Rhododendron (sleč) je rod iz družine vresovk, v katerem je okoli 300 vrst. V
Evropi poznamo šest vrst. Je vednozeleni ali listopadni grm ali drevo. Pogosto
ima usnjate liste in rdeče, vijoličaste, rumene ali bele cvetove v kobulastih
grozdih. V Alpah rasteta dlakavi sleč (Rhododendron hirsutum), ki uspeva na
apnenih tleh in ima liste pokrite z dolgimi dlačicami, ter rjasti sleč (R.
ferrugineum), ki uspeva na tleh brez apnenca in ima liste na spodnji strani
pokrite z rjasto rdečimi žlezastimi luskami. Veliko tujih vrst gojijo kot
okrasne rastline (Duden, 2002).
SOPOMENKA: Rododendron.
ETIMOLOGIJA: Jezikoslovka Franja nam pove, da je beseda rododendron prevzeta iz
grščine, ki je zložena iz rhódon ‛vrtnica’ in déndron ‛drevo’.
Helleborus (teloh) je rod iz družine zlatičevk. Poznamo okoli 25 vrst telohov.
Najdemo jih v Evropi in osrednji Aziji. Teloh je strupena rastlina s stopalasto
deljenimi listi in cevastimi medovniki v cvetu. V Sloveniji nam je najbolj znan
črni teloh (H. niger), ki je 15 do 30 cm visoka zelnata trajnica. Najdemo ga v
apeniških Alpah, Karpatih in Apeninih. Ima bele, pozneje škrlatno obarvane
cvetove, ki pogosto cvetijo že v decembru (januarja do aprila). Uporabljajo ga
tudi kot vrtno rastlino.
Zanimivosti: Črni in zeleni teloh so že v antiki uporabljali kot zdravilo, npr.
za bruhanje, pospeševanje menstruacije, kot odvajalo, proti epilepsiji in
manijam. Vsebuje heleborin in heleborein, ki sta srčna glikozida. Iz korenik
teloha so pripravljali kihalni prašek. V srednjem veku je bil teloh simbol za
dolgo življenje in je varoval pred duhovi ter čarovnijami (Duden, 2002).
Etimologija: Franja opisuje, da je teloh tako poimenovan zaradi strupa, ki
povzroča gnojenje ran. Nekoč so ga vstavljali bolni živini v preluknjan uhelj.
Rana se je zgnojila in gnoj je odtekel, zato so verjeli, da je živina
ozdravljena (Stramljič Breznik, 2008).
Pojav v ljudskem in umetnem slovstvu: Franja nam pripoveduje zgodbo o črnem
telohu iz istoimenske pripovedi Avguština Šabca, ki je bila objavljena leta 1907
v ljubljanskem Zvončku. Med drugim opisuje otroke, ki so bili neizmerno veseli,
ko so spomladi zagledali prvi črni teloh. Zaradi navdušenja in prevelike
zatopljenosti v nabiranje so otroci celo zamudili v šolo. Če te zanima več, si
poglej na
Digitalni knjižnici Slovenije.
Erica (resa) je rod iz družine vresovk, v katerem je okoli 500 vrst. Razširjene
so v južni Afriki, nekaj vrst tudi v tropski Afriki, v Sredozemlju (drevesaste
rese) in od Alp do Velike Britanije (siva resa). Rese so vednozeleni, večinoma
nizki, gosto razvejani grmi z igličastimi listi. Rese imajo zvonaste, vrčaste,
cevaste ali pladnjaste cvetove, ki jih je po več skupaj na vejicah.
Spomladanska resa (E. carnea) je pritlikav grmiček, razširjen v Alpah in
vzhodnih sredozemskih gorovjih. Visoka je 15–30 cm. Resa ima zelene, igličaste
liste, ki so v štiri-števnih navideznih vretencih. Cveti od decembra do aprila
in ima rožnate do svetlo rdeče cvetove (Duden, 2002).
Zanimivost: Franja je ugotovila, da ima beseda resa v Slovarju slovenskega
knjižnega jezika poleg poimenovanja za grmičasto rastlino tudi tri druge pomene,
in sicer: 1. okrasna nit ali pramen iz niti na robu kakega tekstilnega izdelka;
2. kratek, oster podaljšek pleve pri klasu; 3. trša, daljša dlaka.
Vrtni šetraj (S. hortensis) je enoletnica, ima bele do vijoličaste cvetove in
suličaste liste. Izvira iz južne Evrope in Bližnjega vzhoda. Uporabljajo ga kot
kuhinjsko začimbo, predvsem za jedi iz fižola.
