjkov se grmovnice
razraščajo tudi iz spečih brstov na spodnjih starejših vejah, ki so svojo rast
že zaključile.
Polgrm nima dela. Tvori ga več enakovrednih poganjkov, ki
so v spodnjem delu oleseneli, v zgornjem delu pa še zelnati. Zgornji zelnati del
poganjkov pozimi zaradi nizkih temperatur propade.
Zelnate rastline: nadzemni del je zelnati, konec rastne
sezone odmre (jagodnjak).
Gojitvene oblike sadnih rastlin so se spreminjale s spreminjanjem okolja in
razvojem pridelovanja sadja. V praksi se ne priporoča oblik, ki silijo drevesa v
nenaravno rast, kar bi posledično zahtevalo veliko rezi in drugega dela.
Gojitvene oblike sadnega drevja so oblike, s katerimi sadnim drevesom vzgojimo
krošnjo. Zelo pomembno je, da je gojitvena oblika oblikovana enostavno, da drevo
najbolje izkoristi osvetlitev ter da je potrebno čim krajše obdobje do
izoblikovanja končne gojitvene oblike (obdobje, ko drevo preide v polni
rodnost).
Za katero gojitveno obliko se bomo odločili je odvisno od več dejavnikov:
izbire sadne rastline (jablana, hruška, borovnica, malina, aronija …),
podnebja, vrste tal,
načina pridelave (kakšen bo sadovnjak – intenzivni, travniški sadovnjak,
vrt),
podlage rastline.
Gojitvene oblike delimo na okrogle in ploščate.
Okrogle oblike
Ploščate oblike
Naravna razraščanje krošnje → veje so razporejene v vse smeri okoli debla. Med takšne oblike spadajo:
naravna piramidna krošnja,
izboljšana piramidna krošnja,
vretenast grm,
kotlasta krošnja,
ozko vreteno,
zelo ozko vreteno,
sončna os.
Z rezjo nadziramo rast in razvoj drevesa → veje so razporejene le v dve smeri. Med takšne oblike spadajo:
kordoni (poševni kordon, V – kordon, navpični kordon, S – kordon),
razne palmete (pravilna, poševna, vodoravna, pahljačasta, lepage…).
Sadne rastline, predvsem jagodičevje, ki po večini tvorijo grme ali polgrme, gojimo ob opori. Najpogostejši načini gojenja ob opori so:
Oblika
Opis
Sadne vrste
Špalir
Vzgojna oblika ob opori v strnjeni vrsti
Poganjki se privezujejo ob oporo
Ribez, kivi
Oporni sistemi
(sistemi napetih žic med stebri)
Poganjki se privezujejo na žico
Imenujemo jih glede na obliko (T – sistem, V – sistem)
Robide, maline, kivi, vinska trta
Pergola ali strešna gojitvena oblika
Poganjki se ovijajo ob oporo, se jih tudi privezuje
V sadnem vrtu je rez rastlin sadnega drevja ali grmičevja eno izmed
najpomembnejših opravil. Z rezjo vplivamo na to, kakšno obliko dreves/grma
(rastline) želimo imeti oziroma usmerjamo njihovo rast. Kadar sadno
drevje/grmičevje obrezujemo, povečamo rodnost (dobimo optimalne/kakovostne
plodove) in umirimo rast same rastline. Definicija rezi je torej, da z rezjo
vzdržujemo razmerje med rodnostjo in rastjo.
Če sadnih dreves in grmičevja jagodičevja ne bi obrezovali, bi čez nekaj let
ti razvili mogočne krošnje ali grme s starimi vejami. Takšne rastline ne bi
obrodile kakovostnih plodov, pač pa bi bili ti številni in majhni.
Rez z namenom razvoja in rasti sadnih rastlin izvajamo na različne načine v
različnem obdobju. Obdobje in način rezi sta odvisna od sadne vrste.
Razlikujemo več načinov obrezovanja:
Vzgojna rez: z njo uravnavamo obliko grma/drevesa v prvih letih rasti
ter poskrbimo za čim hitrejšo rodnost.
Pomladitvena rez: izvajamo jo takrat, kadar visokodebelnih sadnih
dreves nismo obrezali več let. Po navadi v krošnjah takšnih dreves prevladujejo
star zverižen in izrojen rodni les. Pri tem načinu rezi najprej izrežemo vse
suhe in poškodovane veje z namenom doseči boljšo osvetlitev.
Korekcijska rez: gre za dopolnitev pomladitvene rezi, ki jo izvajamo
po potrebi.
Vzdrževalna rez: je nadaljevanje pomladitvene rezi in se izvaja vsako
leto.
Sadje skladiščimo, da ga ohranimo čim dlje svežega in kakovostnega.
Določene sadne vrste dozorijo hkrati ter jih zaradi prevelikih količin ne
moremo porabiti naenkrat. Posledično jih je potrebno skladiščiti.
Sadje/plodove moremo obrati v času, ko je primerno zrelo. Paziti moramo, da
sadje ni premalo ali preveč zrelo. Pri vseh vrstah sadja upoštevamo, da različne
vrste sadja pri enakih skladiščnih pogojih dozorevajo različno hitro. Na primer,
hruške pri nizkih temperaturah skladiščenja dozorevajo hitreje kot jabolka.
Če imamo na voljo kletne prostore, je sadje najprimerneje
skladiščiti v temni kleti, v kateri je 2–5 °C in relativna zračna vlaga 80–92 %.
Če je klet presuha, plodovi izgubijo vodo, posledično se jim
naguba kožica. Temperatura v skladiščnem prostoru ne sme biti nižja od 0 °
C, ker lahko plodovi porjavijo in nato propadejo. Tudi temperatura ne sme biti
previsoka, saj se sicer v plodovih pospešeno nadaljujejo procesi zorenja, zaradi
česar sadje prehitro prezori.
Kadar obiramo plodove, pazimo, da so popolnoma zdravi in nepoškodovani.
Če je samo en plod nagnit, lahko v kratkem času povzroči propad ostalih
plodov/sadežev v sadnem zaboju. V skladišču redno skrbimo za dobro higieno (red
in čistočo) skladiščnega prostora ali kleti ter zabojev, kjer plodove
skladiščimo.
Ali veš?
Da v istem prostoru skupaj ne skladiščimo zrelega sadja (npr. banane) in zelenjave (npr. paprike), ker izločanje etilena iz zrelega sadja dodatno
pospešuje zorenje drugih sadežev/plodov.
Kaj je etilen? Etilen je plin, ki deluje kot rastlinski hormon. Značilno je, da ga
izločajo plodovi klimakterijskih vrst sadja, ti plodovi pa na etilen (hormon
staranja) tudi reagirajo. Sadje teh vrst ob prisotnosti etilena hitreje zori in
se stara, plodovom se skrajša rok uporabnosti; poslabša se čvrstost plodov,
poveča gnitje.
Plodove sadja lahko skladiščimo v lesenih ali plastičnih zabojih in plastičnih
polietilenskih vrečkah. Če sadje shranjujemo v polietilenske vrečke, jih moramo
predhodno na nekaj mestih preluknjati ali pa uporabiti folijo, ki
prepušča ogljikov dioksid (CO2). Po možnosti jih postavimo v temen in
hladen prostor.
Sadje na specializiranih kmetijah in večjih predelovalnih obratih za potrebe
zalaganja trgovin s sadjem skladiščimo v hladilnicah. V hladilnicah sadje zdrži
dlje časa, kot če bi bilo skladiščeno v kletnih prostorih ali drugje, ker so
pogoji skladiščenja kontrolirani in uravnavani glede potreb skladiščenja
(primerna temperatura, zračna vlaga, tudi modificirana atmosfera).
V hladilnicah lahko sadje skladiščimo od enega do dvanajst mesecev. V takšnih
pogojih lahko češnje skladiščimo mesec ali dva, breskve in slive od štiri do
šest mesecev, hruške od osem do deset mesecev, jabolka in kivi do dvanajst
mesecev.
Ko na vrtu in sadovnjakih dozorevajo različne vrste sadja, ki se
skladiščijo le krajši čas, je smiselno, da se viške predela in konzervira na
različne načine. Z izbranim načinom konzerviranja sadja (živil) preprečimo
naravno kvarjenje. Načini konzerviranja sadja so različni, najpogostejši pa so:
sušenje,
zamrzovanje,
različni postopki pasterizacije pri temperaturah od 78 do 95 °C,
postopki vkuhavanja v džeme in domače marmelade in
destilacija v alkohol oz. žganjekuha.
Kadar sadje (živila) z različnimi postopki in načini konzerviramo, se tem
spremenijo organoleptične lastnosti (videz, okus, vonj, oblika), spremeni se jim
tudi hranilna vrednost.
Sušenje
Sušenja sadja predstavlja zelo star način konzerviranja. S sušenjem iz sočnih
plodov sadja odstranimo med 70 in 80 % vode, s čimer jim podaljšamo obstojnost,
preprečimo kvarjenje, hkrati pa posušeno sadje ohrani naravno barvo, okus,
vonj in dobro kakovost.
Kako vemo, da je sadje pravilno in dovolj posušeno? Dovolj posušeno je
takrat, ko sadje stisnemo s prsti in je še nekoliko voljno in prožno.
Razlikujemo več načinov sušenja:
Sušenje na soncu je najstarejši in najcenejši način,
pri katerem izhlapi le voda, vitamini in minerali pa ostanejo. V naših
klimatskih razmerah, za katere so značilni precej vlažni in ne dovolj sončni
dnevi, se sadje suši prepočasi, med sušenjem se sadje po navadi kvari.
Sušenje v sušilnici s prepihovanjem toplega zraka, pri
čemer lahko temperaturo in pretok zraka kontroliramo ter po potrebi sadje
obračamo.
V gospodinjstvih, za domačo uporabo, lahko sušimo sadje tudi v
električnih sušilnikih, v katerih zlahka kontroliramo temperaturo
sušenja.
Sušenje lahko poteka tudi na krušnih pečeh in pečicah.
Profesionalno sušimo sadje (predvsem mehke plodove jagodičevja)
s procesom liofilizacije. Pri tem iz plodov z globokim
zamrzovanjem, nizkim tlakom in dodano toploto, voda iz plodov sublimira –
preide iz trdnega neposredno v plinasto agregatno stanje. V primerjavi s
klasičnim sušenjem je postopek liofilizacije počasnejši, zanj je potrebno
precej več energije, zato se uporablja le za občutljive in drage vrste
sadja, katerih plodovi ohranijo strukturo, aromo, barvo in vitamine.
Zamrzovanje
Zamrzovanje predstavlja enega najpogostejših načinov konzerviranja živil za
daljši čas. Pri procesu zamrzovanja se voda v živilih veže v številne drobne
kristalčke, pri čemer celično tkivo ostane nepoškodovano. Ohrani se hranilna
vrednost in aroma živila. Če je ohlajanje živil prepočasno, nastanejo
veliki ledeni kristali, ki so večji od celic živila, zato celične stene
popokajo. Taka živila so po odmrzovanju izgubijo celični sok in so nekakovostna.
Pri zamrzovanju je zelo pomembno, da mraz čim prej prodre do živila. Sadje
lahko zamrzujemo pri temperaturi od -20 do -40°C. Sadje lahko zamrznemo v
zamrzovalnih komorah, skrinjah ali omarah. Pomembno je, da sadje pakiramo v
nepropustno embalažo in s tem preprečimo izsuševanje.
