8. Pinetum

Rastko in skupina obiskovalcev Botaničnega vrta UM Anja, Bojan in Franja ter Mr. Green in Grete Gärtner prispejo v največji del botaničnega vrta. V njem je zasajena zbirka golosemenk oziroma pinetum, v katerem rastejo pretežno iglavci.

Od semena do rastline in iz vrta na krožnik – kako smo spoznavali Botanični vrt Univerze v Mariboru in rastlinske zbirke v njem.

Ali poznaš osnovna dejstva o slovenskih gozdovih in veš, katere drevesne vrste so v slovenskih gozdovih najbolj razširjene?

Rastko: »Res je, še preden pa podrobneje predstavimo bore, bi vam rad povedal, kako je pinetum pri nas zasajen. Naj povem, da so v zbirki zbrani primerki iglavcev večine vrst z vseh kontinentov, ki uspevajo v naših podnebnih razmerah. Ni torej predstavnikov iz tropskega sveta, saj je tem pozimi prehladno, in ne iz arktičnih predelov, ker je vrstam poleti pretoplo. Na spodnjem delu, kjer se pinetum začne, rastejo smreke, ob poti navzgor je zbirka jelk, v zgornjem delu pa so zbrane rastlinske eksote, torej vrste, ki pri nas niso avtohtone. Naprej je po sredini pinetuma zasajena zbirka brinov, na drugi strani, ko se spuščamo navzdol proti vrtnicam, pa je zbirka borov. Večino omenjenih vrst uvrščamo v družino borovk (Pinaceae). Poleg borovk so v pinetumu tudi predstavniki cipresovk, tisovk in po en predstavnik družine ginkovk in podokarpovk.«

Botanična klasifikacija golosemenk

Bojan: »Vem, da semenke delimo v dve skupini, krito- in golosemenke. Kritosemenke smo na sprehodu po botaničnem vrtu že spoznali, kaj pa je značilno za iglavce, ki so golosemenke?«

Rastko: »Tako je, Bojan! Večina rastlin, ki smo jih videli, razvije semena, ki so skrita v plodovih, zato so kritosemenke. Za razliko od teh imajo golosemenke poenostavljene, večinoma enospolne cvetove. Ženski cvetovi nimajo zraslih plodnih listov, zato se semena razvijejo prosto na omenjenih plodnih listih.«

Kako izgledajo ženska in moška socvetja pri golosemenkah?

Anja: »Edini predstavnik družine ginkovk je ginko, kajne? Kako to, da je posajen med iglavci, če pa ima liste?«

Rastko: »Dvokrpi ginko je pravzaprav reliktna rastlinska vrsta, med golosemenkami edina predstavnica družine ginkovk. Po nekaterih virih velja za izvorno obliko vseh golosemenk na Zemlji.«

Bojan: »Kako pa se imenuje ta iglavec, ki ima tako lepe sivomodre iglice?«

Rastko: »To pa je cedra. Cedre prihajajo iz Afrike, vendar jih kot okrasne rastline najdemo povsod po svetu. V botaničnem vrtu imamo zasajeni dve vrsti, libanonsko in atlaško cedro. Cedre spadajo v družino borovk. Pri cedrah iglice rastejo v šopkih, tako kot pri macesnu in boru, medtem ko iglice pri smrekah in jelkah izraščajo posamezno.«

Grete Gärtner: »Iglice so preobraženi listi iglavcev, kajne?«

Rastko: »Skoraj tako. Preobraženi listi pri borovkah in tisovkah so res iglice, medtem ko so pri cipresovkah listi preobraženi v luske.«

Grete Gärtner: »Zanimivo pri brinih, ki spadajo med cipresovke, je, da imajo v različnih življenjskih obdobjih različno preobražene liste – v mladosti in na mladih vejicah imajo iglice, starejše rastline pa imajo luske. Temu pravimo heterostilija.«

Mr. Green: »Britanci smo veliki ljubitelji brina, saj iz brinovih jagod delamo gin. Gin in tonik, odlična kombinacija!«

Anja: »Tudi v Sloveniji se brinove jagode uporabljajo za pridobivanje domačega zdravila, imenovanega brinjevec. Brinove jagode se namakajo v žganje, postopka pa ne poznam.«

Šilce brinjevca ali gina?