Kraški šetraj (S. montana) je sorodnik vrtnega šetraja in mu je zelo podoben. Je
močno razvejan polgrm, ki je visok do 40 cm in ga uvrščamo med začimbnice. Ima
vijolične ali rožnate cvetove, ki so veliki 7–10 mm. Doma je v Sredozemlju,
običajno pa se ga ne goji. Avtohtono raste tudi v Sloveniji (Duden, 2002).
Pojav rastline v jeziku: »Kraški šetraj vrača moško moč nazaj,« pove Franja in
obenem razmišlja, od kod se spomni teh besed. Na koncu izbrska, da tako o
kraškem šetraju pravi stari pregovor, saj naj bi bila ta rastlina tudi
afrodiziak. Ravno zaradi tega ga v samostanih niso smeli uživati, so ga pa lahko
gojili in prodajali.
Simbolika: Kraški šetraj je simbol sreče ravno zaradi tega, ker je naravni
afrodiziak in pomaga krepiti spolno moč.
Druge zanimivosti: V Evropi rastlini prav tako pripisujejo vlogo afrodiziaka.
Deloval naj bi tako, da povečuje izločanje testosterona in hkrati preprečuje
prezgodnji izliv pri moških. Deluje tudi na ženske, pri katerih krepi
prekrvavitev maternice, kar pa v zreli nosečnosti ni priporočljivo, saj lahko
sproži prezgodnji porod. Zato šetraja nosečnicam ne priporočajo.
Gentiana (svišč) je rod iz družine sviščevk z več kot 450 vrstami, imenujemo ga
tudi encijan. Raste predvsem v gorovjih severne poloble in v Andih. Svišči so
enoletne ali trajne zelnate rastline s celorobnimi, golimi listi in lijastimi,
zvonastimi ali pladnjastimi cvetovi. V srednji Evropi je okoli 30 vrst, veliko
je zavarovanih:
Panonski svišč (G. pannonica) ima 15–60 cm visoko, nerazvejano, votlo steblo in
velike, zvonaste, rahlo škrlatne, modro rdeče ali črno rdeče pikčaste cvetove.
Cvetovi rastejo v zalistju po več skupaj.
Spomladanski svišč (G. verna) ima pritlično listno rozeto, s kratkopecljatimi,
modrimi posameznimi cvetovi z dolgo čašno cevjo.
Rumeni svišč ali košutnik (G. lutea) ima nerazvejana, do 2 metra visoka, kot
prst debela, votla stebla. Listi so veliki, jajčasti in gosto vzdolžno žilnati.
Cvetovi so rumeni, dolgi skoraj 2,5 cm in na kratkih pecljih. Ima večglavo
koreniko, ki lahko tehta tudi do 10 kg.
Močvirski svišč (G. pneumonanthe) je visok 15–50 cm. Ima črtalaste liste ter
zvonaste modre cvetove, ki imajo na notranji strani zelene proge.
Trebušasti svišč (G. utriculosa) je visok do 25 cm, ima napihnjeno čašo, cvetovi
so modri, na zunanji strani pa tudi zelenkasti (Duden,
2002).
Sopomenka: Encijan.
Etimologija: Slovenistka Franja nam razlaga, da je beseda svišč verjetno
izpeljano iz besede svískati ‛žvižgati’, ker je na svišč mogoče piskati kot na
trobentico.
Frazeologija: Franja je poleg tega ugotovila, da v slovenskem jeziku poznamo
frazem hud kakor encijan, ki opisuje nekaj, kar je zelo močnega okusa.
Zanimivost: Beseda svišč ima v Slovarju slovenskega knjižnega jezika tudi dva
druga pomena, in sicer: 1. oster, sikajoč glas; 2. zelo droben, naplavljen ali z
vetrom nanesen pesek. Encijan pa imenujemo tudi grenko žgano pijačo, ki vsebuje
izvlečke iz korenik rumenega encijana.
Rušje je v večini grmast bor z več podvrstami v gorovjih. Raste od Pirenejev,
čez Alpe do Balkana (v sredogorju sr. Evrope). Ima črnikasto skorjo in goste
pare iglic. Storži so skoraj sedeči in nameščeni vodoravno ali poševno, ko so
zreli se bleščijo. Poznamo štiri v raznih oblikah pojavljajoče se podvrste
(Duden, 2002):
Pinus mugo ssp. pumilio: Apnenčasta rastišča mu ne ustrezajo, visok je do 1,5
m, večstebelno grmast, polegel, veje so goste in rastejo navzgor, storži so
skoraj okrogli.