Recept za sladoled iz malin in borovnic
Potrebujemo
100 g borovnic
100 g malin
50 g sladkorja v prahu
200 ml mleka
200 ml sladke smetane
Sok 1 limone
Priprava
Sadje pretlačimo ali zmeljemo v mešalniku, dodamo sladkor, sok pol limone, mleko in stepeno smetano. Zmes prelijemo v modelčke in postavimo v zamrzovalnik za 2 uri, da se masa strdi.
Pasterizacija
Pasterizacija je postopek, kjer se živilo segreje na 70–95 °C. Temperatura
in čas pasterizacije sta odvisna od vrste živila. V postopku pasterizacije
uničimo mikroorganizme in encime. Preživijo pa spore mikroorganizmov, ki se ob
ugodnih pogojih lahko spet razvijejo in razmnožujejo.
Sadni sok – gre za najmanj spremenjen sadni izdelek iz 100 % sadja (ne
vsebuje dodanega sladkorja, barvil in konzervansov), da mu podaljšamo rok
trajanja ga pasteriziramo.
Sadni nektar je mešanica vode in sadnega soka, z najmanj 25 % sadnim
deležem, dodanim sladkorjem ali citronsko kislino.
Sadni sirup je sadni sok z dodanim sladkorjem, gosti in živobarvni napitek.
Sestavljen je iz najmanj 10 % sadnega soka. Po navadi ga pred pitjem razredčimo
z vodo.
Sterilizacija
Je postopek, pri katerem živilo (sadje) segrevamo brez dostopa zraka, in sicer pri
temperaturi, ki presega 100 °C.
Sterilizacijo v zaprti posodi, brez dostopa zraka, imenujemo tudi vkuhavanje.
Kompot je izraz za sadje v raztopini sladkorja in vode. Lahko je iz ene ali
več vrst sadja (mešani kompot).
Marmelada je gost sadni izdelek, pri katerem narezano sadje in
sladkor vkuhavamo toliko časa, da se zgosti. Marmelado lahko naredimo iz ene ali
več vrst sadja.
Džem je podoben marmeladi, razlikuje se po tem, da vsebuje koščke
sadnega mesa, ki niso do konca razkuhani kot pri marmeladi. Običajno je
postopek priprave džema podoben marmeladi, le da je potrebno dodati več
sladkorja.
Jablana je vrsta, ki jo v največjem obsegu pridelujemo tako v sadovnjakih
kot na vrtovih. Domovina jablane naj bi bilo širše območje osrednje Azija ali
Kavkaza. V antiki je jabolko veljalo za simbol plodnosti, v krščanski mitologiji
pa je predstavljalo prepovedan sadež.
Botanično jo uvrščamo v družino rožnic (Rosaceae), poddružino Maloideae in v
rod Malus. Žlahtna jablana je medvrstni križanec, ker je pri
njenem nastanku sodelovalo več vrst. Prednik žlahtne jablane naj bi bil Malus
sieversii, poleg te vrste pa naj bi na njen razvoj vplivala še Malus orientalis
(kavkaška jablana).
Sopomenke
Obstajajo različna poimenovanja za različne vrste jablan: slačne, najgeljči,
jagodnice (debele in rdeče kot jagode), rižence, (pisane), šentjakobnice,
traike, kosmači (rjave), cigani (rdeče), Adamove, šentlovrenke.
Morfološke značilnosti
Korenine: pri šibkih kombinacijah podlaga – sorta jablana
razvije koreninski sistem na globini 50–60 cm. Koreninski sistem
generativno razmnoženih jablan se lahko razvije tudi do 2 m globoko, vendar se
večji del koreninskega sistema nahaja na globini do 80 cm. Vegetativne korenine
se razvijejo plitveje, saj je okoli 70 % koreninskega sistema nekje na globini
30 cm.
Drevo: višina, v katero lahko zraste drevo jablane, je od
1,5 m do 10 m, in sicer je višina odvisna od podlage, na katero je jablana cepljena, oziroma
načina razmnoževanja.
Krošnja: tvori jo glavna veja in ogrodne veje. Za jablano so
značilne brstike, brstiči, rodne šibe, rodne pogače in zverižen rodni les.
Najkakovostnejši rodni les predstavljajo kratki poganjki, ki jih imenujemo
brstiči in brstike. Brstike so 7 do 10 cm dolgi poganjki, brstiči pa do 3 cm in
imajo na koncu mešani brst.
Listi: so ovalne oblike različnih velikosti z bolj ali manj
nazobčanim listnim robom. So močno zelene barve.
Cvetovi: so dvospolni. Sestavljeni so iz prašnikov (v njih
nastaja pelod), pestiča (nanj pade pelod pri opraševanju), venčnih in
čašnih listov, embrionalne vrečice (v njej poteka oploditev, po kateri nastane
seme), v cvetno čašo vrasle plodnice (vsebuje pet prekatov, ki običajno
vsebujejo po dve semenski zasnovi), cvetišča (je skupek štirih do šestih cvetov,
pri katerem se sredinski cvet odpre prvi) in peclja. Venčni listi cveta so bele
barve in imajo rdeče-rožnato spodnjo stran, zaradi česar imenujemo stadij v
razvoju cveta (ko je ta še zaprt) stadij rdeči brst.
Plod: imenujemo jabolko. Plodove jablan prištevamo k
nepravim plodovom oziroma k birnim plodovom, ki jih z angleško nadpomenko
označujemo ˝pome˝. Plod jabolko je sestavljeno iz petih plodnih listov, v
katerih sta navadno po dve semeni. Večji del plodu predstavlja omesenelo
cvetišče in ne plodnica. Po obliki so lahko okroglasta, koničasta, ploščata.
Barva povrhnjice je lahko zelena, zlato rumena, bledo do živo rdeča, kar je
odvisno od sorte. Zreli plodovi so lahko po okusu kisli, sladko kisli ali
sladki.
Sadni izbor je seznam že preizkušenih sort v Sloveniji, ki jih strokovnjaki
priporočajo za pridelavo in razmnoževanje.
Jablanove sorte v sadnem izboru so glede na odpornost proti jablanovem
škrlupu razdeljene v dve skupini. Sorte iz sadnega izbora lahko najdete
tukaj, sadni izbor se posodablja vsakih 4–5 let.
Skupina glavnih sort jablan, ki jih pridelujemo v največjem obsegu
Na škrlup neodporne
Skupina glavnih sort jablan, ki jih pridelujemo v največjem obsegu
Na škrlup odporne
jabolko spora/razdora − stvar, ki je vzrok spora,
razdora
Frazem jabolko spora izhaja iz starogrške mitološke zgodbe o Eridi, boginji
prepira in sestri boga vojne Aresa. Ker Erida ni bila povabljena na svatbo, ko
sta se poročila Pelej in Tetida, je iz užaljenosti in zavisti med povabljene
bogove in boginje vrgla zlato jabolko z napisom »Najlepši«, s čemer je zanetila
prepir med boginjami Hero, Ateno in Afrodito. Po odločitvi boga Zevsa je moral v
sporu presoditi sin trojanskega kralja Priama Paris. Ta je jabolko prisodil
Afroditi, ker mu je obljubila najlepšo žensko. Ko je Paris z ugrabitvijo dobil
lepo Heleno, je bil to povod za trojansko vojno. Eridino jabolko je torej
metafora za »vzrok spora«.
(u)trgati jabolko z drevesa spoznanja oz. ugrizniti/zagristi v
kislo jabolko − lotiti se česa neprijetnega, neugodnega.
Pregovori, reki
Jabolko na dan, prežene zdravnika stran.
Jabolko ne pade daleč od drevesa, tudi Sad ne pade daleč od drevesa in
Jabolko ne pade daleč od debla, le potoči se včasih.
Gnilo jabolko je treba odstraniti od zdravih.
Zrelo jabolko samo pade tudi Jabolko zrelo – pade samo.
Kdor je v sredi, ima zlato jabolko v skledi.
Ako ni sladkega jabolka, je dobro kislo.
Jabolko je zjutraj zlato, opoldne srebro, zvečer pa svinčeno.
Po trnju še nikdar ni bilo jabolk
Ako boš na post Vseh svetnikov jedel jabolka, boš imel toliko tvorov,
koliko jabolk boš pojedel.
Bilo je v navadi, da so otroci na novoletni dan hodili po hišah z jabolkom v
roki in prosili, da jim »konjiča podkujejo«, s čemer so želeli, da jim zasadijo
kovanec v jabolko.
Jabolko kot simbol spoznanja in nesmrtnosti duše
Jabolko je znano v ljudskem verovanju kot starodavni simbol spoznanja in
nesmrtnosti duše (bogovi v skandinavski mitologiji jih jedo zato, da ohranjajo
nesmrtnost), pa tudi zdravja, plodnosti in izobilja, v številnih ljudskih
vražah pa se jabolku na splošno pripisuje čarovna moč, zlasti v ljubezni.
Ali veš?
Da je za normalno rast in razvoj enega kakovostnega jabolka nujno
potrebnih od 30 do 40 listov?
Da je na 1 mm2 listne površine 300–400 listnih rež?
Da ima razlika med dnevnimi in nočnimi temperaturami pomemben vpliv na
obarvanost plodov jablan: večja je razlika, bolj bodo jabolka obarvana.
Da vsebujejo plodovi jablane, ki rastejo na bolje osvetljenih delih
krošnje, več vitamina C?
Hruške so stari narodi v Mali Aziji in okolici Kaspijskega jezera pridelovali
že pred antiko. V obdobju antike, okoli 600 let p. n. š., je dosegla pridelava
hrušk velik razmah. V tem obdobju so že ločevali divje vrste od kultiviranih
sort, žlahtne sorte so cepili na primerne podlage in z rezjo oblikovali krošnje.
Po Evropi so se hruške pričele širiti v 19. in začetku 20. stoletja.
Izvorne avtohtone vrste rodu Pyrus najdemo samo v Evropi, Aziji in
Afriki, noben primer ni bil najden v Ameriki. Danes je opisanih 60 vrst rodu
Pyrus, v sadjarstvu pa jih uporabljamo le nekaj. Uporabljamo jih kot podlage ali
pa iz njih izhajajo sorte.
Hruška spada v družino rožnic (Rosaceae) in rod Pyrus. Najbolj razširjena
vrsta je Pyrus communis L., ki je tudi najpomembnejša v sadjarstvu.
Sopomenke
Obstajajo različna poimenovanja za različne vrste hrušk: sršenke (imajo jih
radi sršeni in ose), glaužarce, glažarce ovsenke (dozorijo takrat ko oves),
erženke, ječmenke, pšeničnice, ajdovke, špehovke (debele hruške), putrovke (debele
maslenke), ozminke (zimske), fajfce (male sladke hruške), špenglovke, frajlice.
Morfološke značilnosti
Korenine: hruške se lahko razvijejo iz koreničice kalčka ali
iz adventivnih brstov. Tiste, ki nastanejo iz koreničice kalčka, so skeletne in
segajo do 1 m globoko, manjši del prodira globlje, do 5 m. Koreninski sistem
hruške cepljene na kutini je bolj razvejen in plitvejši. Večji del koreninskega
sistema je v globini 0–30 cm, kar predstavlja 80–90 % vsega koreninskega
sistema, ostali del se nahaja v globini 31–80 cm.