Bojan: »Navadna bela jelka. To drevo je zelo lepo, ima temno zelene iglice in lepo, gosto stožčasto obliko.«

Franja: »Jelka je simbol poštenja, upanja in preporoda. Če raste več jelk skupaj, simbolizirajo močno prijateljstvo. Zaradi njene zimzelenosti in s tem povezane mitološke simbolike večnega ali vedno znova rojevajočega se življenja pa za novo leto in božič krasimo prav jelko, čeprav namesto nje pogosto najdemo tudi smreko, bor ali brin.«

Rastko: »Jelka je res postavno drevo, ni pa preveč rada v družbi ljudi. Preden smo poselili ta prostor, so Pohorje in okolico preraščale jelke in bukve. Urbanizacija pa je povzročila, da so se jelke pomaknile višje, stran od civilizacije.«

Grete Gärtner: »To pomeni, da jelke slabo prenašajo mestno okolje in torej niso preveč pogoste okrasne rastline.«

Mr. Green: »Drži. Vseeno pa se najdejo kakšne pritlikave sorte, ki jih lahko posadimo na domačih vrtovih.«

Rastko: »Tukaj imamo še eno zanimivost med jelkami, primerno za okrasno rastlino. Je mutacija navadne bele jelke, najdene na Rakitni. Ta jelka je v primerjavi z ostalimi gosteje olistana, ima ozko stebrasto obliko krošnje, je hitre rasti in veliko bolje prenaša onesnažen zrak kot navadna bela jelka. Imenuje se Brinarjeva jelka, po gospodu Brinarju, ki je mutacijo odkril in opisal.«

Mr. Green: »Za to jelko sem pa že slišal, kot okrasno drevo jo prodajajo tudi izven meja Slovenije.«

Bojan: »Koliko lepih jelk je tukaj zbranih!«

Anja: »Pa tako različne so si med seboj! Glejte, ta ima tako goste in trde iglice, da si lahko z njo počešem lase kot s krtačo!«

Rastko: »Ta 'krtača', kot praviš, je španska jelka.«

 Mr. Green: »Koloradska jelka tukaj je tako visoka in ima tako dolge iglice! Poleg nje raste korejska jelka, njene iglice so za polovico krajše.«

Rastko: »Korejska jelka je pogosta okrasna rastlina, tudi ker je manjša po rasti in ima zanimive vijolične storže.«

Grete Gärtner: »Našla sem največjo med vsemi, njene iglice so najbolj aromatične. Če jih zdrobimo med prsti, zadiši po grenivki. To je velika jelka.«

Bojan: »Bljak, meni to nič ne diši.«

Rastko: »Da, tudi škodljivcem jelke ne dišijo, zato lahko eterično olje iz njihovih iglic uporabljamo tudi za odvračanje žuželk, vonj po citrusih odganja celo klope. Predel okrog Cerkniškega jezera je bil nekdaj znan po pridobivanju eteričnega olja iz jelke. Šlo je za vrsto Abies alba, navadno belo jelko, ki je pri nas avtohtona. Večina pridelanega eteričnega olja se je prodala v Italijo.«

Franja: »Domače ime za jelko je hoja. Moj dedek je gojil čebele in na Pohorju prideloval hojev med.«

Anja: »Kako pa lahko nastane hojev med? Kot vse golosemenke namreč niti jelke nimajo v cvetovih ničesar, kar bi privabljalo čebele.«

Franja: »To je tudi mene zanimalo, pa sem povprašala dedka in – ne boste verjeli – čebele na hoji ne nabirajo cvetnega prahu, temveč sladke izločke žuželk oziroma mano!«

Hojev med (dodatno)

Mr. Green: »Glejte, tam na vrhu pinetuma so orjaške sekvoje. Zelo so visoke, torej morajo biti že zelo stare.«

Rastko: »Da, res gre za mogočna drevesa, a za vrsto prave mladenke, saj glede na meritve štejejo 'le' slabih 150 let. Ne samo da so orjaške, sekvoje so tudi izjemno dolgoživeči organizmi. Naj povem še, da so bile orjaške sekvoje na tem mestu posajene že konec 19. stoletja. Ravno zaradi tega nasada eksot – tako imenujejo ta del botaničnega vrta na Zavodu za varstvo kulturne dediščine – je tukaj začel nastajati Botanični vrt Univerze v Mariboru.«

Grete Gärtner: »Res imate lepe primerke, a so v naravi orjaške sekvoje še veliko večje. Ali ste vedeli, da se ta del botaničnega vrta imenuje Ipavčevo, poimenovano po nekdanjem posestvu Pavle Ipavec v Pivoli? Domneva se, da je na tem posestvu živela družina Ipavec, ki se je ukvarjala z zdravstvom, glasbo in s kmetijstvom.«

Družina Ipavec in zgodovina Botaničnega vrta Univerze v Mariboru.

