Colchicum (podlesek) je rod iz družine lilijevk (podlesovk), ki šteje okoli 60
vrst. Vrste so razširjene od Evrope do osrednje Azije in v severni Afriki.
Podleski so strupene gomoljaste rastline. Imajo posamične, vijoličaste, rdeče
ali bele (samo pri eni vrsti rumene) cvetove, ki so na zelo kratkem steblu. Ko
rastlina odcveti, se pojavijo listi, ki so pritlični in črtalasti. Veliko vrst
gojijo kot okrasne rastline. Jesenski podlesek je edina domača vrsta.
Etimologija: Jezikoslovka Franja opisuje, da je podlesek tako poimenovan zato,
ker raste pod grmovjem. Ime je namreč izpeljanka iz *podъlěsъ ‛grmovje’.
Jesenski podlesek (Colchicum autumnale) raste na vlažnih travnikih in lokah
južne, srednje in zahodne Evrope. Je večletna rastlina. Ima rjavo luskast
čebulast gomolj, listi so široko suličasti, koničasti, pojavijo se naslednjo
pomlad, prav tako kot triloputaste glavice. Cvetovi so podobni žafranovim in so
svetlo vijoličaste barve. Cveti jeseni. Vsebuje zelo strupen alkaloid kolhicin (Duden, 2002).
OPIS: Francoski ali galski šipek je pomembna izvorna vrsta današnjih vrtnic (Duden, 2002). Razrašča se v manjših skupinah zaradi
podzemnih pritlik, iz katerih poženejo nova stebla. Vejice so porasle s štirimi
tipi bodic: močnimi nazaj ukrivljenimi, šilastimi, ravnimi in žlezastimi. Ima
pernato razdeljene liste, ki so na spodnji strani sivo zeleni in dlakavi.
Cvetovi so veliki 5–7 cm, posamični, močno dišijo in so rdeče ali temno
vijolične barve.
RASTIŠČE: Gozdni robovi, pašniki na zmerno suhih tleh, ob poteh.
RAZŠIRJENOST: Slovenija, od nižine do spodnjesredogorskega pasu (zelo redko v
Alpah).
ČAS CVETENJA: Od junija do julija.
ŽIVLJENSKA OBLIKA, VIŠINA RASTLINE: Lesnata rastlina, fanerofit (lesnate
rastline, brsti so vsaj 20 cm nad tlemi, zaščiteni so z luskolisti); 20–100 cm.
ŠTEVILO VRST V SLOVENIJI: 22.
ZANIMIVOSTI: Linne je vrsto opisal na osnovi primerka, ki ga je dobil iz
Francije, in jo zato poimenoval po nekdanji deželi Galiji. V starem Rimu so
rastlino uporabljali za izdelavo parfuma, rožnega kisa in za okras. Veliko
okrasnih vrtnic so vzgojili iz francoskega šipka (Pintar
& Seliškar, 2015).
Spada v družino Iridacea – perunikovke. Evropa, Slovenija, zahodna Azija,
severna Afrika. Pripravke iz korenik uporabljamo proti prehladu ter pri težavah
z jetri in s prebavili.
OPIS: Perunika je visoka 50 do 120 cm. Vsak cvet je sestavljen iz treh
funkcionalnih enot. Celoten cvet perunik imenujemo marantij (pravi posamični
cvet: euantij; navidezni cvet, ki je v resnici socvetje: pseudantij). Cvetovi
vodne perunike so bleščeče rumeni, pri dnu na zunanjem cvetnem odevalu pa vidimo
rjave žile. Listi so dolgi do 1 m ter široki 1–3 cm in sabljasti. Steblo je
okrogle do eliptične oblike, na vsakem steblu je 1 do 5 cvetov. Plod je glavica (Seidel, 2005).
RASTIŠČE: Obrežja ribnikov in počasi tekočih voda, trstišča, močvirja, vodni
jarki.
RAZŠIRJENOST: Slovenija, od nižinskega do spodnjesredogorskega pasu.
ČAS CVETENJA: Od maja do junija
ŽIVLJENJSKA OBLIKA, VIŠINA RASTLINE: Zelnata trajnica, geofit (zelnate trajnice,
neugodno obdobje preživijo kot korenike, čebulice, gomolji, nadzemni deli s tem
odmrejo); 50–100 cm.
ŠTEVILO VRST V SLOVENIJI: 7 (Pintar & Seliškar, 2015).
ZANIMIVOSTI: Rodovno ime imajo perunike po grški boginji mavrice (Iris), vodna
perunika pa ima epitet pseudoacorus zaradi listov, ki so podobni kolmežu
(latinsko pseudacorus 'nepravi kolmež').