Drevo: drevo hruške lahko zraste v višino tudi do 20 m. Če je
cepljeno na sejancu hruške, zraste do 15 m, če pa je cepljena na kutini pa 2–3 m.
Krošnja: je lahko različno oblikovana, sestavljena iz
ogrodnih vej, na katerih so sekundarne in terciarne veje ter veje iz
obraščajočega se lesa. Obraščajoče veje so lahko rodne ali pa tudi ne, kar je
pogojeno s prisotnostjo brstov. Lesne mladike ali nerodne veje imenujemo vodeni
poganjki, pri starejših sortah tudi trnasti izrastki. Glavni nosilci rodnosti
hrušk so: brstiči (dolgi 2–5 cm), brstike (kratki rodni poganjki, dolgi 5–15 cm), rodne veje (dolge 15–50 cm) in rodne pogačice (če so na njih rodni
poganjki). Praviloma so pri hruški rodni brsti okroglasti, puhasti ali gladki.
Glede na sestavo gre za mešane brste, iz katerih se navadno razvije od 5 do 25
cvetov, listi in tudi mladik.
List: je sestavljen iz listne ploskve in peclja. Listna
ploskev je lahko okroglasta, elipsasta, suličasta, jajčasta. Lahko je gladka ali
dlakava, lahko je ob strani cela ali delno nazobčana.
Cvetovi: so skupina preobraženih listov, katerih naloga je
spolno razmnoževanje. Iz enega rodnega brsta se razvije od 5 do 25 cvetov.
Najprej se razvijejo bočni cvetovi, nato tisti pri vrhu. Cvet hruške je
sestavljen iz petih čašnih listov, petih prostih venčnih listov in 15–30
prašnikov. Venčni listi so bele barve, čašni pa zelene in po oploditvi ne
odpadejo. Plodnica je podrasla z 10 semenskimi zasnovami.
Plod: nastane iz delov cvetišča in pestičev s čašico. Po
obliki so hruškasti, jabolčasti, jajčasti, ovalni, zvonasti. Čašica je lahko
odprta, na pol odprta ali zaprta. Kožica plodu je lahko tanka ali debela,
hrapava, gladka z ali brez rjave prevleke. Meso plodu je različne barve: bele,
rumene, rdeče, zelene. Hruške so sladkega okusa, trpke in redko kisle.
(po)mešati jabolka in hruške − dajati, postavljati
skupaj kaj, kar po lastnostih, značilnostih ne spada skupaj; primerjati kaj,
kar v danem trenutku, kontekstu ni primerljivo;
odpasti kot zrela hruška − prenehati biti del česa;
biti hitro, takoj izločen iz česa;
pasti v naročje komu kot zrela hruška − hitro,
nepričakovano, brez truda dobiti, pridobiti koga ali kaj;
vem, po čem so hruške − vem, kakšna je stvar v resnici;
tega mi ne pravi, saj nisem s hruške padel − saj nisem
tako neizkušen, naiven;
otrok je pri hiši, kot bi hruško otresel − zelo veliko
otrok je pri hiši;
zna več kot hruške peč(i) − ima velike sposobnosti, se
spozna na marsikaj.
Pojav rastline v ljudskem in umetnem slovstvu
Karel Štrekelj: Brajdarčku jabolka kradejo
Ko so otroci klatili hruške v sosednji vasi pri Brajdarju, je bila zložena ta
pesem:
Brajdarčka pa nej dama,
mi pa hruške kradema:
Brajdarček je že pršu.
Hrušk je še dost na tleh.
Brajdarček je gajžla vzev,
in je nas strašnu padiv,
našga Francka je pa vjev,
mu je klobuk in hruške vzev.
Breskev izhaja iz Kitajske, kjer so jo pridelovali že okrog leta 2.000
p. n. š.. Iz Kitajske so breskev prenesli v Perzijo, od tam pa v sredozemsko
območje. Za pridelavo breskev je zelo pomemben in omejujoč dejavnik temperatura:
cvetni in listni brsti ter les so občutljivi na nizke temperature. Poškodbe
cvetnih brstov se pojavijo že pri temperaturi -11 °C, pri -23 °C zmrznejo že vsi
cvetni brsti. Zaradi omenjenega jih uspešno pridelujemo na Primorskem, v
Vipavski dolini, kjer so temperature zelo ugodne, če pa jih pridelujemo v
hladnejših predelih (Štajerska), jih pridelujemo na nadmorski višini do 150–200 m.
Breskev (Prunus persica L.) botanično uvrščamo v družino Rosaceae in rod
Prunus. Vrsto Prunus persica L. delimo v tri osnovne skupine:
Prunus persica subsp. vulgaris – navadna ali vinogradniška breskev,
Beseda breskev dobesedno pomeni ‛perzijska’ (grško persea pomeni breskev). Breskev
je namreč v Evropo prišla prek Perzije iz Kitajske.
Morfološke značilnosti
Korenine: so skeletne in se razvijajo razmeroma plitvo.
Pretežen del koreninskega sistema je na globini 20–80 cm. Je listopadno
drevo. Višina drevesa breskve se giblje 0,5–1,8 m; lahko tudi 3–9 m.
Drevo: deblo je praviloma kratko, visoko 50–60 cm.
Krošnja: je lahko okrogla, ploščata ali ovalna. V prvih
letih po sajenju ima breskev gosto krošnjo, pozneje pa rodni les prehaja na obod
krošnje, skeletne veje v notranjosti drevesa ogolijo.
Listi: so suličasti in ob robu drobno nazobčani. Na listni
ploskvi so pogosto ledvičaste ali kroglaste žlezice.
Cvet: je rožast ali zvončast, po teh oblikah cvetov
delimo sorte breskev. V cvetnem brstu je en cvet. Cvetovi so dvospolni. Rožasti
cvetovi so načeloma večji od zvonastih, merijo 3 cm, zvonasti pa 1,5 cm. Na
enoletnem poganjku so cvetovi razporejeni izmenično v skupinah po dva ali po tri
skupaj. Breskve z rumeno mesnatimi in belo mesnatimi plodovi se med seboj
razlikujejo po barvi čaše: rumeno mesnate sorte imajo oranžno, belo mesnate pa
zeleno čašo.
Plod: se razvije iz oplojene plodnice. Po oblik je lahko
okrogel, ovalen, ploščat, z bolj ali manj izrazitimi črtami. Eksokarp ali kožica
je poraščena z dlačicami. Mezokarp ali meso je lahko različne barve: bele ali
rumeno z zelenkastimi odtenki.
Prvi dokazi o češnjah kot sadju segajo v obdobje 4.000–5.000 let p. n. š.
Grški zapisi pričajo, da so češnje pridelovali tudi zaradi lesa. Češnja izvira
iz območja severnega Irana in južnega Kavkaza, Črnega in Kaspijskega morja.
Botanično češnje uvrščamo v družino rožnic (Rosaceae), poddružino Prunoideae
in podrod Cerasus.
Korenine: glede načina nastanka korenin in glede genetskih
lastnosti so med koreninami velike razlike. Nastanejo lahko na generativni in
vegetativni način.
Generativni način ® je način, pri katerem podlaga zraste iz semena, korenina pa nastane iz korena
in koreničice kalčka. Korenina ima srčno korenino, ki prodira navpično v tla in
se razrašča v korenine prvega in drugega reda, vse do najtanjših koreninic.
Najtanjše koreninice imajo vlogo vsrkavanja vode in hranil iz tal.
Vegetativni način ® je način, pri katerem korenine zrastejo na podtaknjencu in ne prodirajo tako
globoko v tla kot pri srčni korenini generativno razmnožene rastline. Po navadi
so takšne korenine šopaste in manj močne.
Drevo češnje lahko zraste v višino od 15 do 30 metrov,
pri čemer lahko obseg debla doseže 1,5 metra.
Drevesa češenj so lahko
visoka od 1,8 do 6 metrov; in sicer je višina debla češenj odvisna od
gojitvene oblike, podlage in načina rezi. Skorja debla je pri mladih drevesih češnje gladka, pri
starejših češnjah pa postane skorja (lubje) groba.
Listi češenj so različni. Po obliki razlikujemo suličaste,
eliptične in eliptično razširjene liste. Dolgi so od 7 do 14 cm in široki od 4
do 7 cm. Značilno je, da imajo rdeče obarvane žleze na listnem peclju.
Cvetovi so dvospolni, bele barve. Cvet sestavljajo čašni
listi, ki so na cvetnem peclju pri osnovi zrasli med seboj in skupaj tvorijo
cvetno tubo. Venčni listi so pri različnih sortah različno veliki in oblikovani,
po čemer se številne sorte med seboj ločijo. Po obliki so lahko
eliptični ali okroglasti. Cvetovi češenj vsebujejo vse dele cveta in jih
imenujemo popolni cvetovi. Razvijati se začnejo že v prejšnji sezoni v cvetnih
brstih.
Plod češnje je enostaven plod, ki se razvije iz ene
plodnice. Plodove razlikujemo po obliki (okrogli, ovalni, sploščeni in srčasti),
barvi (svetlo rdeča, temno rdeča, rumena), debelini in konsistenci mesa
(mehki, trdi).
Včasih so verjeli v napovedovalno moč češenj. Vejice so na god sv. Barbare
(4. december) vtaknili v posodice z vodo, in sicer za vsakega družinskega člana
po eno; čigar vejica do božiča ni ozelenela, ta naj bi prvi umrl.
Izvor slive je zahodna Azija, kjer so jo prvi začeli pridelovati Asirci. V
Evropo, kje so postale slive izredno cenjene, so jo prinesli križarji. Slive so
prvi začeli križati Rimljani.
Botanično spada sliva v družino rožnic (Rosaceae) in rod Prunus. Pri nastanku
žlahtnih sort sliv je sodelovalo štirinajst vrst, ki se glede na izvor delijo na
evropske, ameriške in orientalske vrste. Po sedanji razvrstitvi delimo žlahtne
sorte sliv na skupino evropskih in kitajsko-japonskih.
V skupina evropskih sliv spadajo sorte iz vrst domača sliva
(Prunus domestica L.) ali cibora (trnasta sliva – Prunus insititia L.)
V skupina kitajsko-japonskih sliv uvrščamo sorte, ki so nastale s
križanjem orientalskih (Prunus saliciana Lindl., Prunus simonii Carr.) in
ameriških vrst (Prunus americana Marsh., Prunus bortulana Bailey).
V Sloveniji je sliva tradicionalna sadna vrsta, v 19. stoletju je bila
najštevilčnejše zastopana. Ob koncu 19. stoletja je bila vodilna domača češplja,
kasneje so se razširile tudi druge sorte iz skupine evropskih sliv.
Sopomenke
prunele ali prinele (suhe slive); ime prunela izvira iz francoske besede
za sliko, kar kaže, da so spretnost sušenja sliv v naše kraje prinesli
Francozi v času Napoleonovih vojn;
češplja;
v Metliki razlikujejo naslednje vrste: belice (zeleno-rumene), cibore
(vijolično-rdeče); v drugih krajih se pojavljajo še poimenovanja: držule
(bele), belice, cepljenke, cibore (v Semiču); petrovke, muvre, dude, mudače
(v Vinici).