Rastko: »Res je, orjaške sekvoje so tudi največji živeči organizmi na Zemlji. Večje so celo od največjih živali, sinjih kitov. Tukaj pri nas nimajo enakih rastnih pogojev kot v naravi, zato ne bodo zrasle tako visoko, tudi njihova življenjska doba bo krajša kot v naravi. Nad njihovim zdravstvenim stanjem bdi arboristka, gospa Grmšek. Drevesa, ki rastejo v botaničnem vrtu, vsako leto pregleda in oceni njihovo zdravstveno stanje. Pozdravljena, gospa Grmšek, kako lepo vas je videti!«

Gospa Grmšek: »Zdravo, Rastko, lepo da smo se srečali. Danes v botaničnem vrtu nisem po službeni dolžnosti, temveč na družinskem sprehodu.«

Anja: »Kaj pa še počnete arboristi? Slišala sem, da tudi obrezujete drevesa, ki rastejo v mestih.«

Gospa Grmšek: »Na žalost se za arboriste res sliši le takrat, ko je govora o mestnih drevesih. Arboristi skrbimo za drevnino v urbanih zasaditvah, mestnih parkih, javnih nasadih in tudi v privatnih vrtovih.«

Franja: »Arborist je zanimiva beseda. Koren besede arbor izvira iz latinščine in pomeni 'drevo'.«

Gospa Grmšek: »Arboristika je veda, ki se ukvarja s proučevanjem, z gojenjem in ohranjanjem dreves v urbanem okolju. V Sloveniji se za arborista lahko izšolajo gozdarji, , ki so se že naučili osnov botanike in fiziologije dreves. Arboristi morajo biti spretni tudi pri plezanju, saj je treba za konkretno oceno in izvajanje vzdrževanja splezati na drevo.« 

Več o študiju arboristike:

• Arboris
• The International Society of Arboriculture
• American Society of Consulting Arborists

Rastko: »Z gospo Grmšek bi lahko še dolgo klepetali o aktualnih vprašanjih, vendar ji bomo danes pustili, da preživi čas s svojo družino. Malo pozneje se pri borih dobimo z gospodom Smrekarjem, ki dela na Zavodu za gozdove. Prej pa si poglejmo še nekaj eksot. Poleg orjaške sekvoje smo v pinetum posadili tudi obalno sekvojo, ki velja za najvišje drevo severne poloble. V globokih kanjonih severno od San Francisca, kjer danes še raste v naravi, lahko doseže kar 140 metrov višine!«

Bojan: »Vau, to pa je visoko!«

Grete Gärtner: »Tako visoko lahko zrastejo le še evkaliptusi v Avstraliji.«

Mr. Green: »Ta tukaj, kriptomerija, pa je z Japonske. Kmalu bo dobila lepo jesensko barvo, njene luske se bodo obarvale vijolično.«

Zakaj se iglavci pozimi obarvajo rdeče?

Rastko: »To, kako se iglavci pripravijo na zimo, je res zanimivo. Nekaj vrst celo odvrže liste, čeprav jih je večina vedno zelenih.«

Anja: »Macesen je že tak, se spomnim izleta na Gorenjsko lansko jesen, ko je bil gozd, kjer raste veliko macesnov, zlatorumeno obarvan.«

Rastko: »Macesni so edini listopadni iglavci pri nas, drugje po svetu pa najdemo še kaj zanimivega. Tukaj sta zasajena močvirski taksodij in metasekvoja. Obe vrsti imata čudovito jesensko barvo in sta priljubljeni parkovni drevesi.«

Mr. Green: »Ti dve drevesi sta si precej podobni, vendar piše, da je metasekvoja po izvoru iz Azije, močvirski taksodij pa iz Amerike.«

Rastko: »Tudi nekaj botaničnih razlik obstaja. Poglejte, na primer, kako so razporejeni listi. Pri metasekvoji rastejo nasprotno po poganjku, pri močvirskem taksodiju pa izmenično.«

Anja: »Opazila sem, da tukaj pod iglavci rastejo tudi grmovnice.«

Rastko: »Zaradi odpadanja iglic, ki ustvarjajo kislo reakcijo tal, pod iglavci lepo uspevajo kisloljubne grmovnice, kot so sleči in skimije. Te spomladi tudi barvno popestrijo pinetum, rumeni sleč pa očara z opojnim vonjem. Za barvno popestritev imamo v pinetumu tudi zbirko narcis,  ki cvetijo od konca marca pa vse do konca maja. O narcisah kaj več spomladi, ko bodo cvetele. Tukaj nas namreč že čaka gospod Smrekar. Pozdravljeni!«

Gospod Smrekar: »Lep dober dan vsem skupaj! Ravno si ogledujem tise, ki pri vas tako lepo uspevajo. Tudi letos bo veliko semena, saj so ženske rastline prekrite z rdečimi semenskimi ovoji.«