Pinus mugo ssp. mugo: Raste v vzhodnih Alpah, je poleglo plazeč, storži so
praviloma stožčasto do podolgovato jajčasti. Raste v Sloveniji.
Pinus mugo ssp. uncinata: Raste na produ in na humoznih, skalnatih tleh. Je
drevo, visoko do 10 m. Storži so nesimetrično stožčasti, dolgi 2–6 cm, luske so
kljukasto zavihane nazaj in so bolj dolge kot široke.
Pinus mugo ssp. rotundata: Raste na visokih barjih, je grm ali nižje drevo.
Storži so nesimetrično jajčasti ali stožčasti, luske so bolj široke kot dolge,
samo rahlo zavihane nazaj.
Sopomenke: Ruševje, burje, cretovje, gorski bor, planinski bor, pritlikavi bor,
košutje.
Etimologija: Franja opisuje, da je beseda rušje ali ruševje kolektiv od nar.
ruš v enakem pomenu, kar je prevzeto iz furlanskega russe, kar pomeni ‛grmičasti
bor’.
Acaena (ježica) je rod z južne zemeljske poloble, ki ima več vrst. Razrastejo se
v močne preproge.
Ena od vrst je A. microphylla, ki ima majhne, praprotaste, včasih bronasto
obarvane liste in poleti skoraj brezstebelne živordeče cvetne glavice.
Druge vrste so: A. buchananii, A. caesiiglauca (glauca), A. novae-zelandiae, A.
»Purple Carpet« (Beckett, 1995).
Alyssum (grobeljnik) je rod iz družine
križnic, v katerem je okoli 100 vrst, ki so razširjene v srednji Evropi in
do Sredozemlja ter do osrednje Azije. So zelnate rastline ali polgrmi s
celorobimi, črtalastimi ali lopatičastimi listi. Steblo in listi so velikokrat
pokriti z zvezdastimi laski. Cvetovi so večinoma rumeni in rastejo v grozdih.
Plodovi grobeljnika so luščki.
Skalni grobeljnik oziroma skalno zlatenko (Alyssum saxatile = Aurinia saxatlis)
velikokrat najdemo v skalnjakih kot okrasno rastlino (Duden, 2002).
Etimologija: Jezikoslovka Franja razlaga, da naj bi rastlina grobeljnik po
nekaterih izpovedih ime dobila zaradi dejstva, ker so z njo pogosto krasili
grobove.
Franja je ugotovila tudi, da latinsko ime alyssum izhaja iz besede lyssa, ki
pomeni 'pasja steklina', predpona a- pa pomeni 'proti steklini'.
Paeonia (potonika) je edini rod iz družine potonikovk (Paeoniaceae), ki ima več
kot 30 vrst v Evropi, Aziji in Severni Ameriki. To so trajne rastline z
zelnatimi ali olesenelimi stebli. Imajo sestavljene liste. Cvetovi so beli,
rumeni, rožnati ali rdeči. So ene najbolj priljubljenih okrasnih rastlin.
Najbolj pomembni vrsti s številnimi vzgojenimi oblikami sta (Duden, 2004):
zelnata navadna vrtna potonika oz.
kitajska potonika (P. lactiflora), ki ima več kot 3.000 vrtnih oblik.
Uporabljamo jo predvsem za rezano cvetje;
navadna potonika (P. officinalis) je
zelnata trajnica z dvakrat trištevnimi, globoko narezanimi listi. Cvetovi so
veliki do 10 cm in so večinoma polni in rdeči. Najdemo jo tudi v Sloveniji na
kraškem območju.
Etimologija: Franja opisuje, da je potonika izpeljana iz grške besede Paian, ime
zdravnika bogov in Apolonovega vzdevka oziroma iz občnoimenskega paian
’zdravnik, pomočnik, rešitelj’.
Simbolika: Franja je ugotovila tudi, da naj bi potonika simbolizirala
zaskrbljenost, jezo, prizadetost, sramoto in sramežljivost. Njena govorica
pravi: Tvoj ponos je neznosen.
Sorbus (jerebika) je rod iz družine rožnic, v katerem je okoli 100 vrst v
severnem zmernem pasu (osem vrst je v srednji Evropi). To so drevesa ali grmi z
nedeljenimi ali pernatimi listi. Cvetovi so majhni in beli. Plodovi so majhni in
podobni jabolku, rdeče, rjave, rumene, zelenkaste ali bele barve. Med vrste v
rodu Sorbus prištevamo jerebiko, brek in mokovec (Duden,
2002).