Morfološki opis
Korenine: sliva razvije srednje globok koreninski sistem, v
nekaterih primerih do globine 70 cm in več. Okoli 70 % koreninskega sistema je
plitvega, in sicer do globine 50 cm. Posebna lastnost slive je, da tvori koreninske
izrastke, ki jih lahko uporabljamo pri vegetativnem razmnoževanju.
Drevo je listopadno drevo ali grm, ki zraste v višino do 6
m. Veje so rjavo sive barve, povečini gladke.
Krošnja sliva razvije piramidasto ali naravno okroglasto
krošnjo, ki pa se razlikuje glede na sorto.
Listi so lahko ovalne ali eliptične oblike. Dolgi so 3,5–8 cm in 2–4 cm široki. Peclji so krati.
Cvetovi so posamezni ali po 2 do 3 združeni v socvetje.
Čašni listi so ozki in podolgovati, venčni so po navadi ovalne oblike, bele do
svetlo vijolične barve. Cvet slive je sestavljen iz petih čašnih listov in šest
do sedem venčnih listov. Plodnica je nadrasla. Prašnikov je 20–25.
Plod je koščičast (drupa). Ima mehko meso
(mezokarp), kožico (eksokarp) in koščico (seme je endokarp). Plod je temno
vijolične, rdeče, ali rumene barve. Premer plodu je 2–4 cm, kar je odvisno
od sorte.
Plodove delimo na: cepke (meso lahko odstopi od koščice) in
kostenice (meso težko odstopi od koščice).
Sezonsko opravilo sušenje sliv je potekalo od sredine avgusta do sredine
oktobra. Izdelovanje prunel se je začelo z nabiranjem, nato so slive olupili in
posušili na soncu na piconih
Avtohtoni rdeči ribez (Ribes rubrum) izvira iz osrednje Evrope in Velike
Britanije. Prvi zapisi o ribezu so nastali leta 1480 v Nemčiji in 1550 v
Italiji. Črni ribez (Ribes nigrum) izvira iz alpskega sveta Rusije. Poznamo še
beli ribez, ki pa ni samostojna vrsta, ampak gre za mutacijo rdečega ribeza. V
Sloveniji imenujemo kosmulje in ribeze s skupnim izrazom grozdičje.
Botanično ribeze in kosmulje uvrščamo v družino kosmuljevk (Grossulariaceae).
Morfološke značilnosti
Korenine: koreninski sistem ribezov je razvit relativno
plitvo. Največji del koreninskega sistema se razvije na globini 10–50 cm in
v širini 50–60 cm.
Grm: za ribeze je značilno, da tvorijo poganjki obliko
nizkega grma brez debla (če ima ribez deblo, se to razveja nizko pri tleh).
Brsti so na spodnjem delu poganjkov (bazalni brst), iz mjih izraščajo mladi
poganjki in skupaj s talnimi poganjki tvorijo grm. Oblika grma je lahko
pokončna, delno pokončna, izrazito povešana. Les in brsti črnega ribeza imajo
izrazit vonj, zaradi tega jih lahko razlikujemo od rdečega in belega ribeza tudi
v zimskem času. Poganjki, ki zrastejo v prvem letu po sajenju (enoletni
poganjki), zrastejo v višino 60–80 cm. V tretjem ali četrtem letu lahko grm
doseže višino 1,5–2 m. Barva poganjkov je temno siva do skoraj črna.
List je sestavljen iz osnovne listne ploskve, listnega
peclja in je 3–5 krpati. Listni rob je nazobčan, ploskev pa je večinoma
sijoča. V pazduhi vsakega lista se nahaja po en brst.
Cvet črnega in rdečega ribeza je zvončast. Cvetovi so
dvospolni. Cvet je sestavljen iz 5 zelenih čašnih listov, ki so pri dnu zarasli,
in 5 rumeno-zelenih venčnih listov. V cvetu je en pestič in več prašnikov.
Plodovi: so jagode, ki so združene v grozd. Ena jagoda
ribeza ima 20–30 semen. Velikost jagod, barva, dolžina peclja in okus so
značilni za vsako sorto posebej.
Botanično imenujemo malino malinjak. Prvi pisni viri omenjajo maline v stari
Grčiji, kjer naj bi rastle na gori Ida. Tam maline danes sploh ne rastejo, zato
botaniki sklepajo, da so ime dobile po gori Ides.
Naravno rastišče malin v Sloveniji se razprostira v gozdovih, med grmovjem od
nižin do subalpskega pasu.
Maline so lahko enkrat ali dvakrat rodne. Razlika med malinami in ostalimi
sadnimi vrstami (razen robide) je ta, da ima malina trajen koreninski sistem,
nadzemni deli (poganjki) pa živijo samo dve leti.
Korenine: koreninski sistem malin se običajno tvori na
globini 50 cm. Poleg korenin ima malina še podzemne poganjke (iz njih rastejo
talni poganjki) in koreniko. Koreniko ali podzemno steblo maline (tudi pri
jagodi in robidi), iz katerega izraščajo poganjki, poimenujemo tudi rizom. Iz
korenike izraščajo poganjki, ki tvorijo grm.
Poganjki izraščajo iz tal, lahko tudi daleč vstran od
matične rastline. Ta lastnost omogoča rastlini razraščanje po velikem prostoru.
Poganjki se med sortami razlikujejo po višini, debelini, poraščenosti s trni in
po številu brstov. Prve poganjke, ki jeseni dosežejo višino okoli 2 metra, z
angleškim izrazom poimenujemo ´primocane´, ko pa poganjek v drugem letu cveti in
rodi pa ´floricane´. Na dveletnih poganjkih izraščajo rodne vejice, ki se obdajo
s cvetovi.
List je sestavljen, tri- do petkrat pernato deljen. Listni rob
je grobo nazobčan. Na steblu (poganjku maline) so listi spiralno nameščeni.
Cvet je sestavljen iz petih venčnih in petih čašnih listov.
Čašni listi so zelene barve, venčni pa bele do svetlo roza barve. Prašnikov in
plodnih listov je mnogo. Med vsemi sadnimi rastlinami je malina najbolj medovita
rastlina.
Plod je birni koščičasti plod. Sestavljen je iz številnih
drobnih koščičastih plodičev, ki so združeni na cvetišču. Ko plodovi dozorijo,
se ob obiranju snamejo s cvetišča. Po obliki so lahko okrogli, stožčasti in
izdolženi. Barve so od lahko od temno do svetlo rdeče, rumene, svetlo limonaste
do jantarno rumene, rožnato oranžne.
Ali veš, da imajo pomembno vlogo pri opraševanju jagodičevja poleg čebel tudi
čmrlji, ki letijo tudi v slabših vremenskih razmerah (veter, dež)? Čmrlji so
posebej pomembni opraševalci ameriških borovnic.
Robide so najbolj razširjene po severni polobli Evrope in v Severni Ameriki,
drugače pa so avtohtone vrste robid razširjene po celem svetu. Najstarejši pisni
vir o robidah sega v obdobje 3. stoletja p. n. š., v staro Grčijo. Razmah
pridelave robid se je pričel v 19. stoletju: v prvi polovici stoletja v Severni
Ameriki in drugi polovici 19. stoletja v Evropi.
V Sloveniji raste v naravi 21 vrst robid. Povsod najdemo pravo robido (Rubus
fruticosus), sinjezeleno robido (Rubus caesius) in srhkostebelno robido (Rubus
hirtus).
V sadovnjakih in na vrtovih pridelujemo žlahtne breztrnate robide, ki jih z
latinskim imenom poimenujemo Rubus fruticosus.
Botanično uvrščamo robido v družino rožnic (Rosaceae), rod Rubus in podrodove
Eubatus, Caesii, Suberecti in Corylifolii.
Pojavlja se poimenovanje kopina, kopinje, kopinjek, (ist. Štajerska,
Prekmurje), korobida (Kranjska gora), ostroga (Rezija), ostrožnica (Pohorje,
Notranjsko), postružnica (Tuma), robida (Kranjska), robzel (Murko, Metelko),
živi trn (Tums).
Morfološke značilnosti
Korenine: koreninski sistem robid je trajen, razvejan, z
veliko tankimi koreninicami. Doseže globino do enega metra. Ker ima robida
koreninski sistem bolj globok od maline, sušo bolje prenaša. Zgodaj
spomladi iz tal ali brstov na koreniki (krona, rizom) poženejo močni poganjki.
Poganjek, ki skupaj z listi poganja iz tal, je sestavljen iz podzemnega in
nadzemnega dela. Podzemni del je trajen, nadzemni del pa živi 2 leti. V prvem
letu rasti doseže višino 2–4 m. Poganjki oblikujejo grm ali nepravi polgrm.
Razlikujemo pokončne, polpokončne in plezajoče robide.
List je sestavljen, neparno pernat. Je zelo velik, tri- do
petdelen. Listi so temno zelene barve in po steblu spiralno razporejeni.
Nekatere sorte imajo liste močno porasle z dlačicami, ki dajejo videz sive
žametne prevleke.
Cvetovi so dvospolni. Sestavljeni so iz petih venčnih in
petih čašnih listov, ki so na rodnih vejicah povezani v cimozne cvetove. Venčni
lisi so zelene barve, čašni pa bele do svetlo roza barve.
Plod je birni koščičasti plod, sestavljen iz večjega
števila koščičastih plodov. Ti so združeni na cvetišču. Ob obiranju se ne loči
od cvetišča, kot je to značilno za maline. Plod zaužijemo skupaj s cvetiščem.
Plodovi so lahko ovalne, okroglaste, rahlo stožčaste ali stožčaste oblike. Barva
plodov je lahko temno rdeča, temno vijoličasta, rdeče vijoličasta, svetlo rdeča
do črna.
Črnih malin [ostrožnic] ne jej, da ne dobiš mrzlice.
Zanimivosti
Liste, korenine in plodove robide so uporabljali za čaje in čajne mešanice
proti gripi, hripavosti, vročini in pri vnetjih. Sok iz jagod so dajali
dojenčkom proti driski. Stolčene liste so polagali na rane, ture in izpuščaje.
Kosmulja izvira iz Evrope, poznali pa so jo že v antičnih časih. V Evropi je
v 13. stoletju prvi kosmuljo našel Francoz Rustebeuf in jo poimenoval groiselle,
medtem ko so v Rusiji na samostanskih vrtovih kosmulje pridelovali že v 11. stoletju.
Botanično uvrščamo kosmulje v družino kosmuljevk (Grossulariaceae), rod
Ribes, podrod Grossularia in vrsto Ribes uva - crispa L .
Razlikujemo trnate, manj trnate in breztrnate sorte kosmulj.
Korenine: kosmulja razvije globok koreninski sistem, zaradi
česar bolje prenaša sušo kot malina ali črni ribez.
Grm: kosmulja je listopadna grmovnica, ki lahko zraste v
višino in širino 0,5–2 m. Na vejah in poganjkih so lahko prisotni trni ali
pa so kosmulje breztrnate, kar je odvisno od sorte.
Listi so 3–5 krpati. Listna površina je lahko sijoča,
gladka ali poraščena s finimi dlačicami, temno zelene ali bledo sivo zelenkaste
barve.