Anja: »Kako pa to, da tise nimajo storžev, ampak bolj jagodam podobne plodove?«

Rastko: »Tise spadajo v družino tisovk. V tej družini je nekaj različnih rodov rastlin, ki jih združuje posebna oblika ploda – pravzaprav gre za seme z omesenelim ovojem. Tako za razširjanje semena pri tisi poskrbijo ptiči.«

Gospod Smrekar: »Tisa je pri nas avtohtona drevesna vrsta, že nekaj let jo najdemo tudi na seznamu ogroženih rastlinskih vrst. Še dobro, da je tako priljubljena okrasna rastlina – okrasni vrtovi in žive meje na pokopališčih skrbijo za ohranjanje vrste.«

Anja: »Vem, da se tiso povezuje tudi z nesmrtnostjo in večnim življenjem.«

Mr Green: »Tako je. Prav zaradi dolge življenjske dobe – za nekatera drevesa se namreč domneva, da presežejo 1.000 let – in zaradi njene strupenosti so že Kelti tiso imeli za sveto drevo in simbol nesmrtnosti.«  

Franja: »Ali je tisa strupena?«

Rastko: »Tako je, tisa je strupena, če jo zaužijemo, zato ne sodi v okolico vrtcev. Strupeni so vsi deli rastline, razen mesnatega rdečega ovoja semena. Majhni otroci pa radi vse nesejo v usta. Glavni strup v tisi se imenuje taksin.«

Grete Gärtner: »Tisa ima krasen rdečkast les, ki se uporablja tudi za izdelavo manjših lesenih predmetov; doma imam prelepo mizico iz tise.«

Rastko: »Iz nje si lahko izdelamo tudi lok, saj so poganjki dobro upogljivi. Prav zaradi te lastnosti so jo v srednjem veku skoraj iztrebili – iz nje so namreč izdelovali lovske in vojaške loke.«

Mr. Green: »Tisa je zelo priljubljena na angleških vrtovih, še posebej pa je bila razširjena v obdobju viktorijanskih vrtov, za katere so med drugim značilne strižene oblike iz pušpana in tise.Kelti so že nekoč v Veliki Britaniji in na Irskem tisi posvečali veliko pozornost, kar je vidno še danes, saj ob marsikateri cerkvi rastejo zelo stare tise. Tisa je imela velik pomen tudi pri obredih, ki so jih izvajali druidi poganskih ljudstev. Zasledil sem tudi, da je Slovanom tisa predstavljala sveto drevo, saj so se z lesenimi amuleti ščitili pred uroki, čarovnicami ter vampirji. Prav rad bi imel živo mejo iz tise. Zanima me, ali jo je zahtevno oblikovati?«

Rastko: »Tisa raste zelo počasi in je zato idealna za strižene oblike, saj jih ni treba oblikovati več kot enkrat letno. Kleki pa po drugi strani rastejo veliko hitreje in jih je treba letno porezati najmanj dvakrat, če želimo ohraniti lepo obliko rastline.«

Bojan: »Omenil si kleke. A so to te tukaj, cipresam podobne rastline?«

Rastko: »Tako je. Ampak prave ciprese rastejo le v Primorju, saj so občutljive na nizke zimske temperature. Kleki imajo manjše storžke, ki so podolgovate oblike. Storži na cipresah pa so vedno okrogli in precej veliki, do 3 cm v premeru.«

Franja: »Cipresa je zaradi svoje zimzelenosti simbol večnega življenja, že v antiki pa je bila tudi simbol žalovanja, zato jo danes srečujemo predvsem ob pokopališčih. Vejice ciprese so uporabljali tudi za izdelavo vencev, saj so ti krasili kipe rimskega boga Plutona, vladarja podzemlja.«

Anja: »Ta rastlina bi bila zanimiva tudi za v šopek, saj ima na spodnji strani listov bele solzice. Na tablici z imenom piše, da je to Thujopsis dolobrata.«

Rastko: »To je hiba, že od nekdaj znana okrasna rastlina, saj včasih ni manjkala na nobenem večjem vrtu. Danes so na voljo manjše sorte, ki jih lahko posadimo v bližini hiše.«

Grete Gärtner: »Kako diši! Kaj, ko bi se pomaknili naprej k borom? Posedanje pod bori je prava aromaterapija.«

Bojan: »Pravi borovi gozdovi so balzam za moje pogoste težave z dihanjem, priporočajo jih tudi za astmatike. Zdravilno je vdihavanje hlapov njihovega eteričnega olja. Olje iz iglic spodbuja prekrvavitev in bronhialno izločanje ter spodbuja izkašljevanje.«