Etimologija: Franja opisuje, da je beseda jerebika izpeljana iz praslovanskega
pridevnika, ki pomeni 'pisan, grahast', ker jerebika jeseni, ko zorijo jagode, v
svojem okolju izgleda grahasto pisana.
Zanimivost: Franja je nekje slišala, da je med nekaterimi ljudstvi, ki živijo na
področjih, kjer raste jerebika, razširjeno verovanje, da je jerebika sveto drevo
– in zato velja prepoved uporabe jerebikinega lesa za kurjavo. Če bi v peči
gorelo poleno jerebike, bi zato nekdo v družini zbolel in ne bi ozdravel, vse
dokler iz peči ne bi odstranili jerebikinega pepela.
Pojav rastline v ljudskem in umetnem slovstvu: Franja nam predstavlja pesem
Andreje Borin, ki nosi naslov Jerebika:
Tista jerebika,
ki ob plotu rase,
tiho in samotno
skozi letne čase,
danes navsezgodaj
je obisk dobila.
Drobna črna ptica
je pri njej kosila.
Clematis (srobot) je rod iz družine zlatičevk, v katerem je okoli 300 vrst,
razširjenih po vsem svetu. Sroboti so vednozeleni ali listopadni plezajoči grmi,
tudi pokončni polgrmi ali zelnate trajnice. Listi so enostavni, trojni ali
pernati, listni pecelj pa se pogosto ovija. Cveti belo ali vijolično (Duden, 2002).
Etimologija: Slovenistka Franja je izbrskala, da je beseda
srobot verjetno
sorodna s praslovansko besedo skrobot) ali *skrobut), ki pomeni ’praskati’.
Ime klematis pa izhaja iz grške besede klema in pomeni 'podoben trti' oziroma
'ovijalka'.
Pulsatilla (kosmatinec) je rod iz družine
zlatičevk, v katerem je okoli 30 vrst, ki rastejo na severni polobli. Na
apnenih tleh raste navadni kosmatinec (P. vulgaris), ki je strupen, ponekod pa
tudi zavarovan. Cvetovi so svetlo vijolični in zvonasti.
V Sloveniji poznamo velikonočnico (tudi velikonočni kosmatinec) (P. grandis = P.
vulgaris spp. grandis), ki je zaščitena (Duden, 2002).
Velikonočnica je zelnata trajnica. Najdemo jo na kamnitih travnikih pod Bočem in
v Ponikvi. Po celi rastlini so dlačice dolge od 5 do 10 mm in se na soncu
srebrno svetijo. Cvet je znotraj modro vijoličen. Na začetku je cvet pokončen,
pozneje pa se obesi navzdol, širok je okoli 5 cm.
Zanimivost: Vse vrste iz rodu Pulsatilla vsebujejo snov, ki deluje protivnetno,
lajša bolečine, razstruplja kri in zdravi kožne bolezni. Večji odmerki pa so
škodljivi!
Etimologija: Franja je ugotovila, da je kosmatinec tako ime dobil zaradi svoje
dlakavosti.
Pojav rastline v ljudskem in umetnem slovstvu: Franja nam razlaga, da je
velikonočnice v svojih delih rad omenjal Srečko Kosovel, ki je napisal tudi dve
pesmi z naslovoma Velikonočnice (Očetu in materi) in Velikonočnice (odgovor).
Ericaceae – vresovke. Srednja Evropa, Slovenija, Hrvaška, Alpe, Bosna, Francija,
Italija. V skalnjaku na vrhu dela z apnencem.
OPIS: Dlakavi sleč je vednozelen grm, ki lahko zraste tudi več kot 1 m visoko.
Mladi poganjki so dlakavi. Ima eliptično podolgovate liste, ki so dolgi 2–3 cm
in so po robu resasto dlakavi. Listi so na obeh straneh zelene barve, na spodnji
strani pa imajo luskaste žleze. Cvetovi so rožnate barve in so v grozdastih
socvetjih. Plod dlakavega sleča je predalasta glavica (Wraber, 2006).
RASTIŠČE: Sveža, s karbonati bogata tla, ruševje, alpske resave, na skalah,
svetli gozdovi.
RAZŠIRJENOST: Alpe (ni na Pohorju), Trnovski gozd, Idrijsko in Cerkljansko
hribovje, Zasavje, Iški vintgar, Snežnik, Boč, Donačka gora, Gorjanci, od
spodnjesredogorskega do visokogorskega pasu, nižje v hladnih soteskah.
ČAS CVETENJA: Od junija do avgusta.
ŽIVLJENJSKA OBLIKA, VIŠINA RASTLINE: Lesnata rastlina, fanerofit (lesnata
rastlina, brsti so vsaj 20 cm nad tlemi, zaščiteni so z luskolisti); 30–100 cm.