Cvetovi: so drobni, veliki okoli 1 cm, zvončaste oblike.
Sestavljeni so iz 5 cvetnih listov rumeno zelene, bele do roza barve, 5
prašnikov in 2 zraslih plodnih listov. Cvetovi so na rastlini lahko posamezno
ali v skupini po 2 do 3.
Plodovi kosmulje so jagode, ki so lahko rumene, rdeče, zelene,
rumeno zelene in roza barve. So okrogle do ovalne oblike. Kožica je žilava in je
lahko gladka ali poraščena s finimi dlačicami. Jagode so lahko velike 1,5–2,7 cm.
Kaki izvira iz Kitajske, od tam so ga najprej prenesli v druge dele vzhodne
Azije in Pakistan. V Evropo naj bi kaki prinesel Marco Polo v 14. stoletju. V
sredini 18. stoletja so ga začeli pridelovati v Ameriki (Kaliforniji). V svetu
ga poznajo pod imenom kaki, v Izraelu pravijo sadežem Sharon fruit, v špansko
govorečih državah caqui,. Angleški izraz za kaki 'persimmon' se je razvil iz
indijskega imena za vrsto Diospyros virginiana, ki izvira iz vzhodnega dela
Severne Amerike. Ker je poreklo rastline Daljni vzhod, ga nekateri imenujejo
zlato jabolko.
Kaki botanično uvrščamo v družino ebenovk (Ebenaceae) in rod Diospyros.
Družina zajema okoli 200 različnih vrst. Vrste so razširjene v tropskih in
subtropskih predelih Azije, Amerike, Afrike in Evrope. Za sadjarstvo so pomembne
le nekatere vrste in med njimi je najpomembnejši navadni kaki (Diospyros kaki),
ki ima užitne plodove. Današnje žlahtne sorte kakija izvirajo iz navadnega
kakija (Diospoyros kaki), dateljevega kakija (Diospoyros lotus) in virginijskega
kakija (Diospoyros virginiana).
Morfološke značilnosti
Korenine: generativno vzgojene rastline kakija razvijejo
globoke korenine z malo stranskimi koreninskimi izrastki. Korenine se lahko
poškodujejo in prelomijo, ker so krhke. Bolj kot so rastline starejše, plitvejše korenine razvijejo. Iz plitvih korenin se razvijejo številni koreninski
izrastki.
Drevo kakija v ugodnih razmerah zraste 8–10 m. Deblo je
ravno, prekrito s temno sivorjavo skorjo. Za skorjo je značilno, da je
razpokana. Mlade rastline, stare 4–5 let, nimajo razpokane skorje. Drevo razvije
krošnjo piramidaste oblike. Les kakija je zelo krhek, zato se veje, polne plodov,
rade lomijo.
Listi: so eliptične oblike, bleščeči, temnozelene barve na
zgornji strani in svetlejši na spodnji strani. V jeseni postanejo
rdečkasto-rumeni do rjavi.
Cvetovi: med sadnimi rastlinami je razvrstitev cvetov na
rastlinah kakija zelo posebna, in sicer poznamo: enodomne (rastlina ima dvospolne
cvetove) link na *, dvodomne (rastlina ima enospolne cvetove, bodisi ženske, ali
le moške) link na ** in poligamno
dvodomne rastline. Različne sorte imajo ženske, moške in
hermafroditne (razviti moški in ženski reproduktivni organi) cvetove.
*dvospolni cvetovi ® hermafroditni cvetovi. Na rastlini se razvijejo
posamezno ali v socvetju po trije skupaj. Za socvetje, kjer so združeni trije
cvetovi, je značilno, da je sredinski cvet hermafroditen, ostala dva pa sta
navadno moška.
**enospolni cvetovi ® ženski cvetovi so veliki in jih zlahka ločimo od moških
cvetov. V času cvetenja imajo veliko štiridelno čašo. Cvet sestavljajo 4 venčni
listi, ki so belo rumene barve. Plodnico sestavlja 8 predalčkov. Moški cvetovi
so manjši od ženskih, plodnica je zakrnela, združeni so po trije skupaj.
Plodovi so jabolčnega tipa. Lahko so ploščati, podolgovati
ali okroglasti. Imajo kratek pecelj, posledično so trdno zaraščeni z vejo.
Kožica (eksokarp) je gladka in glede na sorto različne barve. Meso (mezokarp) se
zmehča in vsebuje visoke količine tanina, zaradi česar plodovi niso užitni.
Užitni postanejo šele po obiranju. Na sredini plodov so semena, ki so mandljaste
oblike in navadno rjavkaste oblike.
Kakije gojijo v slovenski Istri in na Goriškem, kjer so znani komaj stoletje,
vendar je kaki za Primorce enako pomemben kakor jabolko za Štajerce; v Strunjanu
so uvedli celo praznik kakijev.
Kaki – zlato jabolko na Kitajskem
Njegovo prehransko in zdravilno vrednost so cenili že od nekdaj, o čemer
priča tudi pomen njegovega botaničnega imena Diosypros – hrana bogov. V njegovi
domovini, Kitajski, so ga poimenovali zlato jabolko.
Izvor drena je Srednja in Južna Evropa ter Mala in Srednja Azija. V naravi ga
najdemo v ravninskem in gorskem svetu, povečini na sončnih obrobjih gozdov. V
večjem obsegu se pojavlja na območju Kavkaza. Na domačih vrtovih ga gojimo
posamezno kot okrasni grm, drevo ali kot živo mejo. Dren je počasi rastoča
rastlina, katere življenjska doba je lahko več kot sto let.
Botanično uvrščamo dren v družino drenovk (Cornaceae), rod Cornus in vrsto
rumeni dren Cornus mas. Ostale vrste v rodu so še: C. alba, C.
stolonifera, C. sanguinea, C. macrophyla, C. florida, C. nuttali.
Sopomenke
drenul, tudi drnul
Divjemu drenu pravijo v okolici Podčetrtka svibovna.
Korenine: dren ima dobro razvit koreninski sistem, ki sega
globoko v zemljo.
Grm/drevo je listopadni grm ali majhno drevo, ki ima
zaobljeno krošnjo. Zraste lahko do 6 metrov v višino. Skorja poganjkov je sivo
rjava in razpokana, mladi poganjki pa so gladki in zeleni.
Listi so dolgi od 4 do 10 cm, pogosto je njihov pecelj
kratek in rdeče obarvan. So srednje veliki, elipsaste oblike in nasprotno
nameščeni z izstopajočimi in svetlimi žilami.
Cvetovi: dren ima dvospolne cvetove s štirimi venčnimi in
štirimi čašnimi listi. So drobni in rumene barve. Ima dvopredalasto plodnico z
enim vratom. Prašnikov je 4 (5). Od 20 do 25 cvetov je združenih v kobul.
Plodovi drena se imenujejo drnulje. So svetlo do temno rdeče
barve, ovalne in podolgovate oblike. V naravi so od 1,5 do 2 cm veliki, medtem
ko so plodovi žlahtnih sort veliki 2–3 cm.
Frazem zdrav kot dren temelji na dejstvu, da je dren rastlina z zelo trdim
lesom, zato je postal prispodoba trdnega zdravja in trpežnosti.
Simbolika
Poleg drena so v cvetnonedeljsko butaro dali še leskove šibe, bršljan, brin
in oljko. Butara jih je med letom varovala pred nesrečami.
Zanimivosti
Včasih so iz drena pridobivali olje, ki so ga uporabljali za oljenke in
leščerbe, s katerimi so si svetili. Drenov les je zelo trpežen, zato so ga
strugarji uporabljali za zobe pri grabljah, napere za kolesa in podobno.
Ali veš, da skorja in plodovi drena zavirajo rast nekaterih
patogenih bakterij (Staphylococcus aureus, Escherichia colli, Proteus vulgaris
in Pseudomonas aeruginosa)?
V naravi je navadni rakitovec razširjen po Aziji in Evropi, v Sloveniji je
rastlina izredno redka. Pridelave rakitovca v Sloveniji nimamo. Največ nasadov v
Evropi najdemo v severni Nemčiji, Rusiji in pribaltskih državah. Rakitovec
predstavlja eno izmed najbolj raziskanih rastlin glede vsebnosti vitamina C, ki
je povezana s podnebnimi razmerami, rastiščem, nadmorsko višino in zrelostjo.
Rastlina ni
zahtevna glede talnih pogojev, ker korenine segajo globoko v tla. Uspeva tudi do
nadmorske višine prek 4000 metrov.
Botanično rakitovec uvrščamo v družino oljčičevk (Eleagnaceae) in rod
Hippophae.
Morfološke značilnosti
Korenine: rakitovec ima dobro razvit in zelo širok
koreninski sistem. Na koreninah so gomoljčki z dušičnimi bakterijami, ki iz
zraka črpajo dušik.
Grm rakitovca je listopaden, srednje visok do visok, in
sicer
lahko zraste v višino in širino do 6 m. Goji se tudi v obliki drevesa, ki zraste
do 10 m visoko. Poganjki so sivo rjave barve in imajo trne.
Pokriti so s sivkastimi luskami ali dlačicami.
Listi so izmenično nameščeni, po obliki so ozki, suličasti
in enostavni, dolgi 5–7 cm in široki do 1 cm. Listna površina je na zgornji
strani sivo zelena, na spodnji strani pa dlakava. Rakitovec je dvodomna
rastlina, zato moramo zaradi opraševanja saditi moške in ženske rastline, da
rastlina obrodi plodove. Sadimo rastline v razmerju moški : ženske = 1 : 6.
Cvetovi: ženski cvetovi so drobni, zelenkasto-rjave barve,
združeni v grozdasto socvetje. Po oploditvi se grozdasta socvetja razvijejo v
drobne plodove.
Plodovi: so rumenkaste do temno oranžne barve in okrogle do
ovalne oblike. So gosto zraščeni ob vejah.
Kot zdravilno rastlino so bezeg poznali že v kameni dobi. Divje rastočega
najdemo v zmernem in subtropskem pasu vse do višine 1.500 m nadmorske višine.
Stari Germani so ga častili kot sveto rastlino. Začetki kultiviranja bezga
segajo v sredino 18. stoletja, v Ameriko, čeprav so prve nasade zasadili šele
pred petdesetimi leti.
V Sloveniji uspevajo tri avtohtone vrste bezga: smrdljivi bezeg ali habat (S.
ebulus. ssp. ebulus), črni bezeg (S. nigra ssp. nigra) in divji bezeg (S.
racemosa var. racemosa).
Botanično so bezeg dolgo časa uvrščali v družino kovačnikovk
(Caprifoliaceae), vendar pa ga zaradi novih spoznanj v filogenetiki sedaj
uvršamo v družino pižmičevk (Adoxaceae).
V Prihovi tudi beza, boza, bzova; v Podveži pri Lučah pa bezgojina.
Etimologija
Beseda bezeg je verjetno prvotno pomenila
napihnjeno, nabuhlo vejo oz. drevo
z nabuhlimi vejami; bezgov stržen je namreč iz puhle, kakor napihnjene
snovi. Prvi del besede vsebuje indoevropski koren *bheu̯, ki pomeni napihniti, nabuhniti,
drugi del pa indoevropsko besedo *-zdo, ki pomeni veja.
Morfološke značilnosti
Korenine: bezeg ima dobro razvit koreninski sistem, ki je
večinoma površinski.
