Dodatne informacije o Botaničnem vrtu Univerze v Mariboru

1 Ustanovitev

Botanični vrt Univerze v Mariboru je bil ustanovljen 24. 5. 2002, ustanovil ga je prof. dr. Božidar Krajnčič, takratni dekan Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede (FKBV). Prva zemeljska dela so se začela že leta 1996, kmalu po tem, ko je dobila FKBV v upravljanje posestvo Pohorski dvor, na katerem stoji eden izmed najstarejših gradov v Sloveniji – Hompoš. V gradu Hompoš je od decembra leta 2008 sedež FKBV.

Botanični vrt je vključen v mednarodno združenje za ohranitev botaničnih vrtov po svetu ali Botanic Gardens Conservation International (BGCI).

Več o rastlinah in njihovi zgradbi

Z rastlinami se znanstveno ukvarja botanika, ki je panoga biologije. V preteklosti so med rastline uvrščali tudi alge, glive in druge nesorodne avtotrofne organizme, to tradicijo botanika do neke mere ohranja še danes. Skupnosti vseh rastlin na določenem območju v določenem času pravimo flora. (vir: Wikipedija)

Rastline sodijo med:

• evkarionte
• avtotrofne organizme  hrano si rastline pridelujejo same – v procesu fotosinteze; izjeme so nekatere rastline, ki so v razvoju izgubile klorofil in postale paraziti na drugih rastlinah.

Glede na dolžino življenja (= razvoj od semena do semena), delimo rastline na:

• enoletnice* (razvoj, od kalitve do tvorbe semena, je končan v eni vegetacijski dobi. Rastlina nato odmre. Več…),
• *dvoletnice* (rastline, ki svoj biološki ciklus zaključijo v dveh vegetacijskih dobah: v prvi dobi rastline razvijejo le vegetativne organe in šele v drugi vegetacijski dobi cvetijo in semenijo. Rastlina nato odmre. Več…),
• večletnice* (razvoj vegetativnih organov traja več let, nato cvetijo in semenijo, po tem pa odmrejo. Več…),
• zelnate trajnice* (cvetijo in semenijo vsako leto, vsako leto, ob koncu vegetacijske dobe odmrejo njihovi nadzemni deli, iz podzemnih delov naslednje leto rastlin znova požene. Več…),
• lesnate rastline (= drevesa (eno deblo) + grmi (več debel): imajo olesenela stebla (=debla) in veje. Večini lesnatih rastlin ob koncu vegetacijske dobe odpadejo listi. Cveteti začnejo šele po določenem času, nato cvetijo in semenijo vsako leto. Več: drevo, grm…)

* Botanično: zelišča ali zelike

Po telesni zgradbi delimo rastline na:

• steljčnice (najpreprostejše rastline alge) – nimajo pravih tkiv in rastlinskih organov (stebla, listov, korenin ...). Zgrajene so iz steljke imenovane tudi talus,
• rastline na vmesni stopnji razvoja (mahovi) – že imajo razvito stebelce in liste, ne pa korenin (namesto njih imajo rizoide),
• brstnice (= višje rastline: praprotnice in semenke) – imenovane po brstu, ki je rastlinsko telo z oblikovanimi tkivi in organi (korenine, steblo, list, cvet).
  • semenke (višje rastline za katere je značilno, da tvorijo seme) delimo na golosemenke (ne razvijejo plodov: semenske zasnove in semena so prosto ležeča na plodnih luskah) in kritosemenke (semena se razvijejo v plodu – so zaščitena).

2. Koreninski sistem 

Pri nekaterih rastlinah so se deli koreninskega sistema preobrazili (metamorfozirali) in s tem prevzeli druge naloge, najpogosteje založno funkcijo (= shranjevanje rezervnih snovi). Tako poznamo:

• koren:  rastline shranjujejo rezervne snovi v glavni korenini in spodnjem delu stebla (hipokotil = del stebla, ki se razvije pod kličnimi listi in epikotil = del stebla, ki se razvije nad kličnimi listi).
  • Primeri: korenček, peteršilj, sladkorna in krmna pesa, črna redkev, repa, gomoljna zelena…
• koreninski gomolj: rastline shranjujejo rezervne snovi v stranskih koreninah, ki se zato odebelijo.
  • Primeri: dalije, potonike, nekatere kukavičnice
• zračne korenine: izraščajo iz stebel in rastejo, ali pa ne, proti tlem. Velikokrat se rastline preko teh korenin oskrbujejo z vodo (npr. epifitne orhideje, bromelije in epifitni kaktusi v tropskem svetu, kjer je v zraku obilica vlage). Vrsta zračnih korenin, ki rastlinam služijo za podporo so t.i. podporne korenine. Take ima npr. mangrova, rastejo iz stebla navzdol v tla, ki so pod vodo. Bršljanu zračne – oprijemalne korenine omogočajo plezanje po opori.
• sesalne (zajedavske) korenine: so značilna preobrazba rastlin, ki zajedajo druge rastline. Tako se npr. bela omela s pomočjo sesalnih korenin na veje dreves pritrdi, prodre skorjo in se vraste v les. Kasneje se s sesalnimi koreninami oskrbuje z vodo in anorganskimi snovmi, ki jih s pomočjo fotosinteze sama predela v organske snovi (=polzajedavec). Popolni zajedavec na nekaterih travniških rastlinah je npr. predenica. Predenica s koreninami prodre v tkiva gostiteljske rastline in se priključi na gostiteljeve žile iz katerih črpa tako vodo  z anorganski snovmi, kot tudi organske snovi, ki jih je gostitelj izdelal v procesu fotosinteze (=popolna zajedavka). Popolne zajedavke so tudi vrste iz rodu pojalnikov, ki se pripojijo na korenine nekaterih rastlin. Pojalniki zajedajo gostitelje iz družin metuljnic, razhudnikovk, križnic, bršljana in drugih.

Dodali bomo slike preobraženih korenin….

3. Stebla rastlin

Nekatere rastline imajo stebla nekoliko drugačne oblike, pri nekaterih so stebla preobražena:

• bil: nerazraslo, votlo in kolenčasto cvetno steblo trav.
• betva (betev): nerazraslo in neolistano cvetno steblo z vršnimi listi in cvetovi pri npr. narcisi, zvončku.
• brst (popek): gosto olistan poganjek. Poznamo listne (iz njih se razvijejo listi), cvetne (iz njih se razvijejo cvetovi), zimske (imajo jih rastline, ki morajo preživeti zimo) in speče brste (na starejših delih debel in vej, razvijejo se v primeru, ko se drevo poškoduje). Glede na namestitev na rastlini ločimo temenske brste – z njimi raste rastlina v višino in stranske brste – iz njih se razvijejo stranski poganjki.  
• stebelni trn: v bodečo tvorbo spremenjen stranski poganjek pri glogu, črnem trnu. Trni rastline varujejo pred rastlinojedimi živalmi. Vrtnica nima trnov, ampak bodice! Bodice izraščajo neposredno iz stebla in tako niso stranski poganjki.
• stebelna vitica: preobražen stranski poganjek s katerimi se vzpenjalke oprijemajo opore (npr. vinska trta)
• pritlike (živice): dolgi stranski poganjki, ki se razvijejo na dnu stebla. Podzemne pritlike ima npr. krompir, pri katerem se deli pritlik odebelijo v stebelni gomolj. Stebelni gomolj nad zemljo imata npr. ciklama in koleraba. Čebulasti stebelni gomolj (zaščiten s suhimi luskolisti) ima npr. gladiola, žafran. Nadzemne pritlike, ki se na koncu zakoreninijo imajo npr. jagodnjak, plazeči skrečnik, plazeči petoprstnik.
• korenika (rizom): odebeljeno podzemno steblo z brsti in luskolisti (npr. perunika, ingver, šmarnica, podlesna vetrnica).
• čebula:  zelo skrajšano in odebeljeno steblo imenovano čebulni krožec z omesenelimi in suhimi luskolisti (npr. čebula, česen, tulipan).
• ovijalno steblo: imajo rastline, ki se ob opori vzpenjajo proti svetlobi (npr. visoki fižol, hmelj).
• filokladiji in kladofili: sploščeni, listom podobni poganjki (npr. bodeča lobodika, božični kaktus)

Dodali bomo slike preobraženih stebel….

4. Listi rastlin

Nekatere rastline imajo liste nekoliko drugačne oblike, ali tudi preobražene liste:

• iglice: sušnim razmeram in nizkim temperaturam prilagojeni listi iglavcev,
• listni trni: preobražen list ali del lista (npr. češmin, kakteje),
• listne vitice: preobražen listi s pomočjo katerih se rastline oprijemajo opore (npr. grah),
• listi mesojedih rastlin: preoblikovani v past za žuželke s katerimi se mesojede rastline hranijo.
• ovršni listi: najdemo jih v območju cvetov:
  • krovni listi (brakteje) in predlisti (brakteole): ananas, flamingovec, ovojkovi listki pod koški rastlin iz družine košaric,
  • krovna in ogrinjalna pleva v cvetu trav,
  • cvetni listi: čašni in venčni listi v cvetovih.