Gospod Smrekar: »Res je, vendar imajo te blagodejne učinke na pljučne bolezni tudi smreke in jelke. Pohorje je idealen kraj za počitnice, če vas pestijo tovrstne težave.«

Rastko: »Včasih je bil v prostorih gradu Hompoš, ki je danes sedež Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede, celo sanatorij za tuberkulozo, še danes je pljučni oddelek mariborske bolnišnice na pobočju Pohorja.«

Bojan: »Tukaj je res veliko različnih borov. Kako se razlikujejo med seboj?«

Gospod Smrekar: »V Sloveniji je v naravnih gozdnih sestojih mogoče videti kar nekaj vrst borov: črni, rdeči in zeleni bor, na Primorskem imamo pinijo, v hribih pa rušje. Vse te vrste so v Sloveniji avtohtone, najbolj razširjen pa je rdeči bor.«

Anja: »Njami, pinjole. To so semena pinije, kajne? Kje pa nabirajo pinjole, ki jih kupimo v trgovini?«

Gospod Smrekar: »Zagotovo jih ne nabirajo ob cesti, ki pelje iz Strunjana v Portorož, ha ha! Pinjole pridelujejo v nasadih pinij.«

Od kod prihajajo pinjole, ti oreščki, ki so tako prefinjenega okusa?

Franja: »O borih pišejo celo pesniki, tako je recimo Srečko Kosovel tej drevesni vrsti namenil prav posebno pesem z naslovom Bori, v kateri so ti opisani kot temni in trudno sanjajoči bori v tihi grozi.«

Gospod Smrekar: »Zelo pomembni so bori tudi v lesni industriji. Ker hitro rastejo in glede rastišča niso izbirčni, so pomembne rastlinske vrste za pogozdovanje. Ta način sanacije pokrajine so uporabljali že v času Avstro-Ogrske.«

Bojan: »Kako pa poteka pogozdovanje danes?«

Gospod Smrekar: »Danes je pogozdovanje v domeni lastnika gozda, saj ta odloča o vzdrževanju lastnega gozda. Res pa je, da se letni posek gozda ali etat določi logar.«

Anja: »Meni se zdi, da je od vseh iglavcev, ki smo jih danes spoznali, pri nas v gozdovih največ smrek.«

Gospod Smrekar: »Smreka je res ena najštevilnejših vrst pri nas. Smreka je hitrorastoča drevesna vrsta, ki je bila v Slovenijo preseljena iz severne Evrope. Zelo dobro se obnese v gozdnih sestojih, saj hitro raste in predstavlja pomemben delež lesne industrije. Žal jo pri nas pesti tudi kar nekaj težav. Na vlažnih ravninskih predelih je njena življenjska doba precej kratka, pa še lubadarji jo imajo radi.«

Franja: »Pri nas doma vsako leto nabiramo smrekove vršičke za slasten sirup.«

Grete Gärtner: »Tudi pri nas je to v navadi. Sirup pomaga pri izkašljevanju, pa tudi kadar nimamo težav, si z njim pozimi sladkamo čaj.«

Kako na enostaven način pripraviti sirup iz smrekovih vršičkov? (Eden izmed receptov, ki jih je na spletu veliko).

Franja: »V slovenskem jeziku imamo zanimiv frazem, ki se glasi biti vitek kot smreka in se običajno uporablja za opis osebe, ki je zelo suhe postave.«

Rastko: »Zanimivo, vse to o smreki, marsičesa nisem vedel! Imam pa tukaj za vas še eno botanično zanimivost. Na Pohorju, natančneje v okolici Meranovega, je profesor Krajnčič, ustanovitelj botaničnega vrta, pred leti naletel na posebno vrsto smreke. Njene iglice so modrozelene barve, za kar je po njegovih raziskavah kriv klorofil oziroma zeleno barvilo. V tej vrsti smreke je več klorofila z modrim odtenkom.«

Gospod Smrekar: »V nekdanji Jugoslaviji je bila zelo priljubljena tudi omorika, z drugim imenom Pančičeva smreka. Je bolj ozke razrasti, mladi poganjki pa so srebrnosive barve. V naravi raste v gozdovih; ker se križa z navadno smreko, je njen obstoj ogrožen.«

Rastko: »Prave omorike so zato danes redke, razmnožujemo jih vegetativno, to je s potaknjenci. Nekaj jih lahko vidite tudi tukaj v botaničnem vrtu.«

Mr Green: »To je res krasna zbirka iglavcev! Na enem mestu lahko vidimo drevesne vrste z vseh celin.«