Grm/drevo je do 6 m visok grm ali 10 m visoko drevo.
Ima močne in dolge veje, lubje pa je sivo rjave barve. Značilno za bezeg je, da
imajo poganjki zelo velik stržen. Vsi deli rastline imajo značilen vonj.
Listi so sestavljeni iz petih velikih listov temno zelene barve.
Razporejeni so navzkrižno in lihopernato sestavljeni. V celoti je list dolg 10–30
cm in ga sestavlja 5 do 7 eliptičnih ter 10 cm dolgih
lističev.
Cvetovi: bezeg ima drobne, dvospolne, bele cvetove. Imajo
močen značilen vonj. Skupaj so združeni v navidezne kobule, ki so veliki do 10
cm. Pritrjeni so na 1–10 mm dolgih pecljih.
Plodovi so koščičaste jagode, ki vsebujejo več koščic.
So svetleče črne, v polni zrelosti do temno vijolične barve. Jagode so združene
v kobulastem socvetju. Jagode so velike od 5 do 7 mm.
Pojav v ljudskem ali umetnem slovstvu
Zgodbi o morebitnih nevarnih delih bezga
Bezeg je izredno zdravilna rastlina, moramo pa biti previdni z nekaterimi
njegovimi deli, ki so morebiti nevarni.
Dva dogodka pričata o tem.
Prvi pripoveduje o otroku, ki je užil surove bezgove jagode. Slabo se je
počutil, sililo ga je na bruhanje, počutje pa se ni izboljšalo. Dečka je
oblival mrzli pot. Z zdravnikovo pomočjo so dečka rešili.
Mož je ženi, ki je bila bolna, ponudil pripravek iz nastrgane bezgove
korenine. Ker ni upošteval smeri strganja in je namesto da bi strgal »od
spodaj navzgor«, strgal »zgoraj navzdol«, žena umrla za črevesnim vnetjem.
Simbolika
»Molitvica« bezgu za moža:
Ljudje so včasih bezgovemu grmu pripisovali nadnaravno moč. Na Koroškem so
ljudje verjeli, da lahko s pomočjo te rastline mlado, neporočeno dekle privabi
ženina, in sicer je moralo tresti bezgov grm, ob tem pa izgovarjati:
»Bez, bezá,
daj moža, le mladá, nikdar stará!« oziroma
»Bez, beza, dej moža, če druzga ne,
vsaj mažarja«.
Po stari vraži naj bi vejah črnega bezga prebivali dobri hišni
duhovi, zato so ljudje z njimi tolkli po kresnem ognju, da bi pregnali golazen
in mrčes.
V bezgu prebivajo čarovnice in duhovi, drugod verjeli v njegovo
zdravilnost
Nekoč so menili, da v bezgu živijo čarovnice in duhovi, saj če ga zarežemo,
»krvavi« z rdečim sokom. Pred sekanjem bezga so tako glasno molili:
»Gospa
Bezga, dajte mi od svojega lesa, in ko bom postal drevo, vam bom jaz dal
mojega.«
Druga simbolika, povezana z bezgom
V Nemčiji in drugod so verjeli, da mogočni bezeg ozdravi bolnike, če le
ležijo pod njim ali v njegovi senci. Prvo vodo, s katero so umili
novorojenčka, so zlili pod bezeg, saj naj bi to otroka okrepilo.
Kdor namerno poškoduje bezgov
grm, bo doživel nesrečo ali celo umrl.
Zanimivosti
V ljudskem zdravilstvu je črni bezeg najbolj cenjen, zlasti cvetje in jagode
za čaje pri prehladih, za vročične bolezni in nečisto kožo. Čaj iz bezgovega
listja in lubja so pili pri zaprtju, sveže stolčene liste so kot obkladek
polagali na boleča mesta. Znano je zdravilno bezgovo vino in osvežilna pijača iz
bezgovega cvetja (šabesa). Sok, stisnjen iz bezgovih jagod in vkuhan, da se
zgosti, daje sirup terjak ali terijak.
Izvor oreha je najverjetneje Kitajska oziroma območja pod himalajskim
gorovjem, od koder naj bi se razširil v Indijo, Perzijo, Grčijo in druge dežele.
Z
aradi zelo iskanih in cenjenih jedrc danes oreh pridelujemo po celem svetu.
Botanično oreh uvrščamo v družino orehovk (Juglandaceae) in rod Juglans. V
družini je okoli 60 vrst listnatih enodomnih dreves. Najpomembnejši predstavnik
rodu Juglans je navadni oreh (Juglans regia), ki je pomemben za sadjarske
namene. Ostale, manj pomembne vrste v sadjarstvu, kot so črni oreh (Juglans nigra),
ameriški oreh (J. cinerea), japonski oreh (J. cordiformis), kavkaški oreh (J.
pterocarpa), kalifornijski oreh (J. californica), kubanski oreh (J. insularis)
in drugi se uporabljajo predvsem za pridelavo izredno cenjenega lesa in kot
podlage za navadni oreh.
Korenine: oreh ima močno razvit koreninski sistem, ki prodre
globoko v zemljo in rastlino usidra v tla.
Drevo: rastline oreha razvijejo mogočna drevesa z ravnim in
visokim deblom. Lahko se razvije tudi v grm. Drevo lahko zraste v višino 30 in
več metrov visoko. Obseg debla lahko doseže 2–3 metre. Premer krošnje lahko
doseže 10–15 metrov. Ima slabo razvejano krošnjo, ki se razvija pravilno in ne
pregosto tudi brez obrezovanja. Pri mladem drevesu je krošnja okrogle do
piramidaste oblike, ko se drevo postara, pa postane okroglasta in ploščata.
List je sestavljen, lihopernat. Sestavlja ga 5, 7, 9 ali 11
lističev. Lističi so običajno pri osnovi ovalni, pri vrhu pa izdolženi. Listi so
dolgi 20–40 cm. Oreh je enodomna rastlina, kar pomeni, da ima moške in
ženske cvetove na isti rastlini, kateri se nahajajo na različnih mestih v
krošnji.
Cvetovi so enospolni. Moški cvetovi so sestavljeni iz
dolgih zelenih mačic. Vsako mačico sestavlja od 100 do 160 moških cvetov s po 2–12 prašniki. Razvijejo se v pazduhah lanskoletnih listov. Ženski cvetovi so
združeni (2, 3, 6 cvetov) in se razvijejo na koncu enoletnega lesa. Cvetovi so
goli – brez venčnih in čašnih listov. Plodnico sestavljajta dva plodna lista,
dve brazdi, ki sta perjasto razširjeni, da lažje lovita pelod.
Plod oreha je koščičast. Sestavljen je iz zunanjega ovoja,
ki je lupina zelene barve (eksokarp) in trdega svetlo rjave olesenele luščine
(endokarpa), v katerem je seme ali jedrce. Lupina se razvije iz zunanjega dela
plodnice. Kadar plodovi zorijo, tkivo lupine poči in se loči od luščine. Lupino
sestavljata dve simetrični polovici, zrasli s šivom. Oblika plodov je lahko
kopasta, okrogla, srčasta, jajčasta, odvisno od sorte.
biti trd oreh za koga (tudi naleteti na trd oreh) − kar
je težko, težavno, težko izvedljivo, tudi težka uganka
Če želimo priti do ploda oreha, moramo streti lupino, ki je zelo trda,
kar je prispodoba za težko izvedljivo stvar v tem frazemu.
streti trd oreh – rešiti veliko težavo
kakor bi orehe tolkel − enostavno, lahko
Primera kakor bi orehe tolkel verjetno temelji na dejstvu, da je
tolčenje orehov enostavno in ne preveč težko opravilo.
smejati se, kot bi orehe stresal − zelo, naglas se
smejati, krohotati se
Ko stresamo orehe z drevesa ali iz posode v posodo, se proizvaja glasen
zvok (fran.si).
Smeje se kot bi orehe trl.
ne biti vreden piškavega oreha − prav nič ne biti
vreden (piškavega oreha ne dam za njegov izpit − prepričan sem, da ga ne bo
naredil; to ni vredno piškavega oreha – to je vredno zelo malo, nič)
Primera ne biti vreden piškavega oreha temelji na dejstvu, da piškav oreh
nima užitnega ploda.
Poišči še več pomenov in zgledov rabe zapisanih frazemov na spletnem portalu
fran.si.
Po ljudskem verovanju je oreh sveto drevo, ki zasajen pred hišo, varuje pred
strelo in »hudo uro«.
Oreh je starodavni simbol plodnosti in izobilja, zato ni manjkal na nobeni
gostiji.
Ljudsko živinozdravstvo in zdravljenje domačih živali
Govedu, konjem in drobnici so med krmo dodajali zelene lupine iz nezrelih
plodov oreha za zdravljenje driske, poliuremije, pri glistah, vročici,
napenjanju, slabi prebavi in koliki. Prevretek iz zelenih lupin so uporabljali
tudi za obkladke pri ranah, čirih, ranah in razpokah na sklepih.
Zanimivosti
Iz zelenih orehov in orehovega listja so ženske naredile žgano vodo, ki so jo
uporabljale za barvanje las.
Aronija (Aronia melanocarpa) izvira iz Severne Amerike. Pridelovali so jo že
stari Indijanci ter poznali njeno zdravilno in prehransko moč. Njena pridelava
je najbolj razširjena v deželah bivše Sovjetske zveze, pridelujejo pa jo tudi v
Skandinaviji, na Češkem, Avstriji, Nemčiji, Slovaškem, Rusiji, Poljskem. Poznana
je pod imenom Chokeberry. Nekateri viri navajajo da je ime 'chokeberry' dobila
po svojem trpkem okusu kot »grenka jagoda«.
Botanično uvrščamo aronijo v družino rožnic (Rosaceae), poddružino Maloideae
in rod Aronia.
Nam najbolj poznani sta za pridelavo primerna črnoplodna aronija (Aronia
melanocarpa (Michx.) Ell.) in rdečeplodna aronija (A. arbutifolia). Slednja se
od črnoplodne razlikuje po barvi in velikosti plodov, habitusu, listih, obdobju
dozorevanja, rastišču, izvoru iz južne Amerike, medtem ko je domovina črnoplodne
severovzhodna in severna Amerika.
Morfološke značilnosti
Korenine: koreninski sistem aronije je zelo razvejan, plitek
in se nahaja pretežno na globini 50 cm.
Grm: aronija je večletna listopadna grmovnica. S semenom
razmnožena rastlina aronije lahko doseže višino 4 m, vegetativno razmnožena pa 1–1,5 m (lahka peščena tla) in 2–3 m na (godnih, srednje težkih tleh). Za
enoletne poganjke je značilno, da so tanki in temno sive barve.
Listi so temnozelene barve, ovalne oblike z nazobčanim
robom. Površina lista je gladka in svetleča. Povprečno so listi dolgi 6–8 cm
in 4–6 cm široki.
Cvetovi so sestavljeni iz 5 okroglastih venčnih listov in 5
čašnih listov. So belo-sive, belo-rožnate barve, posamezen cvet je premera 10–15 mm. Združeni so v kobulasto socvetje, v katerem je združenih od 20 do 30
posamičnih cvetov. Prašnikov je 16 do 20.