ŠTEVILO VRST RODU V SLOVENIJI: 3
ZANIMIVOST: Rastlina je strupena, ker vsebuje diterpen andromedotoksin (Pintar & Seliškar, 2015).
Kalcifilna rastlina, družina Ranunculaceae – zlatičevke. Evropa, Italija,
Slovenija, Hrvaška, Francija, Češka. Apnenčasti hribček (Krajnčič, 2005).
OPIS: Barva cvetov črnega teloha se spreminja od snežno bele (začetek cvetenja)
do rdeče ali vijolično zelene (dozorevanje plodov). Cvetovi rastlin na sončnih
rastiščih se obarvajo izraziteje.
RASTIŠČE: Svetli gozdovi, grmišča, pašniki na karbonatni podlagi.
RAZŠIRJENOST: Alpsko, predalpsko, dinarsko, preddinarsko območje od nižin do
podvisokogorskega pasu.
NARAVOVARSTVENI STATUS: Zavarovana vrsta – O° (rastlinske vrste, pri katerih ni
prepovedi za nabiranje nadzemnih delov rastlin, razen semen oziroma plodov).
ČAS CVETENJA: Od januarja do maja.
ŽIVLJENSKA OBLIKA, VIŠINA RASTLINE: Hemikriptofit (zelnata trajnica, v neugodnem
obdobju odmre, brsti so na površini tal ali največ 5 cm nad njimi, zaščiteni so
z odmrlimi rastlinskimi deli, s snegom); 15–30 cm.
ŠTEVILO VRST RODU V SLOVENIJI: 5
ZANIMIVOSTI: Ime rodu je sestavljeno iz grških besed elein 'poškodovati' in bora
'rana', kar opozarja na strupenost rastline. Epitet niger pomeni 'črn', saj ima
temno obarvano koreniko. V rastlini najdemo toksina protoanemonin in ranunkulin (Pintar & Seliškar, 2015).
Družina Ericaceae – vresovke. Evropa, Slovenija, Fancija, Italija, sred. Evropa,
Balkan. Južni, severovzhodni, zahodni in vzhodni del
Amfibolitno-serpentinitskega hribčka (Krajnčič, 2005).
OPIS: Je zimzelen pritlikav grmiček, visok do 25 cm. Prekriva lahko velike
površine, saj je gosto razvejan. Mlade vejice so zelo prožne, s staranjem pa
olesenijo in se obarvajo temno rjavo. V vretencih so na vejicah nameščeni štirje
kratki in igličasti listi. Pozimi se spremenijo iz temno zelene v umazano
rjavozeleno barvo. Cvetovi so svetlo do temno rožnate barve in so združeni v
grozdasta socvetja na vrhu poganjkov, vsi cvetovi so nagnjeni v isto smer.
Plodovi spomladanske rese so glavice, ki jih obdajajo posušeni venci (Drevesa in grmi, 2005).
RASTIŠČE: Karbonatna, predvsem dolomitna tla, borovi gozdovi in njihovi robovi,
kamnita travišča.
RAZŠIRJENOST: Slovenija, od nižine do visokogorskega pasu. Vrste ni v Slovenskih
goricah, Prekmurju, Suhi krajini in Beli krajini.
ČAS CVETENJA: Od februarja do julija.
ŽIVLJENSKA OBLIKA, VIŠINA RASTLINE: Lesnata rastlina, hamefit (brsti so večinoma
do 10 cm nad tlemi, vendar ne višje kot 50 cm, zaščiteni z odmrlimi rastlinskimi
deli, snegom. To so večinoma rastline na ekstremnih rastiščih); 10–30 cm.
ŠTEVILO VRST RODU V SLOVENIJI: 1
ZANIMIVOSTI: Rodovno ime izvira iz grške besede za reso ereike 'razbiti,
zdrobiti' (1. razlaga: ker močne korenine, ki poženejo v skalno razpoko, lahko
zdrobijo kamen; 2. razlaga: prepričanje, da pripravki razbijejo ledvične kamne).
V rastlini najdemo ursolno in gentizinsko kislino ter glikozid arbutin, ki
preprečuje nastajanje melanina v koži (Pintar &
Seliškar, 2015).
Od ostalih vresovk nobena ne cveti tako zgodaj kot spomladanska resa. Velikokrat
zacveti še preden se stali sneg (Drevesa in grmi, 2005).
Od vseh res ima samo spomladanska rada apnenec, ostale pa imajo raje kisla,
bogata in humozna tla (Simoni, 2003).