Da ne zasenčujejo drug drugega, so listi na rastlinah nameščeni v pravilnem vzorcu ali filotaksiji:

• premenjalna ali spiralasta razporeditev listov – iz posameznega kolenca izrašča en list. Listi so en nad drugim nameščeni pod kotom manjšim od 180°, zato če točke iz katerih rastejo listi povežemo, dobimo vzorec spirale.
• dvoredno premenjalna razporeditev listov – iz posameznega kolenca izrašča en list. Listi so en nad drugim nameščeni na nasprotnih straneh.
• pritlična razporeditev listov – vsi listi izraščajo pri dnu stebla in sestavljajo listno rozeto.
• nasprotna razporeditev listov – v vsakem kolencu sta drug nasproti drugemu po dva lista.
• navzkrižna razporeditev listov – nasprotna lista sta nameščena pravokotno na lista sosednjega kolenca, tako da skupaj tvorijo križ.
• vretenčasta razporeditev listov – v vsakem kolencu so trije ali več listov.

5. Cvetno odevalo

Cvetno odevalo je lahko:

• dvojno – rastlina ima čašne (večinoma zelene barve) in venčne liste (večinoma obarvani),
• enojno (=perigon) – čašni in venčni listi so si po barvi enaki,
• nekatere rastline nimajo cvetnega odevala – cvetovi so goli.

 Prašnik (=prašni list) je moški spolni organ rastlin. Sestavljajo ga:

• prašnična nit,
• prašnica, ki je iz dveh polprašnic. V vsaki polprašnici sta dve pelodni vrečki v katerih je pelod (=cvetni prah).

 Pestič (=plodni listi ali karpeli) je ženski spolni organ in nosi semenske zasnove. Sestavljajo ga:

• plodnica – trebušast spodnji del pestiča v katerem so semenske zasnove. Glede na lego v cvetu je lahko plodnica nadrasla (=stoji nad drugimi deli cveta), podrasla (=stoji pod drugimi deli cveta, je zrasla s cvetiščem), ali polpodrasla (=delno zrasla s cvetiščem).
• vrat pestiča,
• brazda pestiča.

Glede na simetričnost cvetov ločimo:

• zvezdaste cvetove: cvet lahko z več somernicami razdelimo v več enakih segmentov (npr. trobentica),
• somerne cvetove: cvet lahko razdelimo na enake dele le z eno navidezno somernico (npr. cvet metuljni),
• asimetrične cvetove: cvet nima nobene simetrije (npr. baldrijan).

6. Oblike socvetij

Glede na obliko socvetij (=inflorescenc) ločimo:

• kobulasta (recemozna) socvetja – najprej se odpirajo spodnji cvetovi. To so socvetja imenovana:
• grozd, češulja, klas, storž, betič, glavica, košek in kobul = enostavna socvetja
• lat, sestavljeni klas, sestavljeni kobul = enostavna socvetja
• pakobulasta (cimozna) socvetja imenovana:
• svaljek, dvojni svaljek, vijaček, dvojni vijaček, cvetna kita.

Več…

7. Vrste plodov

Glede na razvoj in lastnosti ločimo več vrst plodov:

• enostavne plodove – razvijejo se iz ene plodnice:
  • zaprte plodove – ob zrelosti odpadejo v celoti
    • sočni (=sočno oplodje): jagoda pri vinski trti, limoni, pomaranči, paradižniku, buči, borovnici, koščičast plod pri breskvi, marelici, slivi, pečkati plod pri jablani, hruški, …
    • suhi (=suho oplodje): oreh, lešnik, žir, želod, orešek ajde, …
    • razpadni (=večsemenski zaprti plodovi, ki ob zrelosti razpadejo na posamezne plodiče): pokovci pri kobulnicah (korenje, petršilj, kumina, janež, …), členasti plod pri redkvi
  • sejalne plodove – ob zrelosti se plodovi raztrosijo
    • suhi (=suho oplodje)
      • iz več plodnih listov se razvije glavica pri maku, divjem kostanju, trobentici, čebuli, česnu, drobnjaku, …
      • iz enega plodnega lista se razvijejo stroki
      • mešiček pri telohu, ostrožniku, potoniki, … lusk pri rastlinah iz družine križnic,
      • pravi strok pri rastlinah iz družine metuljnic (fižol, grah, bob, leča, soja, arašid, …
  • birni plodovi – razvijejo se iz cvetov z več plodnimi listi in dozorijo v samostojne plodiče
    • mešički (npr. pogačica)
    • oreški
    • plodiči so med seboj zrasli pri malinjaku in robidi
    • plodiči so v birni plod združeni z omesenelim cvetiščem pri jagodnjaku in šipku
• soplodja – razvije se iz socvetij, daje pa videz enotnega plodu (npr. figa, murva, ananas, hmeljni storžek. Med soplodja štejemo tudi storže iglavcev.