Plod: je pečkati, okrogle oblike, temno modre, skoraj črne
barve.
Kivi izvira iz Azije. Divje raste v zmerno toplem pasu v gozdovih goratega
območja jugovzhodne Kitajske, nekatere vrste pa na velikem geografskem območju
od Sibirije do Indonezije.
Botanično ga uvrščamo v družino aktinidije (Actinidiaceae) in rod Actinidia.
Rod Actinidia obsega več kot 50 vrst in več kot 100 podvrst. Mnogo vrst iz rodu
nima praktičnega pomena v pridelavi, so pa pomembna genska osnova pri vzgoji
novih sort.
Pri nastajanju žlahtnih sort je sodelovalo pet vrst iz Azije:
Actinidia arguta, A. kolomikta, A. polygama, A. chinensis, A. deliciosa.
Kivi je dvodomna rastlina, kar pomeni, da ima ločene moške in ženske
rastline. Kadar snujemo vrt ali nasad, moramo saditi moške in ženske rastline v
razmerju 1:3; 1:5. V nasadu je moških rastlin lahko tudi več.
Sopomenke
Kivi se je nekoč imenoval kitajska kosmulja.
Morfološke značilnosti
Korenine: razvoj koreninskega sistema pri kiviju je odvisen
od lastnosti tal in oskrbe nasada. Po navadi razvije močno razvejan in bogato
obraščen koreninski sistem z lasastimi koreninami. Na lažjih peščenih in
strukturnih tleh razvije kivi koreninski sistem v površinskem sloju tal, do
globine 40 cm, lahko pa korenine prodrejo do 1 m ali še globlje. V težkih,
glinastih tleh pa se koreninski sistem slabo razvije.
Steblo (trta): Kivi razvije trs z večjim številom poganjkov,
ki poganjajo iz koreninskega vratu. Odbrani poganjki razvijejo eno ali več
debelc, kar je pogojeno od vzgojene oblike. Enoletne poganjke, ki še niso
oleseneli, imenujemo rozge ali mladike. Rastejo zelo hitro in so izredno močne.
Mladike lahko zrastejo v višino do 8 m. Med rastjo se mladike ovijajo okoli
opore v nasprotni smeri urinega kazalca.
Listi so veliki, srčasti, temnozelene ali sivozelene
barve. V premeru merijo od 15 do 30 cm. Rob lista je nazobčan. Listni pecelj je
dolg, zelene do rdečkaste barve. So spiralno nameščeni.
Cvetovi se razvijejo v grozdastih socvetjih. Sestavljeni so
iz petih zelenih čašnih in petih belo-rumenih venčnih listov. Na moških
rastlinah so pestiči zakrneli, na ženskih rastlinah pa se razvijejo cvetovi s
prašnicami, katerih pelod je sterilen. Rastline, katerih cvetovi imajo normalno
razvite moške organe in razvit pelod, so moške rastline, medtem ko so rastline,
ki
nosijo cvetove le z normalno razvitimi pestiči oz. plodnicami, ženske
rastline. Plodovi kivija se razvijejo le na ženskih rastlinah.
Plod je večsemenska jagoda, ki je različnih oblik
(jajčasta, ovalna ali podolgovata). Kožica je groba, zelenkasto rjave barve,
prekrita s finimi rjavimi dlačicami. Meso (mezokarp) je sočno, svetlozelene
barve, sladko-kislega okusa. Vsebuje velike količine vitamina C. Plod vsebuje
majhna temnorjava semena, ki so sploščene elipsaste oblike.
Ameriška borovnica izvira iz severovzhodnih predelov Severne Amerike in je
sorodnica z gozdno borovnico (Vaccinium myrtillus L.). Ameriške borovnice
uvrščamo med najmlajše gojene sadne vrste, njihovo pridelavo sta pred približno
sto leti pričela uvajati Elizabeth White in Frederick Coville. Leta 1937 je bila
ameriška borovnica prvič omenjena v slovenski strokovni literaturi. Ker
borovnica za
uspešno rast potrebuje kisla tla, so bili prvi poskusni nasadi po drugi svetovni
vojni neuspešni. Prvi nasad, ki je v polni rodnosti še danes in uspešno raste,
je bil posajen leta 1962 na Ljubljanskem barju.
Botanično ameriške borovnice uvrščamo v družino vresovk (Ericaceae), red
Ericales in rod Vaccinium. Rod obsega več kot 200 samoniklih vrst in podvrst,
nekaj izmed njih je listopadnih rastlin. Te so razširjene v zmerno toplem do
hladnem podnebju. Druge vrste so zimzelene in izhajajo iz tropskih podnebnih
razmer.
V gozdovih in planjavah srednje in severne Evrope najdemo štiri samonikle
vrste: gozdna borovnica (sin. črnica) (Vaccinium myrtillus L.), brusnica
(Vaccinium vitis idaea L.), kopišnica (sin. močvirska – modra brusnica)
Vaccinium uliginosum L. in drobnolistna kopišnica (Vaccinium gaultherioides).
Pri nastanku žlahtnih sort borovnic je sodelovalo 19 vrst.
Pridelovanje ameriških borovnic v sadovnjakih ali na vrtu je zaradi rastnih
zahtev zelo zahtevno.
Ameriške borovnice delimo na visoko in nizko grmovnate.
Visoko grmovnate ameriške borovnice ® delimo na severni in južni tip. Razlika
med tipoma je v zahtevi po nizkih temperaturah. Severne tipe gojimo v zmernem in
severnem pasu, južne tipe pa v mediteranskem pasu, Kaliforniji in Mehiki. Po
izgledu in rasti rastlin različnih tipov ne razlikujemo.
Nizko grmovnate ameriške borovnice ® pridelujejo v Ameriki. Po rasti so
nekoliko višje kot gozdne borovnice. Primerne so za toplo klimo.
Korenine: ameriška borovnica razvije adventivne korenine, ki
so plitvo pod površjem. So zelo tanke, vlaknate in brez koreninskih laskov. V
glavnem koreninsko maso sestavljajo korenine, ki so tanjše od 2 mm. V globokih
(80 cm) in rahlih tleh lahko razvijejo močnejše korenine, medtem kose večina tankih korenin
razvije na globini 20–30 cm. Korenine borovnic in drugih vresovk imajo
posebnost, da se na njih naselijo mikorizne glive.
Grm: ameriška borovnica je visoko grmovnata rastlina, ki
lahko zraste do višine 2,5 cm. Veje, ki izraščajo iz podzemnega stebla, so
redke pri posameznih sortah, so močne in razvejane. Pri drugih sortah so veje
goste, šibke in obraščene s tankimi stranskimi poganjki. Les borovnic je zelo
trd. Lubje mladih poganjkov je rdeče-rjavo do svetlo zelene barve in gladko.
Lubje starih poganjkov je sivo-rjave barve in razbrazdano.
Listi so enojni in na rastlini izmenično razvrščeni. So ozko
do široko ovalne, eliptične oblike. Prekriti so s temno voskasto prevleko. Na
mladih poganjkih rastline so listi večji, na rodnih vejah pa manjši. So
različnih zelenih odtenkov, zgornja stan je bleščeča, spodnja pa porasla s
finimi dlačicami. Rob lista je raven ali ostro nazobčan, kar je sortno pogojeno.
Cvet je snežno do kremaste bel, z odtenki rožnate ali
zelenkaste barve. Cvet je lahko valjaste, zvončaste ali jajčaste oblike.
Sestavljen je iz petih venčnih listov, ki so med seboj zarasli. Dolgi so od 5 do 10 mm.
Skupaj so združeni v grozdasto socvetje, botanično kobul. V socvetju je
združenih po 6 do 16 cvetov. Čašnih listov je pet in so zraščeni. Čašni listi so
skupaj s podraslo plodnico zarasli in ostanejo na plodu do konca zrelosti.
Plod je jagoda, ki je lahko okrogle, bolj ali manj
sploščene oblike. Po končani oploditvi se venčni listi posušijo in odpadejo,
prav tako odpadejo ter potemnijo pestiči in prašniki, takrat se začne oblikovati
jagoda oziroma se začne debeliti plodnica. Ko je jagoda zrela, je od svetlo do
temno modre barve s svetlo zelenim mesom.
Če se grmiček borovnice pregosto razraste, je lahko v gozdu
škodljiv,
saj zavzema prostor drugim rastlinam in drevju, rahlja in siromaši zemljo.
Tak gozdni plevel je najbolje izkopati in pustiti za gnojilo.
Borovnice vsebujejo toliko antioksidantov, kot jih ima petkratna
količina korenja, jabolk, brokolija ali bučk.
Sibirska borovnica izvira iz severovzhodne Azije. Avtohtono raste v Rusiji (na
Kamčatki in Sibiriji), na Kitajskem in Japonskem (Hokkaido), v Evropi in na
območju Severne Amerike. Večje nasade sibirski borovnic imajo na Poljskem in
Slovaškem. Rastlina sibirske borovnice prenese zelo nizke temperature, pozimi
celo od - 45 do - 47 °C.
Sibirsko borovnico imenujemo tudi kosteničevje, kovačnik ali majska jagoda.
Botanično jo uvrščamo v družino kovačnikov (Caprifoliaceae) in rod Lonicera.
Morfološke značilnosti
Rastlina sibirske borovnice je grm, ki zraste v višino od 0,5 m do 1,5 m.
Rast grma je zelo gosta.
List: so sivo zelene barve in ob straneh rahlo dlakavi.
Cvetovi so rumene barve in lijakaste oblike. Je ne
samooplodna (avtosterilna) rastlina, ki potrebuje opraševalno sorto. Cveti
zgodaj, po navadi marca.
Plod je enojna ali dvojna sočna jagoda. Je črno-modre
barve, sladko-kislega ali sladko-grenkega okusa
Brusnica divje raste v Evropi, Aziji in Severni Ameriki. Najbolje uspeva v
severnih predelih. V Evropi največje površine porašča v Skandinaviji. Za svojo
rast potrebuje kisla tla, zato jo lahko najdemo v zakisanih iglastih/mešanih
gozdovi in barjih.
Botanično brusnice uvrščamo v družino vresnic (Ericaceae) in rod Vaccinium L.
Na svetu obstaja 400 vrst rodu Vaccinium. Za pridelavo sta pomembni dve vrsti:
evropska brusnica (ang. lingonberry) (Vaccinium vitis-idaea L.) in ameriška
brusnica (ang. cranberry) (Vaccinium macrocarpon Ait.)
Beseda je izpeljana iz
glagola brusiti, podobno je v nemščini
beseda Streichbeere zložena iz streichen ‛potegniti po čem, oplaziti, drgniti, mazati’ in Beere
‛jagoda’. Brusnica se tako domnevno imenuje zato, ker je mogoče z eno potezo
obrati več zrelih jagod.
Morfološke značilnosti
Evropsko brusnico (Vaccinium vitis-idaea L.) lahko divje rastočo najdemo na
severu Evrope (Skandinavija: Švedska, Finska).
Kultivirana evropska brusnica je večletni, zimzeleni nizki grmiček, ki zraste
v višino okoli 15–40 cm.
Korenine: ima zelo plitek koreninski sistem, katerega glavna
koreninska masa se nahaja na globini 10 cm. Posebnost koreninskega sistema je
odsotnost koreninskih dlačic, ki bi črpale hranila in vodo. Vodo in hranila
brusnica sprejema s pomočjo mikoriznih gliv, ki so naseljene na koreninah.