Medičino lahko iz treh globokih cevi, ki jih sestavljajo razširjene in cvetnim
listom podobne pestičeve brazde skupaj s tremi cvetnimi (perigonovimi) listi,
dobijo samo metulji, čmrlji in druge žuželke z dolgimi rilčki. Ko rinejo v cev,
se najprej s hrbtom dotaknejo zrelih prašnikov, potem pa še brazdnih krp ter
cvet oprašijo s pelodom drugih rastlin (Stichmann-Marny,
2009).
Vodna perunika je indikatorska rastlina za mokra tla. Plodovi so prilagojeni
razširjanju s plavanjem. Semena vzklijejo le na svetlobi. Listi in korenika
vsebujejo strupe, ki so nevarni za živino (Seidel,
2005).
Spada v družino Iridacea – perunikovke. Izvor: Vzhodno Sredozemlje. Pripravke iz
korenik uporabljamo proti prehladu ter pri težavah z jetri in s prebavili
(Krajnčič, 2005).
OPIS: Nemška perunika je 25–80 cm visoka trajnica.
Listi so dolgi 20–70 cm in premenjalno nameščeni po steblu, široko mečasti, na
vrhu priostreni. Cveti od maja do julija. Cvetovi posamični ali pa jih je več v
skupini, na vrhu so obdani s suhokožnatim ovršnim listom (spato). Cvetovi so
temno vijoličaste barve, s temnimi žilami in rumenkastimi bradatimi laski, v
notranjosti je cvet svetlo vijoličasto moder. Prašnice ima enako dolge kot
prašnične niti, plodnica pa je podrasla. Plodovi so tripredalaste glavice.
RASTIŠČE: V kolinskem pasu (zanesena in podivjana) na skalovju in zidovju. Na
kamnitih pobočjih, grobljah, smetiščih in po vinogradih, zlasti na toplih in
apnenčastih tleh (Godet, 1999).
Spada v družino Liliaceae – lijevke. Slovenija, Evropa
(Krajnčič, 2005).
OPIS: Iz gomolja, ki je mesnat in obdan s suhimi rjavimi listi nožnic, jeseni
požene eden ali več svetlo rožnatih ali vijoličastih cvetov. V gomolju je
plodnica skrita do pomladi, ko poženejo listi in semenska glavica – ti
porabljajo rezervne snovi v gomolju, dokler ta ne propade. Sočasno v zalistju
prvega lista začne rasti nov gomolj, ki do jeseni zraste 7 cm v dolžino. Listi
so dolgi do 40 cm, glavica pa je napihnjena in dolga do 6 cm. Semena so
temnorjava in imajo mesnat bel privesek, ki privlači mravlje, te pa raznašajo
semena.
RASTIŠČE: Sveža do vlažna, hranljiva tla, travniki, obrežja, svetli gozdovi.
RAZŠIRJENOST: Slovenija, od nižine do sredogorskega pasu.
ČAS CVETENJA: September, izjemoma spomladi.
ŽIVLJENJSKA OBLIKA, VIŠINA RASTLINE: Zelnata trajnica, geofit (zelnate trajnice,
neugodno obdobje preživijo kot korenike, čebulice, gomolji, nadzemni deli pa
odmrejo); 5–30 cm.
ŠTEVILO VRST RODU V SLOVENIJI: 2.
ZANIMIVOSTI: Podlesek je bil poznan že v stari Grčiji kot kolhikon. Poimenovan
je bil po nekdanji deželi Kolhide med vzhodno obalo Črnega morja in Kavkazom,
tam je bila rastlina pogosta, kot je omenjal Dioskurid. Današnje latinsko ime
rodu pa je verjetno prvi zapisal Tournefort, kar je povzel Linne leta 1753.
Rastlina je zelo strupena zaradi vsebnosti alkaloidov, predvsem kolhicina. Če
zaužijemo okrog 50 g svežih listov, je to že smrtna količina. Čeprav njegovi
listi nimajo vonja po česnu, ga pri nabiranju najpogosteje zamenjajo z listi
čemaža (Pintar & Seliškar, 2015).
Zdravilni deli rastline so gomolji in zreli plodovi. Zaradi strupenosti se
uporablja le kot surovina v farmacevtski industriji. Kolhicin spada med zdravila
z močnim učinkom in se uporablja proti putiki, za ublažitev revmatičnih bolečin
in astme. Uporablja se tudi proti nekaterim vrstam rakavih obolenj, npr. pri
levkemiji, kožnem raku itd. (Golner, str. 45).