Grm: steblo tvori nizek grm v višini 5–40 cm, ki se širi s
pomočjo podzemnega stebla ali
rizoma.
Listi so majhni, usnjati, ovalne do okrogle izdolžene
oblike. Barva listov je temnozelena.
Cvetovi so drobni, belo-kremaste barve, združeni v grozdasto
socvetje.
Plodovi:
so majhne jagode, velike do 1 cm in
težke od 0,17 do 0,8 g.o rdeče barve in kislega okusa.
Ameriško brusnico (Vaccinium macrocarpon Ait.) divje rastočo najdemo v
Severni Ameriki.
Je večletna nizko rastoča, zimzelena plezajoča lesnata rastlina.
Korenine: koreninski sistem je plitek, prav tako brez
koreninskih dlačic. Preživi lahko več mesecev pod vodo. Steblo tvori plazeči
grm, ki ga sestavljajo živice (stoloni), dolge od 0,3 m do 2 m.
Iz živic izraščajo od 15 do 20 cm visoki poganjki.
Listi so tanke, ozke elipsaste oblike. S kratkim
listnim pecljem so pritrjeni na poganjkih. Na poganjkih ostanejo dva do tri leta,
nato odpadejo. Skozi vegetacijsko dobo so sijoče, temnozelene barve, v obdobju
mirovanja (jesen) pa postanejo rdečerjave barve.
Cvetovi so združeni v grozdasta socvetja, so bele do svetlo
rožnate barve, zvončaste oblike.
Plodovi so jagode, velike od 1,5 do 2 cm. Lahko so
zvončaste, okrogle, vretenaste in ovalne oblike.
Predvideva se, da figa (Ficus carica L.) izvira iz južne Perzije in Sirije.
Do Sredozemlja naj bi jo prvi prinesli Feničani in nato še Grki in Rimljani. V
grški mitologiji je večkrat omenjena kot kulturna rastlina, saj jo pisca Platon
in Homer večkrat opevata v svojih spisih. V stari Grčiji so plodove fige tako
cenili, da so jih v določenem obdobju zakonsko zavarovali.
V Sloveniji pridelujemo fige v Brdih, na Vipavskem, Istri, Posavju,
Dolenjskem. Drugod po svetu pa je pridelava fig najbolj razširjena v Indiji,
Kaliforniji in Čilu.
Botanično jo uvrščamo v družino murvovk (Moraceae) in rod Ficus (smokvovec).
Vrsto Ficus carica delimo na dve podvrsti: Ficus carica ssp. sativa (žlahtna
smokva) in Ficus carica ssp. caprificus (divja smokva).
Sopomenke
figa, murva, smokva
Morfološke značilnosti
Korenine: figa razvije gost koreninski sistem. Zaradi
gostega koreninskega spleta uspeva tudi v slabih, kamnitih in suhih tleh,
kjer druge sadne vrste ne uspevajo.
Drevo/grm je do 10 m visoko listopadno drevo ali grm. Veje,
ki tvorijo krošnjo, rastejo povečini položno. Krošnja je redka. V hladnejših
rastnih razmerah razvije obliko grma, v toplejših predelih pa razvije srednje
visoko deblo. Skorja debla in vej je sive barve. Mladi poganjki so zelene in
rjavkaste barve.
Listi so veliki, dlanasto deljeni in imajo od 3 do 7 krp, med
katerimi so globoke zareze. Na zgornji strani
so usnjati in hrapavi, spodnja stran pa je rahlo dlakava.
Cvetovi so enospolni (ženski s pestičem ali ženski sterilni,
moški s prašniki) in so skriti v mnogoštevilnem socvetju v zaprtem mesnatem
cvetišču. Pri figi razlikujemo več tipov cvetov. Divji tipi (kozje fige, moške
fige) imajo dve vrsti cvetov na isti rastlini. To so moški cvetovi s prašniki in
ženski cvetovi z le enim pestičem. Oba tipa cvetov se nahajata znotraj mesnatega
socvetja (plodu fige), kjer je na vrhu odprtina, ob odprtini so nameščeni moški
cvetovi, medtem ko so ženski cvetovi nameščeni globlje v
notranjosti. Pri ženskih cvetovih razlikujemo ženske cvetove z dolgim ali
kratkim vratom pestiča.
Plod je figa, pravzaprav gre za soplodje, ki je zgrajeno
iz mesnatega cvetišča (sočnega mesnatega ovoja). Soplodje nastane tako, da se
celotno socvetje razvije v plod. Lahko so ploščatih, podolgovatih ali hruškastih
oblik.
Posebnost opraševanja: kot opraševalka fige sodeluje osica
šiškarica (Blastophaga psenes L.). Osice se razvijejo znotraj ženskih cvetov s
kratkim vratom pestiča. V njem si osica naredi šiško, cvet pa ni oplojen. Z
izletavanjem divje fige prenašajo pelod z moških rastlin na kultivirane fige
ženskih rastlin.
V nadaljevanju so navedeni frazemi s sestavino figa, ki se ne nanaša na
sadež, ampak na konjski iztrebek in položaj prstov, ki ga tvorimo s prekrižanimi
prsti. Frazeme s sestavino figa poišči na spletnem portalu
fran.si.
biti na cesti kot konjska figa − vedno hoditi okrog,
nikoli ne biti doma
Nekoč so vprežna vozila najpogosteje vlekli konji, zato so bile konjske fige
na cestah pogost pojav (fran.si).
držati fige (figo) v žepu (tudi stiskati figo v žepu in
tiščati figo v žepu) − ne izpolniti, storiti česa
Negativni pomen izraza držati figo v žepu je lahko tudi pozitiven, takrat pa
pomeni, da nekomu želimo, da bi se mu kaj uresničilo (glej držati figo za koga)
(fran.si).
držati figo (fige) za koga (tudi stiskati figo za koga
in tiščati figo za koga) − želeti komu, da bi se mu kaj uresničilo,
posrečilo
Frazema držati figo v žepu z negativnim pomenom in držati figo za koga s
pozitivnim pomenom temeljita na prepričanju, da se s takim položajem prstov
preprečuje nesreča, katastrofa, zlo, uroki.
kazati fige komu − posmehovati se, kljubovati komu;
pasja figa − kar je malo vredno, nepomembno;
biti (postati) figa mož − ne izpolniti, storiti česa
Z malo drugačnimi pomeni so iz besede figa nastale tudi tvorjenke figar,
figovec ‘strahopeten, bojazljiv človek’ in figarski ‘nanašajoč se na figarje’,
figarstvo ‘lastnost strahopetnega, bojazljivega človeka’, figast ‘nesposoben,
slab’, figav ‘ničvreden, slab’.
vse ena figa, tudi ena figa − kar je malo vredno,
nepomembno;
za vsako najmanjšo figo − za vsako malenkost
Pojav v ljudskem ali umetnem slovstvu
Sem šel, sem šel na figov drev
Simbolika
V stari Grčiji je bil figovec posvečen boginji ljubezni Afroditi in bogu
ljubezenskih užitkov in vina Dionizu, medtem ko za kristjane simbolizira
slo, poželenje in prepovedan sad, katerega je Eva jedla v rajskem vrtu.
Figa ima tudi negativni vidik: ko se posuši, postane figa hudobno drevo
(v krščanski simboliki namreč predstavlja Sinagogo, ki ni priznala Mesije
Nove zaveze in ni rodila sadov). V nekaterih prvotnih poljedelskih obredih
stare Grčije so poznali t. i. sikofante, »tiste, ki odkrivajo fige«, in ti
so morali razodevati smokvo. Za tem se najbrž skriva nek iniciacijski obred,
s katerim so se spoznavale skrivnosti oplajanja.
V stari grščini in tudi italijanščini »fica« ne pomeni le fige, ampak
tudi ženski spolni organ; to znamenje so zato nosili tudi na rožnem vencu
ali na stezniku kot varovalo pred neplodnostjo.
Zanimivosti
Svež mleček iz fige so uporabljali kot kozmetično sredstvo za odpravljanje
bradavic.
V naravi so jagode različnih vrst, razširjene pa so po vsem svetu. V Sloveniji
najdemo divje rastoči navadni jagodnjak (Fragaria vesca), muškatni jagodnjak
(Fragaria moschata) in zeleni jagodnjak (Fragaria viridis). Jagode, ki jih
pridelujemo v nasadih ali na vrtovih, imenujemo žlahtne ali vrtne jagode. Gre za
jagode, ki so nastale z naključnim medvrstnim križanjem med vrsto Fragaria
chiloensis in Fragaria virginiana. Ti vrsti so v Evropo iz Severne in Južne
Amerike prinesli v 18. stoletju. Žlahtne jagode v sredini 18. stoletja
poimenujejo z latinskim imenom Fragaria × ananassa.
Botanično jagode uvrščamo v družino rožnic (Rosaceae).
Etimologija
Beseda jagoda pomeni ‛rasti; kar zraste, sad, jagoda’. Več informacij o
besednem izvoru pa preveri na spletnem portalu
fran.si.
Morfološke značilnosti
Sorte žlahtnih jagod delimo glede na morfološke in tehnološke lastnosti. V
osnovi se delijo na enkrat in večkrat rodne, zgodnje, srednje pozne in pozne
sorte.
Korenine: koreninski sistem je sestavljen iz korenike
(odebeljeno podzemno steblo rizom) in korenin. Glavna masa koreninskega sistema
se nahaja na globini 20–25 cm.
Zimzeleni grmiček: gre za zimzeleni grmiček s posebnim
koreninskim in nadzemnim delom. Nadzemni del je sestavljen iz kratkega zbitega
stebla (4–5 cm), listov, živic ter cvetnih ali rodnih stebel s plodovi.
Jagodni poganjek pogostokrat imenujemo 'krona' ali 'srce'.
Listi so tri- do petdelni, različnih velikosti. Lahko so
bolj ali manj nazobčani, gladki ali rahlo mehurjasti. Poraščeni so lahko z
dlačicami, svetle do temno zelene barve. Listi izraščajo iz nodijev skozi celo
leto, iz katerih prav tako skozi celo leto izraščajo živice* ali zelene pritlike.
*živica ® ima na prvem nodiju zakrnela lista z dvema prilistoma, na drugem
nodiju pa poleg zakrnelih listov še normalno razvit list in novo mlado
rastlinico. Novi poganjek se ob stiku s tlemi ukorenini, v nasprotnem primeru pa
zakrni.
Cvetovi: večine sort ima dvospolne cvetove, zgrajeni iz pet ali več
venčnih listov, ki so bele barve. Pri nekaterih sortah so lahko tudi rahlo ali
popolnoma rožnate barve. Venčne liste obdaja tudi 10–16 čašnih listov zelene barve. Prašnikov je od 30 do 40. posamezno cvetno steblo ima lahko 10–20 cvetov.
Plod je birni plod z omesenelim cvetiščem. Pravi plodovi
(oreški) so semena na povrhnjici jagode. Opisno jih lahko opredelimo kot
okroglo-stožčaste, srčaste, valjaste in okrogle. So različnih velikosti. Barva povrhnjice je lahko oranžno-rdeča, bela, temno opečnata ali
karminasto rdeča.
